butl

Dragi Odium.p. Vedno sem spoštoval ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati drugim. Jih spoštujem in cenim tudi danes. Tudi tebe. V želji pomagati, je nekdo ponudil vrv, zelo kvalitetno, človeku, ki se je z njo potem obesil. Še doživljaj, ki sem mu bil priča. Pred leti si je delavec zažgal haljo, katere žep je bil prepojen z bencinom, ko je prižigal cigareto /takrat so bili v modi vžigalniki na bencin/. Sodelavec je z okenske police pograbil steklenico, v kateri naj bi bila voda in skušal pogasiti goreči žep. V steklenici je bil alkohol za čiščenje kontaktov. Aja, halja je bila na kadilcu, ta pa ima po poskusu gašenja vidne posledice še danes. Gasilec je pretresen zatrjeval še kar kaj časa, da je želel samo pomagati. Kaj me je sploh pripravilo do tega, da komuniciram s teboj? Pred leti, ...ko se mi je siva gmota pod lobanjskim svodom /nekateri ji pravijo možgani bojda/ po daljšem brbotanju in klokotanju ter ostalih vsakdanjih pretresih in stresih spremenila v ličen platfus v cvetličnem vzorcu, sred katerega je pognala čudovita bela ivanjščica z vonjem lilije na prvi vdih, ki to sploh ni bil na katerikoli vdih kasneje, celo kadarkoli ne...sem urejal vtise novih spoznanj v tihoti domačega vrta, odločen, da so samo taka in da je skrajni čas za predajo drugim. Takrat mi je Konfuzij, moj prijatelj, medtem ko je opazoval igrivo plavanje zlatih ribic v ribniku, mimogrede navrgel /tole je precej prosto po Prešernu in niti najmanj v istem vrstnem redu, sploh pa kot silno skrčen povzetek, ker si ne stenografiram pomenkov med nama/: "Moj butl /ali nekako tako/, cilj tvojega bivanja tukaj je spoznati, sprejeti in ljubiti sebe takega, kot si." Da pa nima prav, da je to prva stvar, ki jo moram opraviti, sem se branil goreče. Da je to ja pogoj za mojo rast v duhu. Da ne morem ljubiti, če ne ljubim sebe, da ne morem sprejemati, če ne sprejemam sebe. "Življenje je darilo, božje darilo tebi, da postaneš to, kar si. Vsi ljudje, vsi dogodki, vse preizkušnje, vsa okolica, tvoje telo, tvoja čustva, tvoje zaznave so tu z enim namenom; da postaneš to, kar si...ljubezen. V tem je tvoja enost z vsem, kar te obdaja, vse okrog tebe je le tvoj odsev, zato ne moreš biti ne boljši, ne slabši od svojega odseva", je nadaljeval strpno. Halo, pa kaj mi sedaj gnoji s takimi neuporabnimi floskulami. Jaz si želim le predajat svoje znanje, izkušnje, vedenje tistim, ki potrebujejo pomoč. In uživam v spoznanju, da jim je moja pomoč pomagala in si mislim, ubogi, ki ne sprejmete pomoči iz studenca resnice, ki vam jo podajam in trpite in boste še trpeli zaradi tega... sem mu ugovarjal in da jih ne potrebujem, da potrebujejo oni mene. "Če bi bil sam sebi zadosti, bi dal bog vsakega na svoj planet. Pot do samega sebe je vedno pot skozi druge, skozi odnos do okolice. In ker je okolica tvoj odsev, si za odnos odgovoren ti in samo ti, ker drugega ni. Kaj pa je odnos? Komunikacija...miselna, govorna, pisna, znakovna, z dotikom, s pogledom...vsa interakcija z okolico je komunikacija, je odnos do okolice in ker je okolica le tvoj odsev, je odnos s seboj", se ni dal zmesti. Sem se pa jaz, zmedel namreč. Tu sva pomenek končala za kakšen trenutek ali njih pač več. Mi je dalo misliti njegovo paberkovanje. Ker z razmišljanjem nisem na vi, še manj na ti, mi je dalo misliti mnogo več. Sva o tem kasneje z usti mešala zračne molekule še kar kajkrat. In o čem drugem prav tako, o sočutju, ponižnosti, o napuhu, pa tko... Se je prijetno pogovarjati s Konfuzijem, mojim prijateljem. Morda kdaj drugič še kaj napišem, ker sem v službi trenutno in nimam časa na pretek, malček se mi pa tudi ne da, doma pa mi grleni sinov smeh, kot bi orehe stresal in nežen objem žene z iskricami v očeh pomeni mnogo več, kot pisanje na računalnik. Aja, skoraj bi pozabil. Krasno je to, da se da komunikacijo naučiti brez problema. Sploh ne potrebuješ intuicije. Še to. Prepir, kot sredstvo komuniciranja, je vedno škodljiv. Vedno. In še nekaj. Če se iz odnosa nisi česa naučil, za kar se moraš zahvaliti, se ti bo ponavljal. Pa res ne znam nehat. Intuicija je kot kitajski svetovalci, ki vse vedo. A če ne znaš kitajščine, z njihovimi nasveti nimaš kaj početi. Lahko kdaj celo uganeš, največkrat pa brcneš v temo. Hvala ti Odium.p Lep dan ti želim butl

Kaj je z odgovorom, odium.p?

2.T Pozdravljen Odium.p Evo, jst bi te tud prosil za pomoč v svoji družinski situaciji. Imam problem z ženo in sinom. Z ženo se prepirava za vsak drek, oprosti izrazu. Vse dela narobe, čist drgač, kt bi jst hotu. Skoz blj se mi zdi, da mi to dela namerno, samo da me jezi, da mi pokvari dan ali pa noč. Jst garam od jutra do večera, da mamo doma vse. Saj ona tud hod v službo, ampak za čist mizeren denar. Zapravljat pa zna, to pa. Samo kofetkala bi okol s svojimi kurami /kao njene kolegice/. Sem ji že dostkrat reku, da ko pridem iz službe, ma da me čaka topla papa in mrzlo pivo. In da hočem prit v pospravljeno stanovanje. In da želim videti nasmeh na njenem obrazu. In njo urejeno tko kt se zagre, ne pa v neki razvlečeni trenirki /pol se ji pa čudno zdi, da mi je soseda bolj všeč kot ona/. Daj mi prosim nasvet, kako naj ji ukažem, da me bo spoštovala in se držala tega, kar ji rečem. Ker jaz ne bom zdržal dolgo tega njenga maltretiranja in si bom našel stalno ljubico, ne samo tako za eno noč. Ja, saj me je kar sram iti kam z njo, k je tko neizobražena, moji kolegi pa v glavnem privatniki tko kt jst al pa direktorji. Dobro, saj mam tud jst kakšno napakico /dostikrat grem na pivo po službi, pa pozabim povedat ženi/, ma odkar delam na sebi intenzivno in se ukvarjam z duhovnostjo in sem sprejel sebe takega kot sem, se ne sekiram več, pa tud na pivo grem bolj poredkoma. Ampak ne pomaga. Blj ko ji govorim, da naj se že enkrat spremeni in mi pokaže več ljubezni ne pa da me spravlja v slabo voljo, slabše je. Na konc moram znoret, da utihne. V takih trenutkih me kar ima, da bi šel ali da bi ji dal ene par vzgojnih. In bi res najraje šel, da bi videla, kaj ji dajem, kaj ima, samo kaj, ko jo tako ljubim. Problem imam tudi s svojim sinom. Vedno je dobil vse, kar je hotel, mulc pa ne zna cenit tega niti malo. Namerno je pustil šolo, se zakaja s travo in pije. Bolj ko mu razlagam, kaj je dobro zanj, slabše je. Samo še s silo dosežem kaj in pa s kaznijo. Posluša tako nič, kot bi bil gluh. Namesto, da mi bi bil hvaležen za vse, kar storim zanj in za njegovo dobro, je navaden potuhnjen len gnoj. Kaj naj storim? Še dobro, da se ukvarjam z duhovnostjo in da se zavedam, da sem nekaj več in na višjem nivoju kot onadva, sicer bi popizdil in oba poslal k vragu in ju spodil iz hiše. Nehvaležneža. Hvala za pomoč, odium. p butl

eee...jst sem res samo en butl, ki z razmišljanjem ni na vi, še manj pa na ti. Najbrž zarad tega ne vidm glih pointa v teh /a so to akademske mrbit?/ razpravah, ki so u bistvu prepucavanje z enimi predpostavkami, k jih ma tist k opleta z njimi za dejstva. Me pa zanima, zakva taka gorečnost v prepričevanju. A s tem, k enga tolk prepričuješ, da ga prepričaš, al pa, da se naveliča, a s tem prepričuješ sebe, da maš prav, ker pač nisi ziher in pol tko silno rabš potrditev od zunaj? Al si res mrbit tko ziher, da vse veš o tem? Al kej druzga mrbit? Sj ne sprašujem sam tebe Kabalist, vse k so prepričan v svoj prav tok zlo, da ne dopuščajo še kakšno možnost. Reinkarnacija ziher je, če je, razen če je ni. In sploh ni važn, kva ktera šola prav. Se je dobr zavedat, da smo samo ljudje s fest omejenimi sposobnostmi zaznavanja še clo otipljivega okol sebe, kva šele vsega ostalga, o čemer se nam mal sanja skoz raznorazna izkustva kao. Se je mrbit dobr zavedat, da se nam o marsičem pa tud sanja ne, pa to glih tko je kt je. In govort kako nekej je, zna bit vsaj mal smešen, če že ne mimo čist, če slučajn pa ni, a ne da ja. Je blj mrbit na mestu rečt, kako nekej dojemaš skoz svojo izkušnjo pač, ker s tem daš širino pa plac še za druge "resnice", k znajo bit blj blizu resnici. Zna bit, da bi ene tkole razmišljal, če bi znal. butl

Hvala Alan_New za tako izčrpen odgovor. Povedal si mnogo več kot sem pričakoval in točno to, kar sem pričakoval. butl

1.T Vauu...hvala, tolk lepo napisan

Dragi Alan_New Se mi zdi, da si včasih pisal nekaj o uvidih in razsvetljenju, ki ti je bilo dano bojda. Da si pisal o ljubezni pravtako, celo brezpogojni menda. Poznaš kakšen drug izraz za ljubezen? Bi nam ga zaupal? butl

sioltv

Spet jst... in moja vprašanja. Pravijo, da vprašaj, če češ zvedeti. Kaj je resnica in kaj je tisto kar je...po tvoje. Kaj je rast in življenje...po tvoje. Kaj je višji nivo...po tvoje. Kaj je nič in kaj je sreča...po tvoje. butl

Odium.p. pozdravljen A mi lahko razložiš malce podrobneje, kaj si predstavljaš pod "da sebe vzameš in sprejmeš takega kot si". Hvala

Pozdravljen Seal Jst sem samo en butl in me intimno življenje ljudi okrog mene ne zanima. Zame je ljubezen lepa in sveta in jo spoštujem ne glede na to, ali je med moškim in žensko, med dvema moškima ali med dvema ženskama. Ljubezen je ljubezen. Se mi je pa porodila zanimiva misel, ko sem bral tvoje komentarje /no, ne samo tvoje, tud od koga drugega/. Pomislu sem-bogi srotek tale Seal, le kakšne travmatične izkušnje je imel kt mejhen otrok, al pa kdaj drugič, da se mu je anus tolk zameru. Se je kdaj igral z njim, pa so ga zmerjal, k mu je blo najblj fletno, češ da je to pa ogabno in da samo prasice to počnejo? Se je kdo drug igral, al pa mal manj igral, z njim, pa mu je zapasal, pa ker je bil vzgojen, da to pa delajo samo ogabne prasice, se pa zdej nekje globoko v podzavesti sramuje, da mu je zapasal in tega aspekta sebe samega ne more nikakor sprejet? Pa da smo slovenčki hlapci. Le pred kakšno veličino se počut hlapčka in zakaj, da je tko alergičen na hlapčevstvo...nekje globoko spet rajtam, v sebi? In koliko energije porabi, da prikrijete te svoje lastnosti pred drugimi, sploh pa pred seboj. In a ne bi blo blj fest pa najdet, kdaj je od teh stvari mel kaj dobrega zase in jih sprejet že kt svoje končno. Ne bo več zgubljal energije za nestrpnost in obsojanje, pa za skrivanje pred seboj. Jo bo lahko porabil za ljubezen, karkol je že to zanj. Evo, take stvari so mi pršle na misel. Še dobr, da sem samo en butl in se ne spoznam na kej, pa da še nisem absolviral razmišljanja....pa da se rad hecam al pa ja. butl

a? pol bo treba najprej moškega najdet

Oh, blagor vam. K se mate cajt ukvarjat z duhovnostjo. Jst se tud tko želim ukvarjat z duhovnostjo, pa nimam cajta sploh. Evo, k sem u službi, se moram skoz trudit, da svoje delo opravljam kvalitetno, v rokih. Še dobr, da v svojem delu uživam. Poleg tega me sodelavci skoz nekej sprašujejo, mislm, kva bi jst naredu v njihovem primeru al pa, kva ne bi naredu. Jih je za razumet, sj, kdo pa dons nima problemov v zakonu al pa v partnerstvu, pa z otroci, pa tko, a ne da ja. Samo ni zmerej simpl človeku povedat, kako mislm, da sem sam odgovoren za svoje počutje, dejanja, misli, življenje skratka. Morš kr nekej vedet, met izkušenj veliko, sploh je pa vsak človek biser zase a ne in čist drugačen od druzga, pa enak. Ne bom reku, da ni naporno, je pa lepo, k čez cajt vidš veselega človeka, brez tistih bremen, ki so ga prej tiščala v tla. Se prav, v službi nimam cajta za duhovnost. Doma. Doma mi vzame cajt vzdrževanje zakona. Sj ne samo men, oba z ženo delava. Skoz se zavedam, da žena ni kr nekej samoumevnega, pol pazm, da ji ne počnem kej tacga, kar bi mene bolel, če bi mi ona delala, pol pazm, da ji delam kej tacga, kar bi blo men všeč, če bi mi ona delala. Velik se pogovarjava. Doma se je zmerej kej za pogovarjat. Tko, da ji povem svoje filinge brez očitkov, ona me pa posluša in skuša razumet, da so to moji filingi in da mam do njih vso pravico, pa čeprav se ne strinja z mano. In sevede tud ona pove svoje, jst pa jo poslušam enak. Da jo mam rad ji povem glihtko vsakič, k srce če. P čeprav ve, da jo mam rad, no ja, sj jst tud vem, da ma ona mene. Pol doma je cel kup vsakdanjih stvari za naredit, od kuhanja, pospravljanja, položnic, načrtovanja, hobijev in sevede vzgoje otrok a ne. No en je že šel od doma, en je pa še doma. Je kr naporno tud, morm rečt. Sploh kadar dela kej, za kar vem, da ni dobr, ker sem sam dal skoz. In mu takrat stat ob strani, ga sprejet tacga kt je, mu dat oporo brez očitkov. se zavedat kaj je njegova pot, ga met rad brez pogojevanja...ma, sj sami veste kako je to a ne da ja. Odtehta vse njegov smeh pol, k je tak, kt bi orehe stresal, pa dejstvo, da jemlje dom kt toplo gnezdo, pa da se pogovarja z nama, pa da nama reče, da naju ma rad. Pol so pa še prijatelji, pa hobiji, pa sprehodi, pa knjige, vrt, dremež po kosilu. Aja, mačka tud ne smem pozabt. Hod za mano kt kuža. Rad me ma. Rajtam da zato, k mam tud jst njega. In je konc dneva, no ni glih še konc. Z ženo se mava še zmerej rada tud tko, kt včasih. No pol je pa res konc dneva. Tud spat je treba mal a ne da ja. Kako naj se še ukvarjam z duhovnostjo pol. Ni cajta zdej. Mrbit kdaj kasneje.

Dragi Alan New Se ti globoko oproščam in posipam s pepelom /bukovim, ker je baje bukov pepel zelo dober za rast/ ker sem si drznil napisati, kako te vidim jaz...kot vernika. Mogoče so vzrok takemu videnju ravno izkušnje, ki jih imam. Ali me zanima v resnici, kar si govoril, ali imam tudi praktično kaj pojma in ali so moje izkušnje takšne, pa ti ne moreš vedeti. Lahko pa verjameš, to pa. Šment...spet vera. Lep dan ti želim butl

In? Kako pa veš, da je ta sanjska resničnost, ki jo ti doživljaš, zavest, budno zrenje, notranje občutenje...ravno to, kar naj bi po tvoje bilo? Kako pa veš, da ni vse skupaj le slepilo ali pač samo popolnoma naravno delovanje nekih kemijskih procesov v tvojem telesu, razložljivih s poznanimi formulami in spoznanja le stranski produkt teh procesov. Nič mističnega in daleč od resnice? Ker verjameš! Ker verjameš, da so to spoznanja..ne glede na to ali imajo kakšno vezo z resničnostjo ali ne. In če jih /tvoja spoznanja/ kakorkoli lahko ponoviš, verjameš še bolj. In zakaj ti gre vera /kogarkoli in kakršnakoli/ tako v nos, saj si ja eden najbolj gorečih vernikov. butl

Zanimivo. Človek je bitje, ki ima teh nekaj čutil, ki jih pač ima. Aha, pa sposobnosti svojih možgan ima tudi. In to kar občuti preko svojih čutil in zanalizira in uokviri s pomočjo svojih možgančkov, potem popredalčka v spoznanja. Vse lepo in prav. Hja ampak vsaj dvakrat lahko pride do cele jebe, kajti namreč, zna bit, da mu eno čutilo ne deluje /je lahko slep, je lahko gluh, ne tipa, ne vonja, pa tko.../ ali pač kljub vsemu znanju in sposobnosti njegovih možgančkov, ne uspe uokvirit in popredalčkat določene izkušnje. Kaj sedaj? Nekaj je, spoznanja pa ni? Zanikati? Ali verjeti? Ali vrtnica diši, ali ne diši, jaz pa ne vonjam? Zame vonja ni. Velja. A to pomeni, da vonj ne obstaja ali ga le jaz s svojimi omejenimi čutili ne zaznavam? Kaj pa v primeru, ko hodiš po robu ceste in te nekdo zgrabi, potegne stran, naslednji hip pa zdrvi avto točno čez mesto, kjer si prej hodil. Ko se obrneš, da bi se rešitelju zahvalil, sto metrov okrog tebe ni nikogar. Kje je tu spoznanje? Kaj sedaj? Zanikati? Ali verjeti? V kaj? In če nimaš nobene take izkušnje? butl

Hehe, Matjaž En mahjen neškodljiv trikec, ki je marsikomu pomagal, tudi meni že. Predstavljaj si, da občinstvo sedi s spuščenimi hlačami in dvignjenimi krili na kahlicah z ropotuljicami v rokah, lahko tudi z dudkami v ustih.

Pozdravljen, Kabalist A sem tečen a ne. Kar nekaj sprašujem ves čas. Evo, spet imam vprašanje. Tole o nadzoru. Kako nadzoruješ sebe v odnosu do drugih, predvsem do svojih otrok in do svojega partnerja.. Da se ne navežeš nanj in s tem preprečiš...eee...trpljenje, bolečino, recimo, ob njihovi izgubi ali če in ko te zapustijo. Kako nadziraš svoje srce, svoja čustva? Dobro, ti si ločen. Kaj pa, ko vstopi nov partner v tvoje življenje? Kako bi opisal nadzor nad situacijo v tem primeru? Je to ves čas zavedanje, da te novi partner lahko spet izda, ali prizadane, ali odide, ali kaj podobno travmatičnega in ga držiš na točki nenavezanosti /se pravi, ko začutiš, da vstopa vate, da prehaja to mejo, se oddaljiš spet na to točko ali obratno, se mu približaš, če je preveč oddaljen, ga pripustiš...spet do te točke/. Je kaj drugega? In odnos do svojega otroka. Kako njega nadzoruješ /odnos mislim/? Kako to zgleda v praksi, v vsakdanjiku? Recimo, da otrok zboli ali se poškoduje ali pa ...ee...recimo, recimo da ti reče, da si ti kriv, da nima mamice ob sebi, da nista skupaj, da te sovraži, da se bo ubil, da si najslabši človek na svetu...take reči. Kaj je v taki situaciji to, čemur ti praviš nadzor, nenavezanost, kako izpelješ, da ob tem ne trpiš, te ne boli? Aja, še to. Kako nadziraš recimo, zaljubljenost, jezo, strast, veselje, žalost, sovraštvo...skratka čustva z močnim energijskim nabojem? Kako dosežeš, da ne zaplešeš z njimi? Če te utrujam, kar povej. butl

Ok, teorija mi je poznana, ma me zanima bolj konkretno...recimo odnos s svojim otrokom, odnos s partnerjem...kaj je to v tvojem, konkretnem odnosu, da lahko rečeš sem ali pa nisem navezan na otroka, na partnerja.

Pozdravljen kabalist Napisal si, da se na nikogar ne navežeš do mere, pri kateri bi izguba prinesla trpljenje. A lahko to malce konkretneje razložiš...mislim...navezanost, pa izgubo, pa trpljenje...kako si to ti predstavljaš? thx