butl

A imaš kaj proti, če se en mal vmešam? Ne? No prav, se pa bom. Okolje s svojimi dražljaji je kakršno je. Ali imaš vpliv nanj? Nimaš. /No ja, imaš, ampak post festum, ker s spreminjanjem svojih odzivov na okolje njega tud spreminjaš. Če te pa en pošlje k vragu, je to dejstvo in nanj nimaš vpliva/. Na kaj pa imaš vpliv? Na svoj odziv na okolje, to pa ja. Od česa je pa tvoj odziv odvisen? Od vzorcev, ki so nekje v tvoji podzavesti, v nezavednem ali pa od tvoje zavestne odločitve, kako se boš odzval. Pri zavestni odločitvi razmisliš in se odločiš, kaj boš storil, a ne. Kaj pa je podzavestni vzorec, ki odloči tvoj odziv? Spomin na neko podobno ali enako situacijo, potlačen nekam not, ki se ga lahko sploh ne zavedaš. Če bi dobro pomislil in pobrskal, bi se ga mogoče celo zavedel, podzavestno pa pomisliš nanj vsakič, ko se podoben dogodek zgodi. In odreagiraš na situacijo glede na ta vzorec. Izbereš odziv. Izbereš ravnanje, delovanje, vedenje, ki je v tej situaciji najprimernejše. Se pravi, ko se je okolje /dražljaj, dogodek/ zgodilo, si zelo fest razmislil /podzavestno skorajda hipoma lahko, zavestno tudi dlje časa mogoče/ in se odločil, kako boš odreagiral...ali z jezenjem, žalostenjem, veselitvijo, depresiranjem...bolečinjenjem, glavoboljenjem, migreniranjem, omrtvičenjem.../. Prvi so čustveni odzivi, drugi prav fizični odzivi, oboji pa posledica tvojih misli, izraženih zavestno takrat ali pa kot miselni vzorci nekje v tebi, sproducirani že enkrat prej in izbrani kot primerni ob tem dogodku. Zakaj je to pomembno? Če se tega zavedaš, imaš kontrolo nad seboj. Misli lahko nadziraš, lahko jih spreminjaš in s tem vplivaš posredno na čustvene in fizične odzive, a ne. Lahko razmisliš, zakaj ti gre neprizemljenost tako na jetra, da nekoga pošlješ k vragu ali v kurac in spremeniš svoje mišljenje o njem...ker enim pa neprizemljenost mogoče ne gre na jetra, a ne. Ali kaj čisto tretjega. butl

Kva sta vidva hecna, mislm, Nosorog pa E.C. Prepričujeta en druzga v svoj prav, govorita pa isto. hehe

O Edmond Še enkrat dobrodošel tud tle. Midva sva se že brala na Svetu pogovorov včasih. en bk

Hojla Sicer nimam pojma o povezavi delovanja /saj, misli so tudi ene vrste delovanje, kajne/ in čustev ampak se mi zdi, da imata Nosorog in Kuvrtat /E.C se rajtam tud bolj nagiba na Kuvrtatovo stran/ oba prav. Kaj že? Da so čustva posledica misli, včasih pa ne. Če se ozrem nase, potem bi se kar strinjal, da tako tud je. Če se zgodi kaj zelo čisto nepričakovanega, se ustrašim ne da bi kaj pomislil, no ja, vsaj mislim tako. Reakcija je, ee, nagonska. Ampak tako je samo en delec trenutka. Že takoj naslednji trenutek pa nastane izbruh misli, ki tehtajo, kaj naj izberem kot najboljši odziv na nastalo situacijo. In že v tem trenutku prevzamejo misli nadzor nad čustvi. Ker v življenju, vsaj mojem no, zagotovo ne prevladujejo totalna presenečenja in ostale kolapsno nepričakovane situacije, pa prav z lahkoto zatrdim, da je delovanje /misli so delovanje a ne pravtako/ tisto, ki usmerja naše čustvovanje, da so čustva posledica delovanja vedno, razen v redko redkih prilikah. Se pravi, da z izbiro /zavestno ali podzavestno/ delovanja posledično vplivamo na čustva. A je to dobro ali ni? Se mi zdi da ja. Če imam jaz nadzor nad izbiro vedenja in s tem na svoje čustvene odzive, potem tudi sprejemam odgovornost zanje. Kaj pa to pomeni? Da ne morem igrati vloge žrtve. Da ne morem kriviti drugih za svoje delovanje, vedenje, razmišljanje...za svoje živetje življenja. Da prevzemam odgovornost. Meni je ta pogled všeč. Ker, ako bi sprejel tezo, da so čustva tista, iz katerih sledi moje vedenje /misli itd, kar je še delovanja/, potem bi bil njihova žrtev in bi celo zmotno poskušal, kar eni celo učijo: "imej pod nadzorom svoja čustva. Odloči se in se en teden ne jezit ali kaj drugega". Čisto zavajanje. Deluj tako, da jeza, kot posledica delovanja ne bo imela šans, bi bilo bolj pravilno. Evo en primer. Če domnevam, da so čustva tista, ki dirigirajo moje vedenje, potem sem v depresiji. Sem v stanju. Sem njihova žrtev. Če pa domnevam, da si depresiranje /smiljenje, žalostenje, migreniranje itd.../ izberem, ne glede ali zavestno ali nezavedno, obenem se pa zavedam, da izbiram vedenje, hja, potem lahko izberem tudi drugačno, a ne. Od mene je odvisno. Meni je to zavedanje ful pomembno in odkar se tega zavedam, mi čudovito pomaga v vsakodnevnem živetju življenja. butl

Zelo dobro, Kuvrtat Se popolnoma strinjam s teboj

Hojla Petrca Zdej, jst sem samo en butl in se na usodne privlačnosti ne spoznam glih, ampak se mi malček dozdeva, da je kopito približno enako ali pa čisto drugačno. Namreč glede na karakter /potrebe po kaj, po ljubezni, po svobodi, po preživetju, po moči, po zabavi/ in glede na otroštvo, si vsakdo ustvari eno sliko idealnega partnerja. Glede na to slikco eni odpadejo kt knof od gat /te njihova prisotnost pusti mrtvo hladno/ eni pa ne. No in tisti, ki te ne, so potencialni idealni partnerji. In če si ti tud v njegovi slikci, pol zna preskočt iskra tud kemična, kar je fino, ker si manj v dilemi. To iskrenje traja ene par mesecev rajtam in če si v tem času lahko predstavljaš bit z njim tud čez ohoho let, je zagotovo zelo resen kandidat za idealnega partnerja, če pa ne, pol pa ni. In to je dobr vedet, ker ko iskrenje popusti, že en mal veš, a se splača karkol delat na tem al čist nč. No in če se ti zdi, da ja, si pa že skor na žrebcu al pa na konju. Ko iskrenje popusti, se snamejo rožnata očala in partner /in ti njemu tud/ se začne kazat v pravem barvnem spektru, ki ni glih povsem po volji. Če se je pripravljen pogovarjat o barvah in jih spreminjati /svoje seveda/ in ti tud /tud svoje samo/, pol, mislm, pol si skor na žrebcu že, če pač ne, si na konju, kar ni glih izpopolnjujoče preveč res ne in je čist vseen, če ga pošlješ na pašnik. Če pa je kao žrebec, ja, pol se pa splača delat, ker je zagotovo idealen partner, sicer mogoče ne ravno za celo življenje, za ta namen, zaradi katerega sta se našla in za čas preobrazbe travm iz otroštva pa zagotovo. Če vama rata podelat namen, zaradi česar sta skupaj se našla /travme iz otroštva definitivno,ker one ustvarjajo slikco poleg temperamenta/ in se potem še vedno lahko vidita skupaj čez x let z vsem kar paše zraven /čustva, hrepenenje, privlačnost pa takele maksimalije/, pol si na žrebcu /in on na rasni kobili/, kajtinamreč, on je definitivno idealen partner zate, ja, in ti tudi zanj. simpl, a ne butl

Hojla Diana A si lahko misliš in ali mi lahko verjameš, da ko sem ponovil tvojo definicijo tebe "debela nora krava" in ti ponudil v razmislek "čudovito dekle", nisem niti slučajno pomislil na tvoj fizičen izgled. In ko sem te vprašal, zakaj si izbrala biti "debela nora krava", sem imel v mislih sledeče: Nisem lepa, sem grda in nevredna ljubezni, kar je dobro, kar je varno, ker se mi ni potrebno bati ponovnega razočaranja, saj, kdo si pa želi grdo in še noro povrhu. Tako sem varna pred tem, da bi mi kdo vzbudil lažno upanje, da me ima mogoče rad in ko bi se jaz odprla, bi me pa prevaral ali zapustil, skratka ponovno prizadel, mi povzročil bolečino. Povrhu imam pa s to izbiro /biti grda in nevredna ljubezni in še nora zraven/ še veliko prednost. Četudi se mi kdo poskuša približati in če slučajno začnem upati, da misli resno in če me prizadane, sem korak pred njim. Ker vem, da nisem lepa, da sem grda in še nora, to njegovo reakcijo predvidevam in me ne preseneti in me zato boli manj. Evo, Diana, tako jaz vidim tvojo izbiro biti "debela nora krava". Kaj pa sem mislil, ko sem ti ponudil izbiro "čudovitega dekleta". Rada se imam, vredna sem biti sprejeta taka kot sem, vredna sem ljubezni in to brezpogojne, ker se imam rada. Rada imam svoj nasmeh, gubice okoli oči, ko se nasmejem, svoje telo, svojo postavo, svoje sonce, ki osvetljuje vse, ki so okrog mene in jim lepša dan, rada imam svoj optimizem, svojo trmo, svoje muhe, svojo odločnost, svoje napake. Zakaj? Ker so moje. Ker ne prekrijejo mojega srca. Zakaj imam rada sebe? Ker sem edina in enkratna in samo jaz. Še ti se mal pohvali, da te ne bom samo jaz in pohvali vse tisto, za kar ti veš da imaš, jaz pa ne /saj te tako ne poznam/. Moški, ki bo osvojil moje srce, bo moral biti res nekaj posebnega, vreden mene in moje ljubezni. Če ne bo opazil, zaznal, občudoval moje enkratnosti, me ni vreden, naj gre čimprej. I tako. Evo, tko pa vidim izbiro biti "čudovito dekle" ali kaj še lepšega, samozavestnega, močnega, pri čemer se ta moč izraža navzven in ni odvisna od ocen drugih, od palca gor ali palca dol, ki ti ga kažejo drugi. Tko, za zraven. Poznam fizično debele srečne punce in suhe srečne punce in fizično debele nesrečne punce in suhe nesrečne punce. Telo je kot obleka. Lahko je preprosta majica ali drag kostim, pomembno je da jo vzdržujem, kakršna koli že je. Pod obleko sem pa še vedno jaz, moj nasmeh, moj jok. Ja, vsaka obleka se s časom zmečka, oguli, znuca. butl

Dobrodošel v klubu

Hojla Diana Praviš, da boš debela nora krava. Zakaj? Zakaj želiš biti debela nora krava? Zakaj je to dobro zate? Kakšno varnost ti prinaša, oziroma ti bo to prineslo, mislm, izbira debelosti in norosti? Se tako zavaruješ pred čem? Pred čem pa? Pred ponovno prizadetostjo mogoče? Je manj boleča izbira biti debela in nora krava, kot pa tvegati, da bi te ponovno kdo prizadel, ti povzročil bolečino, te razočaral? Saj, če si debela, nora krava, potem tako ali tako veš, da te take ne bo nihče maral in ko ti to tudi pokaže /da te ne mara/ si lahko rečeš; saj sem vedela, saj nisem vredna, saj sem pričakovala, a ne...in na videz manj boli. A ne? Kaj pa, če bi izbrala drugačno ravnanje? Kaj pa, če bi izbrala, da ne boš debela nora krava ampak čudovito dekle, vredno ljubezni? Če ostaneš pri sedanji izbiri, te ne bo nihče več prizadel, ker se ne bo nihče več vtaknil vate. Če izbereš čudovito dekle, vredno ljubezni, potem, ja, potem tvegaš, da te bo kdo prizadel zopet, toda...imaš pa tudi možnost, ki je pri sedanji izbiri nimaš, imaš možnost, da spoznaš nekoga, ki te bo imel rad...in te ne bo prizadel. Katera izbira je boljša? Ostati pri sedanji izbiri vedenja, ki ti druge možnosti ne odpira, ali izbrati novo vedenje, ki pa to možnost dopušča? Razmisli, Diana. Od tebe je odvisno, kaj boš izbrala. Želim ti čudovit dan. butl

Hojla Mima A lahko malček razložiš, kar si napisala. Jst nisem dojel sploh, kaj si hotela povedati.

Hojla Lubika Jst zelo rad kuham. Zakaj? Ker ne kuham vsak dan, predvsem pa, ker kuham za svoje drage; ženo, otroke. Ker jih imam rad, jim tudi kuham z ljubeznijo. In kar je zanimivo. Vedno skuham dobro, okusno, čeprav o kuhanju nimam pojma in improviziram v nulo. Se mi zdi, da je kar ena analogija med odnosom do priprave hrane in odnosom do tistega, ki mu kuhaš. Se mi zdi, da ne moreš sebi ali svojim dragim kar nekaj brezveze za drek štukat na mizo postavit, če imaš sebe in njih rad, oziroma, da se da iz priprave hrane marsikaj razbrati o odnosu do sebe in njih. butl

Aha, se strinjam s teboj, ja. Ampak...eee...mislm...tudi jaz sem počel enako kot ti, nekaj časa /ta tvoj zadnji stavek/, samo, hja, efekt pa ni bil ravno pričakovan, nasproten celo. A te je že kdaj zagrabil krč v obraz? Mene je. Dneve sem hodil naokrog z nasmeškom na obrazu, a kakšnim...kot da imam masko poveznjeno čez faco, tako, mal bebavo. Se mi zdi, da se mi je celo slina cedila iz kotičkov ust /saj veš, ko bi rad, pa ne smeš zbrisat nasmeha /. Ja in lekarnar me je bil silno vesel, ker sem bil zelo redni odjemalec rupurutov in ranitalov. Vendar sem vztrajal, dokler, dokler nisem znorel, za prazen nič, ne, ne, za dva prazna niča. Mater je odleglo. Takrat sem vedel /saj sem že prej verjetno, le zmogel ali znal nisem/, da nekaj manjka. In kaj to je? Zavedanje, da nimam pojma, kaj se v tem drugem dogaja, da pa vsekakor ima pravico do svojih občutkov in njih izražanje, da sicer ni fajn, da jih izraža skozi očitanje, a mogoče ne zna ali zmore drugače, in da ko me žali, v bistvu razkriva sebe...skratka, z eno besedo sprejemanje al nekej tacga. In kaj je efekt? Jah, sploh me ne užali a ne, ne zaniha mojih čustev, mislm, jeze, žalosti in ne povzroči bolečine...in ja, ni ničesar, kar bi bilo potrebno potlačiti. In potem je lahko nasmeh iz srca...ne iz maske. Ampak, mislm, za eno stvar pa to ni dobro, to, zavedanje. Lekarnar je žalosten, ker je izgubil dobro stranko. butl

Ker se najina razmišljanja ne razhajajo glih?

Hojla Roti Se mi zdi zelo fino imeti v zavesti ja, kako malo da je potrebno in nekomu polepšam dan, seveda je pa še bolje, kot pravi Mayan, da imaš to v srcu, da je tak tvoj način življenja. Mi je pa zanimivo, ko si napisala, da naj opustimo zamere za kak dan al pa, ko je en napisal, da naj se odločim en teden bit nejezen. A se to da naredit sploh, če sem sicer zamerljiv in jezljiv tipo? Jap, potlačit zamero al pa jezo se da, ampak, najbrž nisi mislila tega, a ne. Al si? Ker če si, potem delam še večjo škodo seb al pa drugim, ker kar tlačim, dobiva na moči a ne. butl

Hojla Odium.p Mal čudn si zastavil svoj apel, zato tud take reakcije rajtam. Maš pa definitivno prav ja, ko trkaš na zavest ljudi, da je treba živet zavestno, da je dobr mislit na posledice našega živetja. Da veliko pomeni, recimo...eee...recimo, da se zavedam, da ko si umivam zubalo in voda teče tacajt, ko šarim s krtačko po ustni votlini, zlivam dobro vodo v kanalizacijo in da bi jo blo zelo fajn zapret za tacajt. Al pa, da ne vzamem glih vsakič nove vrečke v trgovini, če imam še staro, še bolje pa, če imam košaro a ne in podobne zadeve, ki jih lahko kontroliram ...jaz. Pravzaprav, bistveno je, da se zavedam in vprašam, kaj lahko storim jaz, da razbremenim mamo, mislm, zemljo a ne in njene prebivalce...po zdravi pameti. Pričakovat pa, da bom šel v kameno dobo nazaj in se odrekel vsem blagodetim moderne znanosti, bi blo pa malček iluzorno. In zelo mi je všeč razmišljanje od Lie; pozdraviti duha in podstrešje, potem ne bo zlomljenih, lačnih, otopelih...in kiti bodo preživeli takisto in ... butl

Hehe, Antoninus, kje si glih mene butla najdu spraševat o tako, no ja, vsaj zame, delikatni zadevi, kot je samomor. Rajtam da je strokovnjakov, ki se že celo življenje ukvarjajo s tako zagovedno tematiko, na kupe in bi ti znal potešit radovednost iz jako različnih kotov gledanja. Jaz ti lahko predstavim samo pogled enga čist laika, to je, moj pogled, ki pa velja le zame in še to samo ta hip, z distance.. in je lahko že naslednji hip popolnoma drugačen ali pač še bolj drugačen. Zdej. Jst gledam na življenje približno takole. Verjamem, da sem tukaj z enim namenom, da se naučim brezpogojne ljubezni in da je ta brezpogojna ljubezen sprejemanje sebe skoz sprejemanje drugih in da mi je bila ta možnost podarjena. Se pravi, življenje je darilo, ne kazen. In zdej, če je življenje darilo, potem je zelo primerno imet do življenja tak odnos, kot do darila. Spoštljiv. In zdej, če življenje spoštujem, če se želim naučit svoje lekcije, potem, jah, potem bom poskušal življenje živeti, a ne. Se pravi, če ga prekinem na silo s samomorom, potem ne spoštujem ne darila, ne darovalca /bog, starši/. To je en vidik in iz tega vidika nisem pristaš samomora. Pa reciva, da sem hudo bolan, neozdravljivo bolan.In da trpim nevzdržne bolečine in se zavedam, da ne bom ozdravel. Če imam bližnje, zagotovo trpijo tudi oni, kaj pa vem, mogoče celo bolj kot jaz. Če imaš nekoga rad in mu ne moreš pomagati, je to peklenski občutek. V tem primeru je zelo mogoče, da je smrt celo olajšanje za vse in če se odločim, da skrajšam muke sebi in njim, je samomor samo nekaj hitrejše slovo. To je spet en vidik in iz tega vidika nisem nasprotnik samomora. En vidik sem opisal že v odgovoru Anarhistu in iz tistega vidika nisem pristaš samomora. Pa reciva, da sem razvajen mulo, ki ima polno rit vsega in nima blage veze, kaj življenje je /tu se zadeva lahko razvije v več smeri/ in sem navajen, da mi starši berejo misli in znorim u nulo, če ne preberejo prav in jim težim, jih izsiljujem, pa tko, ja, tudi s samomorom in mi enkrat slučajno rata. Še kontra smer istega vidika. Ta isti mulo. Zanj so starši edin svet. Odvzeli so mu vsa bremena odgovornosti, vse naredijo zanj, obvarujejo ga zunanjega sveta. In ko zakorači vanj samostojno /je recimo dovolj star, si je našel partnerja/, klecne ob prvi oviri. Luči ugasnejo, ne zna naprej, ne nazaj...in se fenta. Hudo a ne. Za samomorilca, ki mu je uspelo, česar ni želel storiti in za starše, ki so izgubili otroka, čeprav so mu izpolnili vsako najmanjšo željo. Kaj je z deležem odgovornosti? Še enkrat, vse kar pišem, je moje mnenje ali prepričanje v tem hipu. Zelo kompleksno vprašanje, a ne. Definitivno je odgovornost samomorilca samomor. Kaj pa starši? V dobri veri, da delajo najbolje zanj, ga niso naučili ne samostojnosti, ne odgovornosti, ne vztrajnosti, itd, itd. Ja, zelo so odgovorni za njegovo smrt, bi lahko pomislil prvi hip, a ne. Pa zadeve niso ravno tako enostavno jasne. A so znali? A so zmogli? A so vedeli? A so hoteli? Zakaj jih pa njihovi starši niso naučili? In podobna vprašanja. Sto primerov, sto različnih odgovorov. Sem pristaš samomora iz tega vidika? Ne nisem, lahko pa razumem, da samomorilec ni zmogel, ni znal drugače, ni vedel. Pa reciva, da so mi starši priredili pekel na zemlji. Me pretepajo, posiljujejo, ponižujejo. In se zlomim in storim samomor. Kako se porazdeli odgovornost? Precej podobno kot v prejšnjem vidiku. Sem pristaš samomora iz tega vidika? Ne nisem, lahko pa razumem, da samomorilec ni zmogel, ni znal drugače, ni vedel. Gotovo je še precej drugih vidikov, pravzaprav, vsak samomor je vsaj malce svoj in v večini primerov verjetno nepotreben. Je samomor egoistično dejanje? Ja je. Če se človek zaveda, da je za svoje življenje odgovoren sam, pa odgovornosti ne sprejema in igra žrtev in ni neozdravljivo bolan, potem je to egoistično dejanje in ne le to, je tudi zelo odgovoren za trpljenje, ki ga s svojim dejanjem povzroči drugim. Ne ni. Če je človek neozdravljivo bolan in trpijo z njim tudi njegovi. Če se človek ne zaveda in ne ve, da je za svoje življenje odgovoren sam in da igra žrtve ni edina možna igra. Ampak, to sta zopet samo skrajna pogleda a ne, vmes je možno nebroj vmesnih. Zato se mi zdi izredno pomembno ozaveščanje vsakogar, da smo sami odgovorni za svoje življenje, da lahko spreminjamo samo sebe, da smo mi tisti, ki izbiramo naše vedenje in da lahko izberemo tudi drugače /poleg ostalih načel o integriteti in nedotakljivosti posameznika, o spoštovanju, o tem, da ne delaj drugemu, kar nočeš, da bi delali tebi...bla, bla bla...i tako/. Če sem karkoli posploševal, se opravičujem, ker, paralele so možne, posploševanje pa nedopustno. butl

Klarch hojla Kaj ti lahko pri svojih 14 letih storiš s svojimi videnji, je hudo težko vprašanje še za znalce rajtam, kaj šele zame, k nimam blage veze, sploh pa k nimam pojma nobenga o tebi, še manj pa o tvojih starših, mislm, kako oni gledajo na to, al si jim kaj povedala, pa kaj so ti odgovorili če si jim in če jim nisi, zakaj ne...pa tko. Ampak, zdej, če si sama s svojo izkušnjo in če moraš ti kej nardit, mislm, če te je strah, se ne počutš dobro, pol, pol bi ti jst rekel takole: Ko jo boš spet videla, pa tud že prej, kr takoj lahko, kar je še bolje, poskus nanjo pomislit...hm...z ljubeznijo, z...eee...nekim sočutjem al pa simpatijo, kao recimo, boga srotka, kaj tko hudega si doživela enkrat, pejt domov, k bogu, rada te mam. Kej podobnega. In prekrižaj jo, ne v strahu, s toplino, z blagostjo v mislih. Tud če ne bo šla, se nimaš kej bat, je pa dost verjetno, da bo šla. Če se ti bo pa zdel, da ti hoče kej povedat, pokazat...hm...pa povej, čeprav mislm, da ne bo potrebno, da bo šla. Mislm, da je najblj pomembno, da kadar pomisliš nanjo, da so to take...ee...prijetne misli, polne ljubezni. Kaj pa vem. Lepo se mej Klarch. butl

Dragi Anarhist, oprosti ker pišem tako nerazumljivo. Bom poskusil biti bolj jasen. Napisal si, da če kdorkoli trpi, ker je en drug storil samomor, si je za trpljenje kriv čisto sam. Ob tej tvoji trditvi sem pomislil na, vsaj zame a ne, dilemo ali človek lahko počne kar hoče. Zdej, če bi bil človek neodvisen od kogarkoli ali česarkoli, potem bi dal bog vsakemu svoj planet. Pa ga ni dal. Vsi se tlačimo na tej zemlji v večji ali manjši soodvisnosti drug od drugega, v nekakšnih oblikah sobivanja a ne in vplivanja en na drugega. Če hočemo na kakršen že način preživeti svoj čas, moramo delovati po nekakih, kaj, zakonitostih, pravilih, normativih, pa naj bodo dogovorna, božja, naravna ali kakršna pač že. Jaz osebno poskušam živeti po načelu, da sem za svoje življenje odgovoren sam in po načelu, da si ti svoj, nedotakljiv svet in da če me že povabiš v svoj svet, v svoj prostor, nimam pravice ti škodovati na kakršenkoli način. Kar pomeni, da nimam samo pravice, temveč tudi obveznosti, odgovornosti in s tem tudi omejitve. Če se že odločim, da bom imel otroke /pa pustiva malce idejo, da si otroci sami izberejo starše/, sem s tem prevzel tudi odgovornosti, da jih vzgajam najbolje, da jim ne škodujem, da ne posegam v njihovo integriteto, pa naj gre za njihovo dostojanstvo, pravice ali povzročanje trpljenja, skratka, da ne počnem ničesar, kar ne želim, da bi kdorkoli počel meni. Velja enako tudi v odnosu do partnerja, pravzaprav, a ne, velja v vsakem odnosu s komerkoli. In če storim samomor, eee, recimo, ker me je žena prevarala in zapustim svoje majhne, nepreskrbljene otroke, mislm, je to res moja pravica, so otroci res sami krivi, če ob mojem dejanju trpijo? Včasih je mogoče dobro, če kako stvar pogledaš tudi v barvah, ne le črnobelo. Vsaj meni se tako dozdeva. Seveda imaš pa vso pravico do svoje interpretacije česarkoli in lahko komot rečeš, ko vas jebe, deca moja, jst se bom fental, vi pa kokr čte...kva me briga. Če sem še vedno nerazumljiv, kar povej. lep dan butl

Hojla krhka Jst za druge ne vem, sem pa opazil pri sebi /pa čeprav sem samo en butl/, da, kako si že rekla, tisti silni ustvarjalni veter, ki se sem pa tja odraža navzven, recimo v prispevkih, pojenja, ko ga udejanjam v vsakdanjem življenju, ko prevajam teorijo v prakso. In to sploh ni slabo a ne in se pojavi, ko se dokopljem do novih spoznanj o sebi, o čemerkoli in pojenja ponovno. Včasih, jah, včasih se pač zgodi, da pa res nimam kej povedati...niti sebi ne, kaj šele drugim, a ne. Zdej, kar se pa tiče, mislm, bit zunaj in hoteti noter, prepoznavno, kt, to sem pa jaz. Eee, kaj pa je to zunaj, kaj pa je to notri, a ne. Je ta forum notri in ti sama s seboj in v sebi zunaj? Ali pač obratno mogoče? Je bit bolje več v sebi ali v forumu? Zelo čudovit lep dan je. Ga želim tudi tebi. butl

Khm...eee...mislm...zdej, jst sem samo en butl a ne in se na tele zadeve pa res ne spoznam, ampak, mislm, na tej točki bi bilo pa dobro malce prbremzat konje, a ne. Vdih, izdiiiiih, vdih, izdiiiih, vdih, izdiiiih. Skuliran? Fino a ne. Sej je res fajn filing rajtam, a ne anarhist, ko najdeš nekaj in lahko rečeš, ne to pa že ni tko, to je pa tko, kao recimo v tem primeru, da je za svoje občutke pa ja vsak sam odgovoren in pol samomorilec pa gotov ni odgovoren za moje trpljenje. Ampak, anarhist, lej, včasih je treba pogledat mal blj na širok, uporabit je treba takoimenovan...eee...periferni, panoramski al razširjen pogled in poskusit umestit eno tako mejhno resnico /kar tvoja sicer vsekakor je/ med ostale take resnice in videti mal širšo sliko in ta zna kr naenkrat bit za odtenek al pa dva različna od tiste, ki jo gledaš s pozicije svoje male resnice. Če jst glih nekej razlagam in se en tipo blazno krohota in se jst osredotočm samo nanj in ne vidm ostalih, ker je moj pogled ozek, se zna komot zgodit, da je moje sklepanje u iber napačno in to ni dobro. Razmisl mal. Saj je res, da si sam za PC-om, je pa res tud, da nisi sam in ker nisi sam, velja tist rek o nedotakljivosti prostora enga druzga tud zate. Kapiš? butl

Here's a little song I wrote You might want to sing it note for note Don't Worry — Be Happy In every life we have some trouble But when you worry you make it Double Don't Worry — Be Happy Ain't got no place to lay your head, somebody came and took your bed Don't Worry, Be Happy The landlord say your rent is late, he may have to litigate Don't Worry — Be Happy Ain't got not cash, ain't got no style, ain't got no gal to make you smile Don't Worry — Be Happy Cause when you worry your face will frown and that will bring everybody down Don't Worry — Be Happy uuuuuuuuuuuuu uuuuuuu uuuuu

Vau, faca si A ti res misliš, da nekdo stori samomor zaradi tebe? Da si ti odgovorna za to, kar kdo stori?

Muci, dons sem mal blj blond...kva si že hotla rečt?

Hm, zdej, jst sem samo en butl in se na ubijanje ne spoznam glih, ampak se mi pa dozdeva, da je konckoncev en samomor stvar in odgovornost samomorilca, ne pa druzga, recimo tistga, k ni znal nog držat skupej a ne. Jah, res je, da bi se ta lahko odločil tud drugače in bi držal noge skupaj, pa jih ni, ampak isto velja za samomorilca. Lahko bi se odločil za kaj drugega, ne za samomor, pa se je. Početje vsakogar je njegova lastna odgovornost, ne odgovornost drugega ali drugih. butl

aha, vsa tvoja sonca in sence