butl

Hm, tole mi je zanimivo, res. Jst sem samo en butl in se na ovčjerejo pa sploh ne spoznam, tako kot se moj kolega, ki jih redi. Sem mu pa lansko leto pomagal jih pospremit v dolino /z avtom, v prikolici, ne peš, seveda/. Da je to lahko, skoraj neproblematično, me je tolažil, da jih bo vodil s soljo, da sledijo soli kot, kot, eee, kot ovce. Da pa vse ovce niso glih ovce, je vedel, zato je stezo do avta malček zagradil. Preventiva a ne. In jih je vodil s soljo do avta kot, kot, eee, kot ovce. Ma, niti blejala ni nobena. So šle v avto, mislm, v prikolico, kot, kot, eee, kot ovce. Vse. Razen ene. Ena je pa spizdila, kot da ni ovca. Je kolega bentil. Smo jo iskali, no, v glavnem jo je iskal kolega, jaz sem mu samo pomagal, en teden, kar je bilo zelo dobro zame in za mojo kondicijo /škofjeloško hribovje je kar razgibano/ in za sklepanje poznanstev /sem spoznal precej zelo zanimivih prebivalcev teh krajev/. Ko smo jo našli in ujeli, sem opazil, da je bilo potepanje po škofjeloškem hribovju koristno tudi za ovco, ker je delovala prav prijetno lepo rejena /sosedova trava je slajša verjetno/. Ali je sklenila kako obetajoče prijateljstvo in razširila obzorja spoznanj prav jako, bi ne vedel, ker ni želela o tem se pogovarjati niti na zelo milo priprošnjo. Sem pa prepričan skoraj, da ako bi slutila svoj konec, kajtinamreč, kolega je bil skorajda malce nejevoljen zaradi njenega atipičnega odnosa do svoje biti, mislim, do ovce v sebi, no ja, ni bil ravno prav malce nejevoljen, oziroma, če premislim še enkrat, je bil nejevoljen tako zelo skrajno, da jo je dal predelati v salame in klobase, bi se ne pustila tako zlahka, ujeti mislim in bi se potrudila uživati blagodeti škofjeloških gozdov in jas in naključnih in nenaključnih poznanstev čimdlje. Kasneje sem slučajno bil priča pogovoru dveh ovc v kolegovi staji in je ena mimogrede navrgla drugi, da je bila tista atipična ovca res prava koza in da si je sama kriva za bridki konec in da ona pa ni niti pod dva toliko neumna, da bi se upirala gospodarju, kolegu mislm, ker da se ima čisto ugodno in da ji ni potrebno sploh na karkoli misliti, ker gospodar poskrbi za vse in da le kaj si je tista kura od ovce mislila da je izven ograde in gospodarjevega pašnika, ko je pa jasno, da ni nič. Beee, ji je odvrnila druga, kar naj bi pomenilo, da je res ena čisto navadna usrana goska, mislm, tista atipična ovca, kar pa ni ravno dokazano, mislm, da je res to rekla, sploh pa s tako izrazitim naglasom, kajti jaz imam opravljen samo osnovni tečaj ovčjega jezika in dva nadaljevalna. Kaj mi pripoveduje ta zgodba, ki je resnična, majke mi? Da ni fer do ovc, ko človeško vodljivost, slepoto, omejenost,... manifestiramo s stavkom "lej ga, mater je ovca, a nima svojga mozga sploh, al kaj". Ker ene so atipične. A ko sem dvakrat globoko vdihnil, pa ne sunkovito in ne na silo, ne, sem delal tako včasih, da sem zajel dih in ga zadrževal do temno vijolične in po izdihu nisem vdihnil, dokler ni imela vsaka molekula zraka aurore, mislm, korone a ne, ne sploh ne, sedaj diham tako kot valovi morje, tekoče, v sinusoidah, in ko sem stopil korak v stran, sem se spomnil, kako sem potoval prvič v Rusijo, takrat SZ in to službeno in to sam, od ruščine sem pa poznal in znal edino vodko, pa še to Vyborovo, ki je bila poljska. Saj do beograjskega letališča ni bilo nobene frke res, se je pa začela tam. S seboj sem imel neke aparature, za katere sem potreboval atakarnet /ma to je neka listina za začasen izvoz in uvoz kao/, za kar sem prvič slišal od beograjskega carinika. Ko sem mu razložil svojo neukost in silno željo, da se sprehodim po Moskvi še isti dan, me je prijazno vzel v kratek uk, mi razložil pomen hudega dokumenta, kam da naj se obrnem morda po pomoč in kako ta dan zagotovo ne bom stopil na ruska tla. V carinskem uradu so mi dejali, da kakšni butli pa so v moji firmi, saj so oni zadolženi za urejanje dokumentov, da naj grem kar domov prav lepo. Pa sem poklical beograjsko predstavništvo firme in po kratkem prelivanju žolča v obe smeri, dobil dokument ročno v manj kot uri /me je čakal tam, le da mi ni noben povedal, da moram ponj tja/. Ko sva si bila s carinikom spet iz oči v oči, me je opetnajstil za 800 DEM, ker nisem imel potrdila zanje, jih je pa našel v moji denarnici /kasneje sem bil povabljen na sprejem k sodniku za prekrške/. V Moskvi je bil cirkus že pri izhodu iz letala. Hehe, tam daš pasoš enmu kekcu /vsaj včasih je bilo tako, ne vem, kako je danes/ in on gleda tebe in pasoš in tebe in pasoš...eee...ene veliko minut. Potem me je nekaj kao spraševal, kar bi bilo še v redu, če bi ga karkoli razumel. Se je našel en potnik, ki je opazi moje reve in težave in me povprašal, kam sem namenjen in mi svetoval, kaj naj rečem. Na carini podoben nerazumljiv monolog s strani carinika in moj molk in zagata. S seboj sem imel poleg aparatur tudi ene 200 kil listingov /takrat še ni bilo usb ključkov itd../ in je carinike prav zelo zanimalo, kaj je ta silni kup. Takrat sem se odločil, da imam tudi jaz svoj jezik in sem jim razlagal o vsem, o listingih, od kod sem, kam bi rad prišel, kar malce histerično. Se je splačalo. Nisem vedel, da me čaka en tipo z našega predstavništva na letališču in ko je slišal moje jokavo, za oktavo zvišano vpitje, je pristopil in razbremenil mojo ivanjščico na platfusu v cvetličnem vzorcu ter me popeljal v mesto, mislm, na delovno mesto. Potem je bilo lažje. So bili tipoti tam že dalj časa in pravi stari mački, tako da sem se po enem tednu že upal sam peljati z metrojem in naročiti ploščato vrano s česnom v gastinici /cipljata al cipjata tabaka, nekej tacga/ in povprašati tudi kakega Rusa za kaj. Še danes sem hvaležen vsem, ki so mi pomagali, da sem tistega dne ne le videl Moskvo, ampak pil tudi odličen armenski konjak Ahtamar v hotelu Ukraina. butl

Veliko zadovoljstva na tvoji poti ti želim, Janardan

Hojla Amis Čudno. Kajti jaz se s svojo ženo pogovarjam o svojih občutkih in se mi to ne zdi tako atipično za moške, ker jih poznam kar nekaj. Pravzaprav, vsi, ki se znajo pogovarjati, se pogovarjajo o svojih občutkih, tisti, ki pa se ne znajo, se pa ne, ne glede na spol. Tisti valijo krvido na drugega ponavadi in igrajo žrtev. butl

Hojla Janardan Oprost, mislm, ker še kar sprašujem, sem samo en neveden butl, ampak bi vseeno rad bil ziher, da sem te pravilno razumel, da si ne bi delal napačnih zaključkov a ne. Torej, moja duša je nekje v eni dimenziji storila napako in se odločila za zemljo /in za to, kar spada zraven; telo, um, kaj še?/. Je tako? Ko spozna napako, lahko prekine bivanje tu, gre nazaj v svojo dimenzijo in se odloči drugače? Je tako?

Je odvisno od tebe.

Zdej, jst se ne spomnim glih, da bi kdaj izrazil željo po peskovniku. Jap, lahko pa, da si je moja duša to zaželela, nekje drugje, v neki drugi dimenziji rajtam. Zakaj pa? Ker je popolna najbrž ne no. Če ni, no ja, pol bi bilo smiselno a ne, da se nauči česa mogoče. Če je tako, potem si je izbrala najučinkovitejši način rajtam, mislm, konglomerat a ne, se pravi kot človek in na zemlji in skupaj z ljudmi, se pravi, eee, da vse te dele konglomerata potrebuje, da se nauči, a ne. In je glih prou točno tako kot je, mislm. Če pa ni tako, mislm, pol je pa duša neumna al kva, ker, le kdo bi si izbral tak peskovnik, kjer mrgoli drugih, da sploh nimaš miru a ne, pa še na zemlji zraven, pa v skupku, ki se mu reče človek, a ne. Bi se pa ja odločila, duša mislm, za svoj peskovnik, pa brez navlake, če je že ne potrebuje. Halo. butl

Janardan, hojla Ti to ziher veš z glave. A mi lahko poveš, tko, na preprost način, ker jst sem samo en butl, zakaj sem tu /pravzaprav...zakaj smo tu/? Hvala

Pr nas na kmetih uporabljamo dve metodi...ena je blj fizična, druga je blj...hm, ni glih duhovna, lagodna pa vsekakor. Prva predvideva uporabo krampa inu ljopate ter sekire, druga pa uporabo cidokorja. Saj metod je še več a ne, samo so kt ena pomoč od zunaj, mislm, voluhar al pa starost, strela tud. Zdaj me pa zanima, a je sanatana dharma že od začetka postopka al glih med padanjem jablane? butl

Saj vem, Highlander, da ni glih v kontekstu, ampak takrat, ko sem tole pisal, je bla ena zima, pa si zamisli, da je, če pa si ne moreš, pa počakaj kak mesec no. Kidanje snega mi ne leži pretirano. Priznam, da mi je dolgočasno, pa malo brezvezno tudi, kajti maja ga ne bo, pa če ga kidam ali ne. Konfuzij, moj prijatelj, obožuje kidanje....moje...in mi pri tem rad pomaga.....s pogovorom. Pravi, da hitreje kidam, ali pa se mi vsaj zdi tako. Ko sem se v torek spopadal s snegom, sem mu omenil, tako mimogrede, da mi prebrano in povedano govori, da eni pa najbrž vedo, resnico, tisto pravo, vso. "Pa bi rad vedel resnico, tisto pravo, vso?" me je vprašal. In sem se zamislil, malo, pa kidal, veliko. Vlačim svoj mlinski kamen skozi drobec časa, ki mu pravim svoje življenje, potrpežljivo, vztrajno, ker da ima smisel, svoj namen, magari meni nedoumljiv. Pa bi ga vlačil tako vztrajno, potrpežljivo, če bi smisla, namena, magari meni nedoumljivega, v resnici ne bilo? V rahli stiski sem si odgriznil košček nohta in ga izpljunil v sneg. Silno lahko sem si predstavljal množico nohtnih celic, ki so se še ravnokar ljubile med seboj, se spopadale, rojevale in umirale, pisale skrajno ganljive pesmi o meni, vdano prenašale tegobe in še kar kaj, češ da jaz, ki sem njihov stvaritelj, pa že vem čemu in da so nedoumljiva moja pota in um in ostale Njegove, to je moje, stvaritve. Neskončno dolgo in na široko so razpravljale o zares pomembnih rečeh, kako je na primer velepomembno služiti meni v molitvi in zatiranju svojih celičnih in ostalih čutnih potreb za moj blagor, ljubiti na silo in ne na silo vse, tudi umazanijo. Kako da imajo res prav in sedaj pa vedo in eni pa ne, pa bodo že še. Jaz, njihov stvaritelj, v čigar ljubezen so verjeli z vsem celičnim jedrom, se pa do tega trenutka nisem niti zavedal, da obstajajo, pač, ko sem jih grizel, pa strigel, pa ščipal, pa pilil, pa metal v smeti. Uboge moje nohtne celice. Še dobro, da ne vedo....... Da bi bila kakšna analogija z...? Bog ne daj, niti pod najbolj slučajno. "Ne." sem mu odgovoril. Pa res hitreje kidam, če se pogovarjam. en bk A ne, kaj vse pride človeku na misel /ali na um mogoče?/, ko je zima. butl

Še nekaj. Prepričan sem, da se katerokoli svojo, doživljeno izkušnjo da opisati z besedami /če je še tako neobičajna/, če pa je nimaš, potem je pač ne moreš.

Ja, še tole. Od takrat je minilo tri leta, ja, ne dve in vse kar mi je povedal in napovedal v liku Zofke, se je udejanilo...vse. To je le en primer, jih je pa še kar, zaradi česar sem prepričan. butl

Hojla Zepo Jst vem, da Bog je. Zakaj? Ker sem ga videl in govoril z njim. Imam priče. Evo en argument ali dokaz, ki je mojo presojo verodostojnosti tega, kar trdim, zdržal čist. Je že mal star...ene dve leti /se mi ni dal dvakrat tipkat, pa sem ga pastal/ Sredi marca enkrat, po dobrem kosilu, v tišini, ko so besede odveč, z ženo, ki je mirno, zaupljivo dremala v mojem naročju, s spoznanjem, da mi je lepo, da mi ne manjka prav nič /no ja, kavica bi mi sicer res prijala tisti hip, a žene nikakor nisem želel prebuditi/, mi je Konfuzij, moj prijatelj, mimogrede navrgel: "Bk, ko stopiš na vrh hriba, te bo naslednji korak vodil navzdol, ko boš na dnu globeli, bo naslednji korak navzgor. Je že v redu, samo ne se ustavit in bodi pozoren na markacije." "Kaj mu pa je, saj nisem planinec", sem malo zmeden pomislil in prav na rahlo rignil /baje je to pohvala kuharici/. "Boš kavo?", me je nežno vprašala žena /najbrž sem preveč na glas pohvalil njene kuharske spretnosti, pa sem jo prebudil/. "Mmmmm", sem pri priči pozabil na mojega prijatelja in njegovo žlobudranje. Popolnost. Dan kasneje sva z ženo doživela šok. Nepripravljena, presenečena, zmedena, prestrašena sva reagirala nagonsko, ostro...brez učinka. Prebrala sva vse, kar sva našla, najina zmeda in strah pa sta se le povečala. Poiskala sva strokovnjaka, ki je najin strah malo omilil, konkretnih predlogov, kaj storiti, kako delovati, pa ni znal ponuditi. Ostala sva prepuščena sama sebi, svoji modrosti, razsodnosti. Hudo. Lep dan je bil, sončen, topel. Šla sva na daljši sprehod. Nisva videla sonca, ne čutila njegove toplote, nisva slišala šumenja od snežnice narasle Save, ne ptičjega petja. Najina stiska je s težko jekleno sivino zastirala lepoto dneva, oklepala najina srca, zapolnjevala misli. Prišla sva do stare železniške čuvajnice. Pred njo je stala majhna, od starosti in bolezni zgrbljena ženica, ki je nisem videl že vsaj pet let. Poznam jo iz otroštva. Bila je negovalka v porodnišnici in obakrat, ko se mi je rodil sin, mi je to prva sporočila. Težko življenje ima za seboj. Ko je imel njen starejši sin deset let, je na železnici izgubil roko. Čez eno leto ji je cesta vzela moža.Ima hudo sladkorno bolezen /trikrat dnevno si daje injekcije inzulina/, zaradi katere ji odmirajo živci na nogah. Ne more hoditi vzravnana, ker ji kostenijo sklepi. V bolnišnici so ji zbili pritisk na 250/135! Ogovoril sem jo. Prepoznala me je. Z ženo sva obstala presenečena in očarana nad njenimi očmi in njenim glasom. Toliko živosti in življenske energije ne zaznaš pri dvajsetletniku, kaj šele pri triinsedemdeset let stari ženski. In potem se je zgodilo. Dvajset minut, pol ure morda, nama je pripovedovala. Toliko modrosti, toliko spoznanj je bilo v teh minutah, v njenih besedah. Še sedaj, ko tole pišem, me spreletava srh, še vedno mi je nedoumljivo vse skupaj. Dobila sva odgovore na vsa najina neizrečena vprašanja. Ničesar ji nisva povedala, sploh nisva govorila, le poslušala sva, ona pa nama je povedala vse, vse kar sva potrebovala. Na koncu je rekla "no, sedaj pa pojdita", prav s temi besedami in nasmeh ji je igral na obrazu. Objel sem jo, se stisnil k njej in ji rekel hvala. Žena je jokala, ko jo je objemala in se ji zahvaljevala, ona pa se je smejala, nežno, razumevajoče. Takrat sva vedela, oba, da nisva sama, da je z nama, da mu je ime Zofka Kaplar, in da je ženska. Takrat. Ko sva odšla, sva videla sonce, občutila njegovo toploto, slišala šumenje od snežnice narasle Save, ptičje petje. Stopala sva po poti in nisva zgrešila markacije. V nedeljo sva šla zopet mimo njene skromne hiške. Ni je bilo doma. Pirh sva pustila na klopci pred hišo. en bk

Razmišljam. . . . Še kar razmišljam. . . . . Ja, en butl /lej ga butla, tud to ne ve, kdo je/. . . . Ne vem /prou skrušeno in s solzico/. . . . . Benti, sem se analiziral od svojih najmlajših dni pa do danes in kar sem ugotovil je: vsak dan drugačen, en drug, pa ne drug tko kt ti al pa kt en un, ampak kt jst, vsak dan drug jst. . . . Še kr razmišljam. . . . Če mi bo ratal naredit presek, ti bom povedal. . . . butl

S stvarmi, ki niso v moji domeni /recimo, ena od njih je spreminjanje drugih/ se pa res ne želim ukvarjati /čeprav se še vedno čisto preveč/, ker imam dovolj drugih, bolj nujnih stvari /sebe, svoje sence in svoja sonca in prevzemanje odgovornosti zanje/.

No, tole mi je zanimivo tud. Veliko se govori o egu in umu, kot nečemu, kar ni del mene oziroma, je moj sovražnik celo. Kaj je um in kaj je ego in kaj sem pol sploh jaz, če ego in um nista moja in če nista, ja, čigava pa sta? Če pa sta del mene, kako sta lahko nekaj, kar moram uničiti, torej moram uničiti sebe in če se že moram uničiti, zakaj sem ju potem sploh dobil?

Evo, Zepo, men je tole bistveno /mislm, to k je poudarjeno/. Kako lahko meniš, da sem ti jst ustvaril problem. Tvoj problem ni moja stvar, ker ti ga nisem ustvaril jaz, ampak si ga ti. Če bi se zavedal, da je to tvoj in ne moj problem, potem tudi ne bi pričakoval odziva nanj ampak bi pobrskal po sebi, zakaj ti neko moje pisanje ali mnenje povzroča stanje, ki mu ti rečeš problem /bolečino, nelagodje, nestrpnost, jezo, al pa tud veselje, radost, vznesenost/. Če se recimo jaz počutim vseveda in ti gre to silno na jetra, mislm, zakaj bi bil to moj problem? Saj ne gre men na jetra ampak teb. Jaz imam lahko o sebi kakršnokoli mnenje in ga tud pravico izražat. In nimam pojma, kaj ima to veze z debato? Jaz povem svoje, ti poveš svoje, a ne in, če nama paše, debatirava lahko do nezavesti in to zelo konstruktivno in tudi usklajujeva najina mnenja, ampak... Ampak, če neko moje mnenje dregne v eno tvojo senco al pa rano in odreagiraš, kaj vem, burno, čustveno, ne pričakuj od mene enako silne reakcije ali sploh reakcije, kajti ni rečeno, da moje mnenje v meni sproža sploh kakršenkoli čustven odziv, sploh pa ne takega, kot tebi. In če se jaz zavedam, da je tvoj odziv tvoja stvar, to pač sprejmem, zakaj bi se odzival in te prepričeval, da nimaš prav. Če bi ti ne imel prav /zase/, ne bi tako odreagiral, a ne, samo, jaz s tvojo reakcijo nimam nič. Bil sem le triger...in nič več butl

Hehe, Zepo A se ima kdo za učitelja je njegov problem, ne moj, da pa v debati ispadem butl, ja, to je pa moj problem, ne njegov. Praviš, da je žalostno, da se en počuti učitelj. Men je hecno. Če je teb žalostno, je to tvoja stvar, ti si si izbral to, če ti ni všeč, si lahko izbereš tudi drugačen odziv, a ne. Voditelj je pa tist, ki enga vodi. Če vodi mene, potem je moj problem, če me ne, jah, a ne, je pa spet njegov problem. Vse je v odnosih. Če jst nimam odnosa s teboj, potem je tvoj odnos z menoj tvoj problem /al pa stvar, al pa krivda, al pa rana, al pa.../.

Hojla Zepo Zdej, jst sem samo en butl in se na resnice sploh ne spoznam...še na svojo ne, na druge pa mal manj. Zakaj so eni tako prepričani v svojo resnico?. Imajo verjetno razlog za to. Če je njihova resnica prava, ja, fino za njih, a ne, če pa ni, jah pol pa rajtam da ni, mislm, fino za njih. Kako pa jaz sprejemam njihove resnice? Če se skladajo z mojo, pol jih sprejemam, če se ne, pol pa prevetrim svojo in če mi je moja bolj resnična, pol jih ne sprejemam, če pa mi moja ni več resnična, pol si ustvarim novo, lahko tako kot je njihova, ali pa čisto drugačno...i tako. Kot učenec se počutim fino, kajtinamreč, meni je vse in vsakdo učitelj. Kako bi se pa lahko sploh počutil kot učitelj, mi pa ni znano, pravzaprav mi je malo hecno, da se lahko kdo počuti učitelj. A ni to stvar učenca, mislm, a je nekdo učitelj ali ni, mislm, eee, če učenec sprejema učitelja za učitelja, pol učitelj je, če ga pa ne, pol pa ni, rajtam, al kako? butl

Eufgenija hojla Zdej, jst sem samo en butl in se ne spoznam na izražanje čustev in podobne zadeve prav nič, na ostale pa malo manj, ampak se mi zdi, da je ta pojav, ki si ga opisala, dost običajen in ena od zelo verjetnih izbir, če ima človek dost hudo potrebo po ljubezni, pozornosti in pripadnosti, ki pa ni bila zadovoljena v zadostni meri takrat, ko bi bilo to potrebno /no, zdej pa že lahko ploznem eno piko, a ne da ja-evo, pika/. Torej, v otroštvu. Če je v tem obdobju prejemanje ljubezni od staršev zelo izrazito pogojeno z našim obnašanjem, potem je kasneje dost pogosta izbira ravno takega obnašanja, kot ga opisuješ. Potreba po zunanji potrditvi in prepričanje, da nismo dovolj dobri, tako kontrolirata naše čustvene odzive, da ti niso spontani, ampak preračunani /seveda je to, hm, kaj pa vem, dost na nezavednem nivoju, mislm, iskanje pravega odziva, spontanost pa zavrta/ in zato se dostikrat zajebemo in se odzovemo drugače, kot smo se namenili /zmed zaveso, spustu sem se/. In se zasmejemo namesto skremžimo ali zajokamo itd. Da zna bit tko, izražaš tudi v drugem delu, kjer opisuješ potrebo po potrditvi od zunaj in varovalko, ki si jo vgradila. Navidezna brezbrižnost /češ, napišite če hočete ali pa tud ne/ in prepričanje, da če te nekdo pohvali, laže, ker ti veš da te hvale ne zaslužiš /verjetje, da nisi vredna ljubezni/. Evo, Eufgenija, ni razloga za skrb. Lepo ti vzem radirko in na svojem listu življenja poradiraj tiste čačke iz otroštva, k se jim reče rane in vzorci, pa nariš nove. Zdej si že velika in to znaš in zmoreš. Pa bo. In se boš smejala, ko se bo srce smejalo in jokala takisto in ostalo. butl

Kača. Ležiš in greš.

Sem glih te tri komade poslušal in pr tretjem me je preblisnilo /sodelavec je prižgal luč in me opomnil, da preglasno smrčim na delovnem mestu in s tem motim REM fazo ostalim sodelavcem/, pa sem ta preblisk opisal a ne da ja. Maš pa čist prou oboje rajtam; - da je vsak sposoben u nulo /za nekej garant/ - da ni noben nč več in ne manj, - da je.

Mysti hojla Jst sem samo en butl, a me vseeno nekaj zanima. Mislm, eee, recimo: A bi bila bolj srečna potem, ko bi storila samomor? Bi potem lažje rešila probleme, ki jih moraš rešiti, mislm, po samomoru? Bi bil odnos med teboj in starši potem pristnejši, bolj ljubeč, manj obremenjujoč /ali odnos s fantom/? Bi tvojo mamo to osrečilo /očeta, brate, sestre, fanta, prijatelje/? Bi potem lažje uresničila svoje cilje, želje? Bi potem lažje našla nove izzive, nove možnosti, nova zadovoljstva, nove ljubezni? V razmislek. Odgovori mi, prosim, a iskreno. Vzemi si čas, ne hiti, mislm, z odgovori. Premisli. butl

Love me tender, love me sweet, never let me go. You have made my life complete and I love you so. Love me tender, love me true, all my dreams fulfill. For, my darlin', I love you and I always will. Love me tender, love me long, take me to your heart. For it's there that I belong and we'll never part. Love me tender, love me true, all my dreams fulfill. For, my darlin', I love you and I always will. Love me tender, love me dear, tell me you are mine. I'll be yours through all the years till the end of time. Love me tender, love me true, all my dreams fulfill. For, my darlin', I love you and I always will. Kada je sretneš, reci da stiže iz snova, da jedini dragulj je, kojeg ti duša čuva, kada obečaš, da spreman si umret za ljubav njenu, saznačeš dali si ikad, ikad u životu volio ženu..... Mogli bismo mi ugasiti svjetlo i biti svoji kad nas to već mami. Ti si odmor na dugom putu, vjetar što me goni na lutanja, vjetar što me goni. I možda nikad nisam htio ovako kao noćas da ti poželim najljepšu laku noć Divno je biti nekome nešto, divno je biti tebi sve. Ljubomorno čuvam, one nježne sate da me uvijek prate dok nisam tu. .... Ah, eni pa znajo, a ne da ja. Elvis, Davor, Latino..., mislm, mrbit ne glih oni, ker oni samo interpretirajo, ampak avtorji , ti pa so tipci. Tako lepo povedo v parih besedah ne le bistvo, ma tudi, kako ga doseči. Brez bluzenja, brez filozofiranja. Kapo dol. In kaj pripovedujejo? Vsakdo hrepeni po ljubezni, po sprejetju, po pripadnosti. Ga ni, ki si ne želi biti nekomu enkraten, neponovljiv, car, No.1, najboljši tak kot je. Ga ni. In ga ni, ki lahko to doseže na katerikoli drug način, kot skozi odnos. Ga ni. Jebenti kako preprosto. Ja, itak. In to je ves smisel življenja, ma kaj življenja, sploh bivanja tu na zemlji. Za popizdit plebejsko, nevredno f-ja od filozofije. Nobene vzvišenosti, mistike, nič od oh, še od ah ne. Je tako? Je tako. Sreča...z veliko začetnico. Vse ostalo...surogati. In zakaj potem ne živimo v blaženi Sreči, če je vse tako preprosto in enostavno? Nimam pojma zakaj vi ne živite tako. Zase pa vem. Ker mi manjka zavedanja in ker ne znam ljubiti. Še /no ja, danes znam več kot včeraj in jutri bom znal več kot danes, ker se tudi zavedam vsak dan bolj/. Kdo pa je ta, ki uči ljubezen, ne ne, sem se narobe vprašal. Kdo je ta, ki bi me lahko najlaže in najhitreje naučil zavedanja in ljubezni? Hehe. Ne, ni Bog, ne, niso neki prosvetljeni mojstri in guruji. Nak. Če se še tako prežvečeno sliši, so to starši. Oni so tisti, ki v največji meri krojijo našo pot. Ej, ne jih sedaj pribijat na križ in obtoževat mojih rev in težav /ali vaših/. Kajtinamreč, tudi oni so samo otroci svojih staršev in ti otroci svojih in tako naprej. A dejstvo je, da so starši tisti, ki imajo največji vpliv na otroke in s tem prevzemajo tudi največjo odgovornost, da se naučijo zavedanja in ljubezni čimprej, najbolje včeraj. Se izogibam prevzemanju odgovornosti? Ne, seveda je od mene odvisno ali se bom naučil ljubiti ali ne, a bilo bi lažje, če bi že znal. In kje je sedaj Bog /saj o njem govorimo, mar ne/, pravzaprav, kaj je Bog? Bog je bergla, je zid, je hladna senca, je pavza za malico, je trenutek za razmislek, je kažipot na križišču, je prijateljeva rama, je voda v puščavi, je vitergin eno uro pred vrhom, je... to je Bog. Kdo išče Boga, ko je srečen? Nihče. Takrat je Bog z njim, s tem, da se eni zavedajo eni pač ne, kar je pomembno le v toliko, da lažje izbirajo biti srečen še naprej tisti, ki se zavedajo. Kakšen pomen je v tem ali si ateist ali katerikoli teist, ko si srečen. Nikakršen. Ko se sprehajaš z Bogom z roko v roki, je nepomembno ali verjameš vanj ali ne. V vsakem primeru sta z roko v roki, a ne. Kaj pa, če nisi srečen /saj ne da bi vedel, a imam nas na sumu, da nas je večina človeštva takih, mislim, ne srečnih/, je takrat pomembno verjeti v Boga? Ja ni. Je pa lažje. Ker imamo vse tisto, kar Bog je in nismo sami. Bog pa tako je ali pa ni. butl

Hojla Janardan Nekoč v davni preteklosti /se mi dozdeva da včeraj/ če ne še dlje nazaj, medtem ko sem opazoval svatovski ples dveh metuljev /zna bit, da sta bila okarja, mimogrede, si že opazoval kdaj ljublenje dveh metuljev...je zanimivo, veš/ pod slivo na vrtu v Peroju /ja, je že en teden tega/, mi je Konfuzij, moj prijatelj, ravno tako očaran nad prizorom, dejal: "Moj bk, glej kar je, ne kar bi rad videl, preberi kar je napisano, ne kar bi rad prebral, sliši kar govorijo, ne kar bi rad slišal". Da prebereš kar bi rad prebral, ne kar je zapisano, sem razbral iz tvojih komentarjev na moja teksta, kako se pa znajdeš v ostalem, ne vem. Je povezano z razumevanjem. Večkrat omenjaš, da se pogovarjamo. Pogovor nista dva monologa gluhih /to bi bilo čisto nenavadno miksanje zračnih molekul in izgubljanje časa/. Pogovor je poslušanje do konca s preverjanjem razumevanja slišanega s strani poslušalca in seveda govorjenje govorca brez obsojanja poslušalca. Na kratko. Jaz se na tele zadeve okrog Boga ne spoznam prav nič, sem samo en butl, a če bi zmogel tako zagoveden proces, kot je razmišljanje, bi ti dal v razmislek tole. Človek ima svobodno voljo a ne /in en kup pritiklin, ki iz tega izhajajo...recimo odgovornost je že ena od njih/. En od izrazov svobodne volje je tudi vera v Boga /saj ni važno kakšna/. Bog svobodno voljo /izbiro/ upošteva /sicer je ne bi dal, če je/. Če bi se Bog razkril, bi nam odvzel svobodno voljo /možnost izbire/, možnost da vanj verjamemo ali ne, da verjamemo tako ali drugače. Slediš? Ok. E, od tu dalje je vse odvisno od posameznika, od njegove izbire. Kaj to pomeni? Midva z Bogom sva na ti, kar ne pomeni, da se odlično razumeva, ampak da me on odlično razume, jaz pa njega bolj malo, no včasih ga, včasih pa ja bolj malo, včasih ga pa sploh ne. A kaj je pomembno. To, da sem se odločil, da Bog je. Takoj ko sem za svojo odločitev sprejel tudi vso odgovornost, nimam nobenih problemov več z njegovo pojavnostjo, dokazljivostjo, prisotnostjo, občutenjem. Kadarkoli hočem, ga vidim, slišim, občutim, se pogovarjam z njim. Slediš? Ok. Direktno. Brez posrednika. Skozi odnos /tole moram podčrtati, ker je srčika mojega razumevanja/ z vsem in vsakim, vsak trenutek. Kaj to pomeni? Da je Bog karkoli in kdorkoli in kadarkoli najprej /tudi ti/. Da komunicirava ves čas, no, on že, jaz pa kakor kdaj. Da ga razumem ali pač ne, mislm, hja, a ga?...ja, včasih ga pa ja. Tako tudi vem zakaj sem tu /gotov da vem, sem ga vprašal in mi je povedal, če sva pa na ti a ne da ja/. No pa rec. A ni čist simpl. Mislm. Evo, Janardan, če bom zmogel kdaj tko zagoveden proces, kot je razmišljanje, ti bom dal v razmislek tole, do takrat pa; od tebe je odvisno, a bo življenje zate solzna dolina ali cvetoč travnik, a boš Boga iskal, a se boš z njim pogovarjal. Imej se, mislim, tako kot si boš izbral. butl

Tega dela pa ne poznam, Ebor. Dej napiš