butl

Jaz sem samo en butl, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok. A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače. Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne. . . . Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase /hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje, pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce, njeno dušo...in tako dalje...poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno. . . Ma ni tako silno enostavno sploh. /Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno...eee...hja, kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko?. Če je kratko, si čestitam, če je dolgo, si oproščam, saj sem samo butl, pa še z razmišljanjem nisem na vi, sploh pa ne na ti/. Recept je pa sledeč: - nikoli dovolj ljubezni, - v zvezi sva dva...jaz in moja žena, - ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo, - ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo, - odgovornost, - komunikacija. Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan. Kako preprosto...se sliši. Da pogledam malce v drobovje sestavin. Nikoli dovolj ljubezni Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen, ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da sem raje z njo kot s kom drugim? Je...vse to... in še tisoč drugih stvari...v različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna, vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna. V zvezi sva dva...jaz in moja žena Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš "jebiga, tak sem", ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni. Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo, ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo. Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep...pa tko a ne da ja. Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni, je nežna, čuteča...pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne želim. Odgovornost Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje. Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako. Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe, poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli...v delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v depresijo...v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror...povzroča mnogo večjo škodo, kot pa razveza. Komunikacija Brez komunikacije ni zveze...slej ko prej umre. No to je malce lažja sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke, kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži. Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki. Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda. butl /aja, tole sem že enkrat prej pisal nekje, tako da je le kopija...mislim pa zaenkrat še vedno isto/

Jaz sem samo en butl in se na duhovnost ne spoznam prav veliko /no ja, malo se lažem. Ko se napokam pasuljčine, imam duhovne energije tako obilo, da jo razdajam prisotnim, tudi gluhim, za kar so mi menda jako hvaležni, sodeč po tem, da nihče ne ostane ravnodušen. Me pa malce zanima, zakaj bežijo pred menoj takrat. Bi znalo biti, da so precej duhovno neosveščeni, in tak vdor čiste duhovne energije povzroča pri njih silen stres. Da preveč dobrega lahko škoduje, bi si upal sklepati tudi po tem, da se mi je ob izbruhu duhovne energije ustavila ura in posušila difenbahija/. Z razmišljanjem si nisva ravno na ti. Sicer mi kdaj pa kdaj že uspe razmišljati do prvega ovinka, zvoziti ga pa še ne znam, pa še glava peče. A če bi znal razmišljati, bi najbrž takole /če že ne čisto drugače/: V knjigah je jako mnogo lepih besed zapisanih in obilo modrosti tudi. Nekatere so tako modre, da so skorajda plave malček. Enkrat, ko na TV-ju ni moje priljubljene nadaljevanke in se dolgočasim kar precej...ali pa ko mi je mogoče sosed dejal, da sem totalen idiot...ali pa ko sem zvedel, da me žena vara...ali pa ko mi je umrl najdražji...ali pa ko sem skrajno resno bolan in je samo jeklena sivina okoli mene in v meni...ali pa kdaj čisto drugič...začnem s prebiranjem in se jako čudim. Vau kako lepo, kako pametno, kako zanimivo, kako res je, ne to pa ni res, mogoče pa je, pa tko...in si zapomnim še pike in vejice, kaj si ne bi še avtorja in naslov. In razlagam vsem, ki me hočejo ali nočejo poslušati, in preberem še eno knjigo, se naučim vse na pamet in razlagam drugim in prepisujem izreke in jih talam po mailu vsem znancem in neznancem. In si jih razlagam po svoje /izreke, misli, modrosti/, kakor pač vem in znam. In si predstavljam, kako da sem moder /kar je, resnici na ljubo, tudi res, če stojim v tem mrazu dovolj časa premalo oblečen ali celo brezoblečen/ in kako pa drugi niso in da so revčki, ker so v temi in še tega ne vedo kaj kaj je, mislim, ego, pa brezpogojna ljubezen, pa vsi smo eno /hm ali smo eno ali ena ali en/, pa karma, ja, pa odpuščanje inu sprejemanje, pa brezkončnost, pa minljivost, pa duša, pa odgovornost, pa ...eee...pa take reči, a ne da ja. In si mislim, ko jih gledam zviška, jao mrak, pojma nimate o duhovnosti, siromaki, sploh se ne morete primerjati z mano, ki sem gor, pri bogu že skorajda in še naprej tepem ženo, če gre slučajno s kom na kavo, jo ozmerjam s prasico hudičevo /če je šla z žensko/ ali s kurbo pokvarjeno /če je bil, bog ne daj, moški kavopivec/, pri čemer se me otroci /pankrti pokvarjeni/ bojijo na smrt /naj se ve, kdo je glava družine/...pa tko...a v meni in okoli mene sivina, jeklena sivina, jaz pa duhovnež, pri bogu že skorajda. Lahko bi do smrti takole. Pa mi enkrat /ali večkrat/ reče žena, naveličana moje duhovnosti...ali kak sosed, sodelavec, kdo drug, mogoče življenje samo, teža na prsih, bolečina v duši, sivina, jeklena sivina v meni in okoli mene, mogoče pa mah na severni strani hrastovega debla v gozdu ali pač igriv odtenek modrozelenovijolične barve na vodomčevih krilih: "Posluš butl, dost mam tebe in tvojga gobezdanja. Trobezljaš nekaj, o čemer pojma nimaš, delaš pa tko kt prej, kar je še slabš."...ali pa kaj drugega, recimo da sem zbolel, recimo, da so se mi možgani skisali v raven cvetlični vzorec z ivanjščico, belo, dehtečo kot vanilija /ja, saj vem da se čudno sliši/...pa tko. Ker pa mi grejo besede, dogodki, stanje, pa tko... v srce /no ja, nekam že/, začnem razmišljati, da pa bi bilo prav mogoče celo dobro se iti udejanjanje vseh lepih misli, izrekov, modrosti pa tko...v svoje živetje. Nič lažjega, bi rekel Melhijad. In udejanjam /kt norc, bi rekla žena/. A grem lahko na kavo s sodelavcem, me vpraša žena enkrat. Sem ji že hotel pripeljati eno vzgojno, pa sem se ravno pravi čas spomnil izreka, da žena ni moja last in da ga moram udejaniti. In je šla, mene je pa kuhalo. In je prišla nazaj /kar se mene tiče, prepozno zagotovo/ in naletela na nasmešek na mojem obrazu /sem si ga namontiral že pol ure prej pred ogledalom v kopalnici, pred tem pa treniral stavek, kako da se je imela in ali je bilo lepo/, čeprav je pričakovala izbruh ljubosumja in še česa hujšega. Draga moja, brezpogojno te ljubim, sprejemam te tako kot si, vem da nisi moja last, da imaš svobodo vem tudi...in še par takih modrih in lepih misli mi je uspelo izdaviti, več pa ne, ker sem se totalno brez energije komajda uspel odvleči do postelje. Uh, naporno tole udejanjanje duhovnosti. Me je enkrat v škarje prehitel en norc za volanom. Sem že skoraj bruhnil cel spekter živalskih imen nanj, ko me je prešinilo, da je jeza slaba energija ega ali česa podobno slabega in da se meni duhovnežu pa ja ne spodobi gojiti in izražati tako skrajno destruktivnega čustva. In sem pogoltnil cmok /me je popraskalo, kot da požiram ježa z bodicami vred/, se posmejal ženi in navrgel, da se mu verjetno silno mudi. Še dobro, da ima žena izpit, da je lahko peljala dalje, ker jaz zaradi silne utrujenosti in bolečine v želodcu nisem bil sposoben. In tako naprej in nazaj z udejanjanjem duhovnosti. V tem času je imela dobiček lekarna, ker sem bil njihov najboljši odjemalec rupuruta in ranitala. Včasih smo se dobili duhovneži v kakšnem lokalu ob kozarcu mleka in škatli ali dveh cigaret /kave nismo najbolje prenašali, saj veste, razbolen želodec in kava ne gresta ravno skupaj/. Smo se hoteli poimenovati v društvo zombijev, pa nam je zmanjkalo energije za tak napor. Da ne opisujem, kako izčrpljujoče je bilo šele odpuščanje. Se nasmehniti nekomu, ki ga nisem organsko prenašal, ki sem mu zameril, karkoli že. Prava nočna mora. Za znoret, če bi imel kaj energije, pa je ni bilo, je šla vsa za izkazovanje moje duhovnosti drugim. No ja, toliko jo je ostalo, da sem obenem kazal drugim, kako da sem več kot oni in jih gledal zviška, pri bogu skorajda. V meni in okoli mene pa sivina, jeklena sivina. Potem sem imel pa enkrat čisto dovolj tega frdamanega duhovljenja. Kurc da gleda in duhovnost in druge in maske in tudi mene takega, kot se delam da sem. Da se ne grem več in da bom sedaj tak kot sem in da se bom obrnil vase, sem si govoril. Saj ne, da bi vedel kaj to pomeni, sem pa prebral nekje že prej nekoč, da moraš biti tak kot si nekje globoko, imeti sebe rad, pa tko... In sem začel, sprva plaho, počasi, negotovo, pa potem bolj pogumno, zaupljivo, pa tko... Kako? Hja, na mnogo frontah istočasno; knjige, delavnice, meditacije, predvsem pa s pogovori s seboj, z odprtimi čutili, z razmišljanjem, z zavedanjem, s preverjanjem, s spreminjanjem, z iskanjem /po sebi največ/, pa tko...Že danes mi ostaja energije /ali ljubezni, kakor kdo to imenuje/ celo za druge, ker ne potrebujem toliko preprog, pod katere bi pometal, ker ne tlačim vase več toliko, ker ne zidam več toliko zidov, ker ne potrebujem toliko mask, ker je tančic, s katerimi sem prekrit vse manj... pa tko... Če bi znal razmišljati. butl

Saj nisem vsega prebral, kar ste komentirali, samo na slepo nekaj komentarjev, recimo da sta strast in brezpogojna ljubezen izključujoči, pa kaj je to brezpogojno, pa kaj da ni, pa... A bi bilo lažje definirat brezpogojnost ljubezni, če bi ji dali drugo ime, recimo...ee...recimo...sprejemanje. A bi pol v kontekst šle tudi tiste majhne ljubezni, ki jih eni ne priznavajo za velike, mislim, brezpogojne...torej za ljubezni med ljudmi...določenimi. A sem butl a ne

Posrednike? Pravzaprav nisem iskal posrednikov. Iskal sem način, kako se počutiti vsak dan...hm...dobro, lepo, kako premagati situacije, občutke, krize, ki me niso osrečevali, kako živeti vsakdanje Življenje z veliko začetnico, kako najti smisel v marsičem, zaspati z zahvalo za minuli dan in se zbuditi z zahvalo za ta dan. Take reči...vsakdanje, a ne. Mogoče kdo ve že kar takoj...jaz pač nisem. Me zanima, ali le jaz nisem že na začetku vedel, da je rešitev v meni samem

Lep pozdrav mantis Kaj je ali kaj ni, ne vem. Poznam /kolikor jih pač znam razložiti/ le svoja občutenja in svoje izkušnje. In oziraje se nanje, se strinjam s tem, kar si napisala. Mogoče bi dodal le to. Bistvena je povezava z Bogom. Tehnike so drugotnega ali še nižjega pomena. Kadar je moje srce čisto /karkoli že to pomeni/, mi ni problem vzpostaviti stik z njim in stvari se mi dogajajo. Ko začne dvigovati glavo moj napuh, občutek večvrednosti, moje obsojanje...jih dobim po glavi tik tak. Tako da če je nekdo dober bioenergetik ali kaj podobnega, to ni nekaj trajnega ali zagotovljenega. Recimo hipnoza je taka viklvakl zadeva, kajti med hipnozo sem odprt, brez zaščite. Zdej, če jo dela hipnotizer, ki je v stiku, potem bo poskrbel za ustrezno zaščito, če pa ni, mi pa lahko navleče marsikaj. Druga zadeva so pa prakse, ki se ukvarjajo z duhovi, recimo šamanizem. Je zelo močna vezava, a žal ne z Bogom. Moja izkušnja, vaša je mogoče drugačna. butl

Lep večer želim vsem Saj nisem vedel ali naj napišem kakšno svojo skromno izkušnjo na to temo ali ne. Vidim, da ste vsi zelo podkovani in suvereni na teh področjih in da se niti slučajno ne morem primerjati z vami. A vseeno. To kar je avtor uvodnega prispevka napisal, bi se tudi meni pred nekaj leti zdelo vsaj nerazumljivo, če že ne smešno in skregano z zdravo pametjo. To je bilo takrat, ko sem mislil, da vse vem. Potem mi je življenje odstranilo plašice in rožnata očala, potem pa... Saj ni pomembno. Danes se, izhajajoč iz svojih skromnih izkušenj, s tem avtorjem v dobršni meri strinjam. Tudi sam sem iskal svoj notranji mir po raznih poteh, skozi razne tehnike, filozofije, guruje itd. Mnogokrat sem bil prepričan, da je to to, pa ni bilo. Pridobival sem znanje, vedenje, izkušnje, ne pa miru. Vsak korak naprej me je stal dva koraka nazaj. Življenje mi je razpadalo dobesedno pred očmi. Preobrat je sledil, ko sem srečal človeka, ki mi je pokazal, da med mano in Bogom ni nikogar in ničesar. Jaz in Bog. Brez posrednikov. Posredniki niso zastonj, hehe. Mislim, da je to želel sporočiti avtor uvodnega prispevka. Odnosi v družini so se popravili, z zdravjem ni nobenih problemov več, sin se je iztrgal iz krempljev droge. Skupni imenovalec je ljubezen skozi Njegovo ljubezen. Kako danes gledam na prehojeno pot. Vsak učitelj se je pojavil, ko sem ga potreboval; skozi reiki, šamanizem, paleto gurujev. Mogoče sem imel srečo /saj vem, da to ni sreča/, da sem šel naprej, ko ga nisem več potreboval, ko sem začutil, da me ovira, zadržuje, da sem ga prerasel /sploh ne, da bi vedel več kot on, le ni bil več del moje poti/. Če bi se vezal nanj, bi obstal v svojem razvoju, to je to. Vezava na kogarkoli živega ali mrtvega je resna ovira /vsaj zame/ na poti in raznorazne iniciacije /sploh osebne/ so vezava. Da ne obstaja le ta merljivi snovni svet, vem zdaj tudi sam, razen če je vse, kar se mi dogaja, naključje. Ma jih je malce preveč...naključij mislim. butl