Sej sem napisal, da so vsa čustva naša. Na začetku. Naprej je pa napisan, da lahko pa izražamo tuja čustva /če jih nimamo odrezane in če smo v stiku, kt praviš, pol recimo, da jih nimamo odrezane, a ne/. Občutenje čustev...kot je sram, strah, žalost...al pa veselje...ni samo po sebi noben problem. Ta čustva nam pomagajo...da ne posegamo v prostor druzga /sram/, da lahko prebolevamo izgubo /žalost/, da ne zaidemo v nevarnost /strah/. Če mamo odrezana ta čustva, mamo velike probleme a ne. Čustva niso problem. Problem pa znajo bit naši odzivi nanje, ki so lahko neprimerni in zato škodljivi. Recimo poosebljanje z nezdravo krivdo, zanikanje svojih senc...kot si napisala...ker...posvojitev svoje sence ne pomen /recimo, da gre za strah/, da me pol ni več strah, ampak, da ga ne zanikam več al pa da ga ne tlačim več al pa da nisem v paniki skoz. In čist enak je s pretiranim občudovanjem. Tud to je senca, s katero se je treba soočit in jo, ajd, posvojit. Sprašuješ, če je moj problem, ko gledam enga, ki ga ni strah, mene pa je. Je moj problem, če je moj odziv neprimeren /če padem v nezavest, me trof infarkt al kej podobnga/.