Sem bolj molčeče sorte, včasih pred svojimi res najbližjimi pa nadoknadim, ali če mi drugi deci refoška jeziček razveže... Dosti raje poslušam. In imam rada kakšne zelo klepetave sorte okoli. Pri sebi se večinoma znam pravočasno v jezik vgriznit ali izbrati, če je moja misel komu smiselna...ali sploh vredno, če mu povem, ker nekateri vseeno kot fijakarski konjiček dalje... Rada opazujem vso mimiko, kretnje rok, vse skupaj je včasih dosti bolj zgovorno in resnično od izgovorjenih besed. Zadnje čase mi je prav mučno, ko vidim koga, ki je zelo žalosten ali zelo jezen, ne rabi mi nič razlagat, kar v želodcu me zvije... najlepši molk, ki sem jih doživljala, bi rekla, da je tisti, ko dva ugotovita, da sta zaljubljena in prepustita, da so poljubi besede, vejice, klicaji in vprašaji!! Stanka