Sm vedla, da sm neki pozabla! Ma, men se zdi, da se ful preveč obremenjujemo s tem, da smo samski. Ker prejšnje generacije so mele že v naših letih (nekje med 22 in 27 letom) otroka, resnega partnerja, redno službo, svoje stanovanje/bajto....mi pa še zmer bluzimo na faksu( no, vsaj jst, ne bom še drugih tlačla v isti koš, k se lohk več kt 2 uri na teden učite :xx!: ), nimamo rednih služb, živimo doma....in pol so vsi pametni :''Ja, k sm biw jst tok star, sm mew že tok pa tok let delovne dobe, pa že 2 otroka, pa stanovanje.....'' bla, bla, bla. Pač, časi so se spremenil, ni več dobrih služb na razpolagao, oz. jih je ene 5 za 20.000 ljudi, stanovanja niso poceni, vse bl leni smo za učenje, ker je tolk bedne in neuporabne snovi se za napiflat....pol pa še vsa ta odkritost, svobodomiselnost, počasi smo vsi brez dlake na jeziku, sex ni več tabu tema....in ljudem se ne da več hitro zresnit. Rajš ga bluzijo in si mislijo:''Kdaj pa bom, če ne zdej, k sm še mlad in dober zgledam?'' In v bistvu je vse to lepo in prav... Kva sm sploh hotla povedat? Ma, ne vem, misli mi tok hit švigajo okol, da, če b hotla vse istočasno napisat, bi se tipkovnca najbrž skurla, pa prsti bi mi odpadl. Jebemti tole dvojčkovsko razmišljanje.