butl

Hojla Leona4u Sicer sprašuješ onadva, ma ti ponujam tud jst nekej za prebrat, kar sem že en cajt nazaj pisal /pravzaprav sem naredu v glavnem samo povzetek iz ene knjigce/, pa če boš glih kej zase not uporabnega našla mrbit nekej o marsovcih in venerjankah butl

zakaj pa?

zakaj pa?

Ojla Leona4u A veš, da se mi zdi, da maš kr prou, če bi mal dopolnu stavek in bi reku "trdim, da ste tipi, ki se mi dogajate, še vedno vsi enaki". Zakva se mi tko zdi? K si bla mejhna, so po teb pisal tisti, ki so ti bli najbližji /ponavad starši, bratci, sestrce, dedki, babice, pa tud tete, strici, sosedje, mulci okol tebe/ in so ti vrisal slikco, k je sestavljena iz lepih in manj lepih detajlov. Ker prej "odrasteš", preden to slikco popravš v tako, kt bi ti rada, pol iščeš čist podzavestno take tipe, ki tej obstoječi slikci ustrezajo, ker jo samo z njihovo pomočjo lahko popravš na tako, kt jo češ. Se prav, da so tipoti konglomerat teh, k so ti bli najbližji /ponavad starši/. Zdej, če se tega zavedaš, pol s takim tipom lahko popravš, kar maš za popravt in se ti neha dogajat, če pa ga šutneš preč že prej, se ti bo zgodu glih tak znova in znova...slikci ustrezno. Zato se enim stalno dogajajo pijanci, grobijani, vrtnarji /sadilci rožic/...pa tko. Kva se teb zdi? butl

Pozdravljen Odium.p in ostali Včasih me prav ima, da bi o čem razmišljal /že zato, da potreniram ivanjščico na cvetličnem vzorcu platfusa/, če bi ne bolelo. Seveda se ne bi lotil kake zahtevne vsakodnevne tematike kot je...eee...vpliv regratove lučke v srednje močnem severovzhodniku na dremež mojega mačka po zaužitju dokaj obilne porcije Hill'sovih c/d briketov, ker se lahko veter kar zdajci spremeni v slab severnik. Neee, jst bi si izbral kakšno lažjo tematiko, rumeno, recimo...eee...recimo...človek, njegova duhovna rast in odnosi z drugimi človeki ter pomoč človeku pri njegovi duhovni rasti in odnosu z drugimi človeki /a je prav mrbit človki/. Kar malce dolg naslov, a ne da ja. Samo človek bo primerneje; že zato, ker me lahko odnese kamorkoli povsem nepredvidljivo. Lahko končam pri smislu njegovega obstoja ali pri analizi zadnjega kosila, lahko pa da sploh ne končam ali pa niti ne začnem. Lahko tudi malce zaspim vmes in če slučajno vstopi žena in mi reče: "ja butl, a spiš?", ji nonšalantno odvrnem: "ne ne, draga, globoko premišljujem", pa tko... Skratka, če bi razmišljal o človeku, bi z lahkoto bil ta človek jaz in bi razmišljal mogoče v to smer. Kaj imam kake nujne potrebe? Papo, pupo pa luft zagotovo. Brez tega mi živeti ni. In ljubezen /pozornost, sprejemanje, potrjevanje/ takisto. Za ono prvo mi je jasno, ono drugo pa ne glih. Si bom poskusil razložiti. Zdej, izhajat moram iz enih predpostavk, ki bi lahko veljale zame. Če si rečem, da je bog ljubezen, da sem jst, človek, duša, ozaljšana z osebnostjo in telesom, da je moje življenje učna ura iz ljubezni in da sem del boga..., pol moja duša ni ljubezen, čeprav je del boga, ampak se šele uči bit ljubezen, ker če bi že bla ljubezen, pol bi ne imel smisla se učit bit ljubezen a ne da ja in pol tud neb imel smisla bit človek, če je človek del učnega procesa bit ljubezen in če bi človek z lahkoto najdu boga v seb sam, se prav ljubezen a ne, pol bi ne bil tukaj na zemlji v sobivanju /v odnosu, v stiku/, marveč bi dal bog vsakemu človeku svojo zemlju, da bi lahko v miru iskal ljubezen. Simpl. Zdej mi je tud ono drugo jasno...mislm...zakaj je potreba po ljubezni prvinska potreba človeka, mene. In tud, da so moja osebnost /ego, razum, um, čustva, misli/, telo s čutili, drugi ljudje, povezave, odnosi, okolje, dogodki, dejanja, stvari /tudi denar, lastnina/...nujno potrebni moji duši pri učenju ljubezni. Zdej, če bi razmišljal dalje. Kaj pa je sploh to, česar se učim? Kaj ljubezen je? Spet moram izhajat iz boga, če sem že rekel, da je bog ljubezen. Ker je bog vse, je pol tud v meni in povsod drugod in to je plac, kjer je tudi ljubezen. Hja, kako pa deluje bog do mene? Kakor opažam, mi pusti veliko manevrskega prostora. Skoraj da se ne vmešava glih...mislm...na način, češ; butl, nared tko pa tko; ej, tkole je prav, tkole pa ni; to smeš, to pa ne smeš. Le kadar sem totalno v mraku, ko opazi, da ne znam več ne naprej ne nazaj, pride osebno do mene, me prime za rokco in me popelje ven iz kroga in mi zraven pove na način, ko je dvom izključen. A to je sila redko, vsaj pri meni. Je pa res, da mi pomoči ne odkloni nikoli...v obliki kakšnega dogodka, človeka, misli, situacije...v obliki marsičesa. In potrpežljiv je ful. Stokrat mi ponovi vse to /dogodek, človeka, misel, situacijo/, dokler ne dojamem a ne. Če pa ne, pa zamenja situacijo s kako bolj očitno, pa tko. Bi reku, da me spodbuja fest...da najdem odgovor sam. Moja občutenja pozna bolj kot jaz. Točno ve, kdaj in koliko dozirat težavnost posamezne naloge /če že govorim, da se učim a ne da ja/, ki jo imam za predelat in kdaj mi dat novo in kdaj pavzo. Ne glede na to, a delam al ne, al se čem učit al ne, razume, da sem to jaz, da so to moje odločitve, občutki in...ja...da imam pravico do njih /zdej, a se on strinja s tem al se ne, ne vem, rajtam da bi mu bilo bolj všeč, če bi bil jst bolj učljiv, a to se na njegovem odnosu do mene ne pozna/ in še nikoli me ni zavrnil zaradi mojega odklonilnega odnosa do kaj jaz vem česa od kadarkoli, ampak mi je ponudil pomoč, ko sem ga zaprosil zanjo. Sprejema me takega kot sem, ne glede na to, kakšen sem, vedno vidi v meni sebe. Zdej...če je zanj, ki je ljubezen, taka definicija ljubezni dobra, zakaj pa pol ne bi bila dobra tud zame. In je. In stremim, pravzaprav delujem k izpolnitvi naloge, zaradi katere sem sploh tle na zemlji v tej obliki. K sprejemanju sebe skozi sprejemanje drugih. K ljubezni. No evo, zdej pa že lahko pripravim načrt in strategijo, kako naj delujem, ko rabim pomoč jst al pa kdo drug, ki išče ljubezen in pade v raznorazne zagate v tem iskanju a ne. Z ljubeznijo in iz ljubezni /kokr pač znam in zmorem/. Če sem se kaj naučil iz delovanja boga, pol si lahko postavim ene par temeljnih opornih točk /tko...planersko/ in sicer: -Vsak človek je unikat. Kaj to pomeni? Da ima svoje izkušnje, ki niso enake mojim, pa čeprav sva šla skozi enako situacijo. Da ima enak cilj kt jst, a drugačno pot z drugačnimi nalogami. Kaj pa to pomeni? Da nimam pojma, kaj on misli in kakšna je njegova pot /če mislim da vem, je to fest skrajna oblika mojega napuha/ in da se moram tega dejstva skrajno resno zavedat. Bi se znal temu rečt tud ponižnost. Da je glih tolk vreden kt jst, ne glede na to, kje je trenutno na svoji poti. Kaj naj s tem? Ko želi pomoč, naj pove, kaj ga muči. Pa to niti ni glih tko pomembno. Je tole sledeče blj. Jst, kt dajalec pomoči, ga moram poslušati, do konca. Včasih je to že dost. K pove, kaj ga tišči, sliši sebe in s tem že najde odgovor, najde pravo pot. Ma, to sploh ni tko redko, da ne bi kdo mislu. Če pa ne najde odgovora, je pa na meni, da mu ga dam. A kako? /vmes je še nekaj, kar spada pod naslednjo točko/ Z vprašanji. Ves čas se moram zavedati, da moje izkušnje niso njegove, če jih že imam, in rešitve, ki veljajo zame, morda zanj ne veljajo sploh. Sam mora najti rešitev. Skozi moja vprašanja, ki so praktično edina pomoč, ki mu jo lahko nudim. Redko, ampak le v skrajnih primerih mu lahko namignem, če vem, kajti, vsak korak iz njegove stiske je njegov in jaz mu lahko le podstavim ramo, da malo počije, če je prenaporno. -Zavedati se moram, in sprejeti, da so to njegovi občutki, njegovo razmišljanje in ima vso pravico, da čuti, razmišlja, kot pač čuti in razmišlja...ne glede, a se meni zdi prav ali se mi ne zdi. Kaj to pomeni? Ko ga poslušam, ga moram poslušati...in nič drugega. Se pravi, svoje občutke ob njegovi pripovedi moram izključiti v nulo. Ker če tega ne storim, jih avtomatično prilagajam, primerjam s svojimi, predelujem. In ko mu v naslednjem koraku povem, kakšna čustva je izražala njegova pripoved, mu namesto ogledala postavim na ogled izkrivljeno ogledalo, izkrivljeno z mojimi čustvenimi odzivi, tako da ne gleda sebe ampak en gemišt, s katerim nima kaj početi ali pa počne nekaj popolnoma drugega. Temu se reče sočutje in je sestavni del brezpogojne ljubezni, to je sprejemanja. Je pa težko, ker zahteva preseženje lastnih vzorcev, ker zahteva iskrenost do sebe. Kaj naj s tem? Ko v ogledalu prepozna svoja čustva, občutke...pa tko, mnogokrat /velikokrat/ najde tudi pot iz svojih težav. V ostalih primerih pa mu z vprašanji ponujam možnost, da razmisli o svojih problemih, brez sugeriranja, kaj je prav in kaj da ni. Če bi ne bil zmožen sočutja, mu ne bi mogel niti postaviti ogledala niti ga voditi in vzpodbujati k razmišljanju o njegovih čustvih, občutkih...pa tko, z vprašanji in podvprašanji. V skrajnih primerih, ko to ne uspe /kar je redkokdaj/, bi mu predočil svoj pogled na zadevo in kako bi pa morda se jaz lotil problema in kaj si on misli o tem. Pa tko. Skratka, če bi razmišljal o človeku, bi moje razmišljanje kaj lahko krenilo v podobno smer ali pa v popolnoma drugo. Kakšna je razlika med nekom, ki se ima rad in egoistom. Jst jo vidim v odsotnosti ljubezni. Aja, še tole. Nekoč sem ves zblojen vprašal Konfuzija, mojega prijatelja, kdo da sem jaz. Mi je rekel, naj napišem,kaj ne prenesem pri ljudeh in kaj občudujem v njih. Ko sem po dolgem času napravil spisek, sem ga vprašal, kaj naj z njim. Mi je rekel, da naj ga preberem, ker opisuje mene. Še sedaj ga nisem uspel prebrati do konca. Lep dan želim butl

Vauuu Zelo smela izjava. Kapo dol. Jst še zase ne vem vedno, kaj mislim in razumem. Mi lahko razložiš, kaj si ti predstavljaš pod pojmom ljubezen? Lep dan, Odium.p butl

Hojla Porny Sicer je tole izven konteksta partnerskih odnosov glih, samo za razjasnitev. Moram rečt, da me res ni treba hvalt, kajti namreč imam dve veliki prednosti pred teboj, kar se modrosti tiče. Prva je geografska danost /sem Kranjčan/, druga pa dejstvo, da sem butl /ta druga je sploh bistvena/. Že odkar vem zase, sem bil velikokrat moder, ne čisto, malček pa. Pravijo, da pot v modrost vodi skozi bolečino. Ker imam kar nekaj izkušenj s tem, ti lahko zagotovim, da to ne drži. Pravzaprav je obratno; pot iz modrosti je boleča in to zelo. Ti bom opisal svojo izkušnjo, ko sem bil resnično moder...na počez /mimogrede, takrat sem odkril, da sem tako moder, da sem postal indigo in kristalni in mavrični otrok...no ja, mladostnik...za nekaj časa. Eni pravijo, da se danes rojevajo indigo in mavrični in kristalni otroci. Jaz v to ne verjamem. Vsi otroci so zlati, ko se rodijo...v vseh časih. Starši so tisti, ki se spreminjajo skozi čas in jih zajebejo ene prej, druge kasneje. Ampak to je druga zgodba. Je pa preverjeno dejstvo, da lahko postanejo indigo, mavrični ali kristalni, kadar hočejo...kot otroci ali pač odrasli/. Eeee, kaj sem že hotel povedati. Aja. Ko sem bil star štirinajst let, sem se ojšklal na nekem bregu ob potoku, v bližini doma /ojškle so lesene drsalke/. Za ojšklanje mora biti trd, steptan sneg in primerno hladno. Res sem užival s prijatelji, dokler nisem izgubil nadzora in zapeljal v vrelec...mislim potok...na glavo. Do doma sem imel približno četrt ure hoje in ko sem prišel domov, sem ponosno ugotovil, da sem postal moder, v celoti. Babica, zelo pametna ženska, je poznavalsko ugotovila, da nisem moder, ampak že čisto plav, kot tinta, in ves leden /led so kristali a ne da ja, sicer vode, ma kristali vseeno/. Takoj me je postavila v kad vroče vode, kar mi je prvi hip prijalo, ko pa je modrost začela bledeti, je prišla bolečina...huda. Komur se je že kdaj zanohtalo, ve o čem govorim...meni se je zanohtalo celo telo. Kasneje me je oče, skrajno vzhičen nad mojo modrostjo, z navdušenjem potrepljal ene parkrat po hrbtu, ki pa ga je na moje presenečenje zgrešil, tako da je trepljaje prestregla moja nežna ritka. So bili tako obilni /trepljaji/, da je /sicer bledo rožnata/ postala prav mavrična čez par dni. Evo Porny, nimaš šans, čeprav moram priznati, da sem zavidljivo modrost dosegel že tudi v piranskem klifu, ko sva februarja z burjo plesala od Strunjana do Pirana. Kar se pa posta tiče, sem ga pisal lepo na toplem...iz izkušenj, ne iz modrosti. Lep dan ti želim butl

Pozdravljen Odium.p Prvi hip, ko sem prebral, da se ograjuješ od sočutja, kot proizvoda uma /karkoli že to je/, sem pomislil, pa kakšne budalaštine trosi tale tipo. V enem od sledečih hipov sem pomislil, da bi bilo pa mogoče dobro izvedeti, kaj si ti pod to besedo sploh predstavljaš, kajti ni nujno, da sta najini predstavi enaki, zato sem te tudi vprašal in potem še enkrat. In sem iz prijaznih odgovorov razbral, da imajo iste besede za naju različen pomen. Lep dan ti želim butl

Pozdravljen Odium.p Hvala ti za odgovor, kaj je zate sočutje. Mi lahko razložiš še, kakšna je zate razlika med egoistom in človekom, ki ima sebe rad. Hvala

Hehe, Principesa Nekje si nekoč napisala, da kar pišeš, tudi živiš Ma, bi znal bit, da me špika rahla nejevera, kajtinamreč tale ponazoritev s štromom velja le ob določenih predpostavkah. In sicer, če trofiš z žebljem nulo, ki je ozemljena nekje prav blizu ali pa, če si ti maksimalno izolirana. V vseh ostalih primerih ti pa zelo resno odsvetujem vtikanje žebljev v vtičnico. Celo bistveno več šans za preživetje imaš, če vtakneš oba žeblja v vtičnico in ju primeš z eno roko, kot pa da z enim žebljem zadaneš fazo. Zdej, če si to ponazoritev s štromom nekje prebrala, zna bit, da tisti, ki jo je napisal, ne ve točno o čem piše ali pa, da ti napisanega nisi najbolj doumela. Mi je pa zelo všeč tvoja zagnanost in gorečnost. Ti želim prav prelep dan butl

Pozdravljena Rakica Jst se na partnerske odnose ne spoznam kar kaj, a ti vseeno predstavljam en mal starejši poskus mojega razmišljanja na to temo. No ja, ni glih od dons, ma se pa ni spremenil bistveno. "Jaz sem samo en butl, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok. A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače. Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne. . . . Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase /hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje, pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce, njeno dušo...in tako dalje...poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno. . . Ma ni tako silno enostavno sploh. /Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno...eee...hja, kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko?. Če je kratko, si čestitam, če je dolgo, si oproščam, saj sem samo en bk, pa še z razmišljanjem nisem na vi, sploh pa ne na ti/. Recept je pa sledeč: - nikoli dovolj ljubezni, - v zvezi sva dva...jaz in moja žena, - ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo, - ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo, - odgovornost, - komunikacija. Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan. Kako preprosto...se sliši. Da pogledam malce v drobovje sestavin. Nikoli dovolj ljubezni Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen, ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da sem raje z njo kot s kom drugim? Je...vse to... in še tisoč drugih stvari...v različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna, vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna. V zvezi sva dva...jaz in moja žena Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš "jebiga, tak sem", ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni. Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo, ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo. Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep...pa tko a ne da ja. Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni, je nežna, čuteča...pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne želim. Odgovornost Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje. Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako. Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe, poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli...v delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v depresijo...v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror...povzroča mnogo večjo škodo, kot pa razveza. Komunikacija Brez komunikacije ni zveze...slej ko prej umre. No to je malce lažja sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke, kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži. Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki. Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda. butl"

Pozdravljen Odium.p A mi lahko razložiš, kaj ti predstavlja pojem sočutje? Hvala

Jst pa pridem od cajta do cajta /predvsem od jeseni do spomladi/ v mesečev zaliv al pa v klif proti Piranu po mir in filat baterije, kjer sem sam s seboj kakšno uro al pa dve. Ej...a zamenjava...ti v Kranj, jst pa 20m od morja Boš lahko pršu na obisk kdaj. Na tiramisu

Zakaj pa?...mislm...ta tazaden del

Draga Principesa Nekega lepega sončnega dne jeseni konec maja, ko je deževalo kot iz škafa, lisica pa lajala v luno sijočo tako besno, da smo se jebal /mislm...eee...je bal/, sem se mlad in neokusen /eee...neizkušen/ vprašujoče nagnil h Konfuziju, mojemu prijatelju. Mi je precej odgovoril nekako takole ali pa mogoče ne ravno takole, če že ne čisto drugače: "Zeeeh /ker mi je že tolikokrat ponovil, da se je rajtam dolgočasil, a ker je potrpežljiv, mi je ponovil kadarkoli in kolikokrat je bilo meni potrebno/. Moj butl, mnogo modrosti, življenskih resnic, čudovito prekrasnih napotil in nasvetov te boža, te kliče iz knjig starodavnih in novodobnih avtorjev, objema iz besed učenih in neukih mož in žena krog tebe, se razkriva v dejanjih, dogodkih, doživljajih vsakdanjih, vsakodnevnih. Ali, butl predragi, tvarina so mrtva, neuporabna, sicer lepa ali grozljiva, spregledana ali preslišana, v oči bodeča ali vpijoča v nebo...a mrtva. Oživiš jo šele z razumevanjem in šele takrat ji vdahneš modrost, resnico, napotilo ali nasvet. Zbiranje, mešanje in predajanje brez razumevanja je kot kurji futr. Drugo nasiti perjad, prvo tvoj napuh." Sem ga pisano gledal, kot ničkolikrat; kako da naj ulovim razumevanje, ko je zmuzljivo tako. "Butl moj, preberi kar je napisano, ne kar bi rad prebral, da boš prebral tudi nenapisano, glej kar je, ne kar bi rad videl, da boš videl tudi kar ne vidiš, poslušaj kar govorijo, ne kar bi rad slišal, da boš slišal tudi nepovedano", se mi je zarežal in mi ponudil lučko, od Ljubljanskih mlekarn /je z veliko a ne, čeprav je na ski/. Te imam najraje. Imajo odličen okus, pa še delam se lahko, da ga razumem, medtem ko ližem. Mmmm, ni je čez lučko /ko mi zapaše lučka/...skoraj...razen dveh lučk. butl

Z vsem spoštovanjem, draga Principesa A bi lahko tole okol procentov razložila mal blj razumljivo. Da se ne bom norčeval, predvidevam, da si tole količinsko primerjala z nečim. Ker če nisi, je pol en mal nonsens, se ti ne zdi? Če količino opredeljuješ glede na njo samo, bi me res zelo zanimalo, kako ti rata doseči več kt 100 %, ker so mene učili, da je 100% nečesa, vse taistega. butl

Pozdravljena Pjotra Berem mal tle al pa drugje in primerjam, kako pa jst občutim, razumem, dojemam kakšno zadevo, al pa sem jo občutil, dojemal, razumel al pa jo še bom, če jo bom. Sicer se na te duhovne zadeve in poimenovanja ne zastopim glih, ma mi je tvoj pogled na pomen egota /če je to napuh, pa jeza, pa zavist, pa sovražnost, pa samopomilovanje, pa tko.../ zlo bliz. Ker so moj ego, pa moj um, pa ostale moje pritikline del mene in ne od enga druzga, pol so to z namenom in to s točno takim, kt si zapisala; da me učijo. Blj ko jih negiram, dol tlačim, odrivam, blj dvigajo glavo. Šele ko jih objamem, posvojim, priznam...se preobrazijo. A ne, kva pa to pomen. Napuh bi znal bit en tak lep primer. Vzorčni clo. K pa ja tko sede, če me hvaljo, če se imam za vsaj nekej več kt so drugi, če že ne za boga glih. Še sonce svet name blj svetlo kt na druge pol. Zdj, če ga zanikam, če se ga sramujem, če ga ne priznavam za del sebe tko, da govorim, da napuh pa nisem jst, da je moj sovražnik, pol me to kr stane. Energije. Borim se z njim, ga tlačim, povzdigujem svoje dobre...kva že...plati recimo in skrivam, zanikam svoje slabe. A je to dobr zame. Ja ni, a ne. In zakaj pa ni. Ker me zmatra se delat nekej, kar nisem, poleg tega pa, če se ne bom soočil s svojo lastnostjo, je tud spremenil ne bom. Kje je pa zdej učna vrednost napuha? Kaj me sploh uči? Da sem dober, da sem vreden /v čemer kol že, kjer napuh navira/. Pa dobr, to že zdej vem, clo več, mislm, da sem tolk vreden, da sem več. Nekej manjka. Kva to? No tle pa pride do izraza duša. Pravzaprav njena lastnost. In to je ponižnost al pa z drugimi besedami /ker eni zamenjujejo ponižnost z nevrednostjo, s ponižanostjo, še kej mrbit/ zavedanje, da sem glih tolk popoln al pa nepopoln kt drugi, da se glih tko učim kt drugi, da sem iz istim namenom tle kt drugi. Kaj mi je dal objem, posvojitev, priznanje mojega napuha. Spoznanje, da sem vreden in da so drugi vredni takisto. Kaj se je pa zgodilo z mojim napuhom po spoznanju. Ni ga več, preobrazil se je v sprejemanje dela sebe in drugih takih, kt so. Kaj se je pa zgodilo z napuhom v primeru, da ga ne priznavam za del sebe, ga imam za nekaj slabega. Še zmerej se imam za nekej več kt so drugi, samo za to porabim silno energije, da to skrijem pred drugimi in pred seboj. Evo Pjotra, tko jst razumem ego in njegove dele in ko mi en začne nabijat o umu in egotu kt o sovražnikih, ga prav rad potipam. Si ne morš mislt, kolk napuh in maščevalnost hitr butneta na videlo. Poznam enga zdravilca, k misl /pa ne samo on, tud tisti, k hodjo k njemu/, da je v svetlobi /se prav, da deluje iz boga, iz čistega srca/. S sinom sta skoz na bojni nogi, otrok beži v svet droge, žena mu je predlagala eno partnersko delavnico, ker trpi v odnosu z njim, on pa prav, da na delavnico ne bo šel, ker ni z njim nč narobe, ker je ona kriva za stanje v njunem zakonu. Svašta. In tak pol pomaga ljudem kao. butl

ja

Hvala za lepe misli Principesa eee...zakaj mi razlagaš o sebi in se razkrivaš? Sploh ne vem, da bi kaj spraševal. butl

vau Porny, kva me je napihnl. Zdej mam dokaz, kolk je ego škodljiv zame. Tolk sem pouhen sam sebe, da ne bom mogel domov, k so vrata čist preozka ratala. Kva piješ?

eee...Principesa...če bi se jst spraševal, bi tist ali zamenjal z zakaj. Ker če bi na vsak ali odgovoru z ja, še zmerej neb vedu...zakaj? butl

bravo lep dan ti želim Serafin386

Ah, pozabljivost /kar sploh ni tako slabo, ker vedno kaj novega izvem/ Ja res je, kot je ugotovila Pjotra. 1.T in 2.T sta bila testa. Na napuh , na jezo, na maščevalnost /saj so to lastnosti egoizma, a ne da ja/. Na znanje, izkušnje /lastnost uma ali pač?/. Na intuitivnost, iskrenost, srčnost, sočutje, razumevanje, vedenje, modrost. Ne mi zamerit. Radovednost. Saj veš, če želiš zvedeti, vprašaj. Poleg tega, če že moram k zdravniku, me zanimajo njegove reference. Hvala za odgovore. butl