cordell

StarGazer Ne vem, če ti bo moje pisanje kaj v pomoč, pa vseeno naj nekaj natipkam... Čeprav ne vem, kaj je vzrok non-stop kreganja tvojih staršev, si vsaj nekako lahko predstavljam, kakšne posledice je vse to pustilo na tebi. Mogoče/verjetno si se jih šele zdaj (osamosvajanje,itd.) nekako bolj začela zavedati. Zelo podobne stvari so se (pa še vedno se) dogajale tudi meni. Čeprav mi ni nikoli nič manjkalo, se dobro spomnim leta leta nazaj, ko sta se tudi moja starša tu pa tam tako zelo zelo kregala, da sem včasih razmišljal prekleto črnogledo......Nikoli nisem posredoval tem prepirom...Verjetno me je bilo strah...Vendar, kar hočem povedati, vse to pusti na otroku/človeku posledice, ki slej ko prej pridejo na dan, oziroma se jih človek zave dokaj pozno (čez leta). Tudi jaz osebno se v bistvu nikoli o vsem tem nisem nikoli pogovarjal s starši, ampak žal to ne pelje nikamor. Pojavi se lahko občutek krivde, ki lahko človeka stre... Sama si rekla, da ti je žal, da se starša kregata, kar hkrati pomeni, da ju imaš in si ju imela vedno rada. Mirne duše lahko rečem, da te imata tudi tvoja starša rada...Ampak to veš že sama... Hmm, jaz sem se pred kratkim o skoraj vseh teh zadevah (katere so mene težile) pogovoril s starši in ne morem ti povedat, kakšen kamen (prej skala) se mi je odkotalil od srca, prav tako mojim staršem...Očetu (z njim sem se včasih najbolj kregal) sem lepo pojasnil, da mu več ne očitam prav nič (včasih sem bil prav obseden s tem, da sem mu očital vse mogoče za moje tu-pa-tam travme), da ga razumem, zakaj je bil včasih tako "čuden". (njegov oče (moj dedek) -> 2. svetovna vojna -> zapori ->pobegi...alkohol...alkohol...alkohol...). Skratka StarGazer, svetujem ti iskren pogovor s starši...Pa naj bo še tako težko začeti s pogovorom...Poizkusi... Lep pozdrav in srečno !

Naj povem en primer, ki nam ga je zaupal profesor na faksu. Pri predmetu Umetna inteligenca nam je profesor večkrat govoril o zanimivih/čudnih/mističnih stvareh. Tako je nekoč povedal nekaj o sebi (upam, da se prav spomnim celotne zgodbe): Ne vem pri katerih letih točno, ampak profesor je zbolel na srcu. Obiskal je ogromno zdravnikov, ampak na koncu so mu vsi povedali, da ni nobene pomoči oziroma upanja za ozdravitev. Kot je sam rekel, je bil že čisto obupan, ampak potem je nekako po naključju zvedel za eno gospo, molilko na daljavo. Ni je še nikoli videl, ampak ji je poslal le svojo sliko. Čez nekaj časa (ne vem točno koliko, mogoče teden,mesec) je profesor popolnoma ozdravel, zdravniki niso mogli/hoteli verjeti/razumeti, kako za vraga se je vse na lepem "popravilo"...Skratka, od takrat naprej je z njim vse v redu in od takrat naprej se profesor poleg učenja na fakulteti ukvarja tudi s takšnimi mističnimi/nedokazljivimi stvarmi in ima (je imel) na te teme kar precej zelo zelo zanimivih predavanj (žal sem se udeležil le enega)...Hecno a ne ? A povem tko za hec (mimo teme) en primer (no, če želite, jih lahko povem več, ker nam jih je kar precej povedal), ki nam ga je tudi profesor povedal. V Rusiji (majke, tam se ukvarjajo s svašta stvarmi ) so izvedli naslednji eksperiment : V sobi je bila rastlina, na njenih listih "priklopljene" elektrode za merjenje pač električnih tokov, impulzov (saj ni važno, točno kaj). Potem pa so enim naključnim osebkom rekli takole: "V tejle sobi je neka rastlina. Pojdite v to sobo z namenom (samo v mislih), da tisto rastlino uničite, jo poškodujete, karkoli pač slabega..." Drugim so rekli podobno, s tem da naj imajo lepe, pozitivne misli, ko bodo vstopili v sobo... No, na koncu se je izkazalo, da je rastlina "reagirala" na dva načina. Če je vstopil človek z negativnimi mislimi, je reagirala na en način, če pa je vstopil človek s (recimo temu) pozitivnimi mislimi, je reagirala na drug način x!x Wicked, a ? Uuu, pa še tole je zanimivo, 10 Symptoms of inner peace: ----------------------------------- 1. A tendency to think and act spontaneously, rather than from fear based on past experiences; 2. an unmistakable ability to enjoy each moment; 3. a loss of interest in judging others; 4. a loss of interest in judging self; 5. a loss of interest in conflict; 6. a loss of interest in interpreting the actions of others; 7. frequent overwhelming episodes of appreciation; 8. frequent attacks of smiling through the heart; 9. increasing susceptibility to love extended by others; as well as the uncontrollable urge to extend it; 10. an increasing tendency to let things happen, rather than manipulate them and make them happen. Lep pozdrav

Prav fajn se mi zdi, ko znova preberem vaše odgovore, mnenja, lastne izkušnje (Tjazy, želim ti, da se ne znajdeš v podobni situaciji ) V teh zadnjih nekaj dneh sem probal (vsaj delno) najti vzroke za vse težave, ki so se pojavile v moji "glavi". Vem, da še zdaleč nisem našel vseh odgovorov, ampak vseeno nekatere sem ! Naj povem, da sem zadnja 2-3 leta (kljub temu so bila ta leta na faksu za mene najbolj uspešna, ampak dobro, to zdaj ni važno) prav ekstremno užival marihuano, čedalje bolj in bolj, zadnje leto skorajda vsak dan (razen ko sem bil doma). Vseskozi sem mel občutek, da mi je super dobro, ko sem skadil (sam ali s prjatli) joint...Kljub temu, da mi je tu pa tam totalno udarilo na "bad", sem ignoriral te občutke, ter si prigovarjal, da je vse super in oh in sploh...Zelo malo sem hodil domov (1 krat na mesec, včasih tudi 1 krat na 2 mesca), sam sebi sem govoril/prigovarjal (čeprav mi ni jasno čemu), da mi je tako super kul, če sem za vikend (ko so cimri odšli domov) sam, počel nisem nič pametnega, valda, non-stop sem bil "nasmoukan", nisem mel volje za počet prav ničesar...Česarkoli sem se lotil, motivacija je trajala mogoče 1-2 uri, potem sem na vse pozabil. In vseskozi sem se sam sebi delal frajerja, da je še vedno vse kul. Ždel sem non-stop v stanovanju, vedno bolj poredko zahajal v družbo, skratka na koncu sem bil čisto na dnu (pa pismo še vedno nisem opazil, da sem vedno bolj nesrečen). Hja, še ena posledica moje "zaljubljenosti" v marihuano je ta, da sem mogoče za vedno zavozil zvezo z eno punco s Slovaške. Še do predkratkim sem dooolgo krivil za vse to : da nimam denarja za pot na Slovaško, da si moram najti prakso, bla bla bla prekleto...valda da nisem mel denarja, če sem ga pa vsega zmetal za travo, prakso pa mi sploh ni bil problem najti... Dobesedno z VSEM sem slepil samega sebe, blokiral vse pozitivno mišljene misli moje podzavesti. In potem so se pojavila še eksistencialna vprašanja (konc študija, zaposlitev,itd), hja, pa mi je vse naenkrat udarilo in me skoraj zlomilo. Tako nekako sem si probal razložiti nastanek vseh teh težav... Ironija vsega skupaj je, da lahko na celo stvar gledam pozitivno v tem smislu, da sem se končno zavedal svojih DEJANSKIH (dolgo dolgo ignoriranih) težav in začel spoprijemati z njimi...Kljub temu, da me še vsak dan prime groza temnih misli, jih nekako že zmorem počasi odganjati (meditacija (čeprav še začetniška z moje strani), pa Yoga, pa branje knjig, pa pogovarjanje s prijatli, družino, pa bolj pogosto druženje,itd) , odstranjati in razumeti, da v bistvu ni NIČ narobe ! In vedno bolj (čutim) se mi izostruje občutek, da sam pri sebi VEM, da bom sčasoma za vselej opravil z vsem tem butastim/mučnim razmišljanjem ter trpinčenjem samega sebe Hih, sprejel sem nekatere odločitve (pa ne zato, da bi se za njimi skrival, temveč zato, ker tako želim) : Končal bom z marihuano, bolj pogosto bom hodil domov, bolj bom delovno-aktiven......ja, pa na vse kriplje bom probal rešiti položaj z deklico iz Slovaške, če se še da. Kar bo pač bo Lep večer vsem x!x Se slišmo

Natürlich LP

Oh, hvala lepa vsem za vaša mnenja Resnično ! Sem se tk malo bal, da bo kdo rekel : "ma daj ne bluzi, pa ne fantaziraj..." Ampak sem prab dobre volje ratal, ko sem prebral vaše odgovore !! Bom sigurno še kaj napisal/vprašal, ko/če se kak nov problem pojavi hihi... Še enkrat hvala Lep pozdrav

Lep pozdrav vsem Forum lunin sem "odkril" čisto pred kratkim, ko sem iskal neke informacije o nečem in sem tako mimogrede prebral nekaj tem. V veselje mi je bilo, ko sem opazil, da se (v tistih temah, ki so se mi zdele glede na naslov teme zanimive) pogovarjate na zanimivem/visokem nivoju in prav zaradi tega sem se odločil (kljub temu, da na začetku nekako nisem upal), da se izpovem vsaj enkrat na nekem forumu in omenim, kaj me teži (mogoče/verjetno bom hkrati postavil kar nekaj vprašanj, ampak seveda ne pričakujem, da mi vsakdo odgovori na vsako vprašanje. Hvaležen bom za mnenje (na katerokoli vprašanje) vsakogar od vas (ali iz lastnih izkušenj ali kako drugače) x!x) (se opravičujem vnaprej, če bo moje pisanje zgledalo nekako zmedeno...če pa sem sam zmeden zadnje cajte ornk ) Torej: Najprvo naj čisto na kratko povem nekaj besed o meni...Štejem 25 let, končujem študij v Ljubljani (tu sem 7 leto), "originalno" pa sem doma iz cca 200 km oddaljenega mesta na vzhodu Slovenije. V bistvu je vse, kar mi še manjka za dokončanje študija do konca opravljena praksa, ter diplomska naloga. Kot sem že omenil tole prakso, sem nekje na polovici (od 15 tednov). Ampak nekako po 6-tednih prakse (delam 7-8 ur na dan) sem zbolel za gripo in počival v stanovanju (kjer živim v Lj še z nekaj cimri) 5-6 dni. Nič drugega nisem mogel počet, kot pa ležati, kuhati čaje,itd...In seveda premišljevati o svojem preteklem/zdajšnjem/prihodnjem življenju. In takrat se je v bistvu vse začelo. Zapadel sem v tako depresijo, da sem nekajkrat na dan pomislil, da se mi bo dobesedno ftrgalo... Nehote so mi non-stop po glavi blodile takšne in drugačne (bom takoj opisal...) negativne/žalostne/depresivne misli. Take so bile (in so še): Spraševal sem se, kje hočem nadaljevati svoje življenje, doma ali tu v Lj. (Tekom študija sem vedno imel občutek, da nekako želim ostati tu v Lj) Neprestano so se mi v glavi borile misli, ali naj živim tu ali naj grem domov. Kljub temu, da vem, da dandanes 200km ni nič in se da razdaljo prepeljati v cca2 urah (ko bo pa avtocesta, pa še manj). Kot da me silovito preganja občutek krivde, če bi ostal tu v Lj, čeprav VEM, da to ni RES in da se nimam za kaj počutiti krivega. Imel sem (in hvaležen sem za to staršem) lepo otroštvo, z mamo in očetom se vedno dobro razumem. Ampak vseeno, nek glas v meni me preganja glede vsega tega, da ne morem biti niti 5 minut sproščen...Včasih se mi zdi (pa naj se sliši še tako bedno), da bom s tem, če ostanem v Lj, izgubil vse stike z domom. Pa spet po drugi strani vem, da tudi to ne drži. Stike s starši imam lahko celo življenje, ne glede na to, če sem tu ali tam. Sliši se paradoksalno, vendar tako se trenutno v moji glavi vse dogaja. <Lepa/pozitivna misel --- 100 krat depresivna/žalostna misel in tako skoraj v nedogled...> Istočasno sem opazil, da me je psihično močno zdelala praksa/služba (v bistvu moja prva), ker sem potlej začel premišljevat tud o tem, KAJ bo pa v prihodnosti, ko bom vsak dan nekaj desetletij moral zjutraj vstajat, bit v službi, ali bom mel čas se dobit s prjatli, bratom, sestro, itd... Skratka, da ne bom predolg (se mi zdi, da bi lahko še 3 krat tolko napisal, ampak komu od vas se bi dalo TOLKO brati hihi...). Ni mi preostalo drugega, kot da sem sklenil se o vsem tem pogovoriti doma z mamo in očetom (tud brat in sestra in prjatli so mi prav lepo pomagali s pogovorom), čeprav pri nas doma nikoli nismo pretirano govorili o svojih čustvih/strogo-osebnih težavah. Pogovor mi je pomagal ogromno, oče in mama sta mi povedala, da je na MENI, kje hočem živeti, da sem doma dobrodošel vedno, da se naj prav NIČ ne obremenjujem s temi vprašanji, ker ni razloga, da bi se. OK, vse lepo in prav, v tistem momentu sem bil ČISTO OK, ampak čez dan ali dva sem spet padel v "težka"/žalostna razmišljanja...Zato sem (na pobudo moje sestre...hvala Tinca ) sklenil, da se bom začel enkrat tedensko udeleževati Yoge (v Bežigradu) in pred dvema dnevoma sem šel prvič (pa še dve prijateljci, ki že dlje časa hodta tja) in bil nadvse presenečen nad pozitivnimi učinki, ki jih je na mene imelo 1 urno sproščanje/dihanje/raztezanje !! Zdaj zadnje dni opažam, da tu pa tam še vedno zapadem v depresijo (s čisto enakimi vprašanji/zagonetkami, kot vedno), ampak si lahko doma z meditiranjem (takoj za tem, ko začutim, da gre na slabše) neverjetno sam pomagam... Hja, no, vprašanj lih nisem dosti postavil (v bistvu nobenega, ampak sama vprašanja se skrivajo v tem, kar sem napisal hih), mogoče eno konkretno vprašanje za konec: Ali mislite, da je možno (če si človek zares prizadeva) s tem sproščanjem/meditacijo/Yogo popolnoma odpraviti vse negativne misli, čudna razmišljanja, bitke misli v glavi , ipd. ??????? Jaz sam nekako čutim, da bom lahko v prihodnje zaživel s pomočjo tega bolj bolj bolj sproščeno,veselo,srečno...Se motim, ali imam zelo res prav ? Se zahvaljujem za vsako mnenje vnaprej, pa lep pozdrav !