Baje je s tako dušo po smrti najhujše, ker tava po svetu dokler se ne izteče čas, ki ji je bil namenjen živeti in išče svoje telo, najprej ne dojema, da je telo res mrtvo, ker se še čuti živ, problem zaradi česar pa je storil samomor je pa še vedno prisoten...ene vrste pekel za tako dušo, ki je prilepljena še zmeraj na tuzemeljske zadeve... Z večkom sem se ta teden pogovarjala in vprašala: Kako pomagati samomorilčevi duši? Odgovori so večinoma bili: -Molitev- -Pošiljanje dobrih misli- Tisti, ki se s tem bolj "profesionalno" ukvarjajo npr. z obsmrtnimi dogodki in astralnimi potovanji in zdravljenjem so mi odgovarjali: -ljudje težko pomagamo taki duši, bolj ji lahko pomagajo Bitja, ki so že onstran -tudi, če greš taki duši pomagat, jo zelo težko usmeriš Ste kje brali o tistih, ki so bili klinično mrtvi in govorili o tunelu-baje zaradi vrtenja čaker gremo skozi ta tunel...? A nas pričaka npr. babica in sošolec, ki je že umrl...? Kaj mislite? Stanka