Ah, kako to boli, ko ti je nekdo všeč, pa se ne zmeni zate. Sploh, ko ti pravi, da je vse vredu in da samo rabi čas, prepad med vama pa je vsak dan večji. Izogibanje postane vedno bolj očitno. Zakaj? Zakaj moški ne premorete toliko poguma, da nam v obraz rečete:''Oprosti, ne bo šlo. Ne morem več.'' Ali nismo vredne tega? Potem pa same v tišini trpimo, prežete s parajočo bolečino. Tako same. Tako ranjene. Razočarane. Spet. Potem pa pride čas, ko na nas zopet posije žarek sonca, ko zopet ponosno dvignemo glavo in si rečemo:''Vredna sem veliko lepših stvari. Vem, da mi pripadajo.'' In zopet zaupamo. Zopet ljubimo. Zgodba je to pot mogoče malce drugačna. Vsaj na začetku. Toliko, da smo spet zaljubljene do ušes, polne novega zagona in upanja, da bo to pot boljše. Pa je kdaj?