butl

Aha, sploh k sva karto kupovala. V Rimu je mal bentila. Ampak pol, mislm, pol je rezultat odtehtal ves napor. Tko da se je splačal, je rekla. Pravzaprav, no ja, je rekla blj precizno, da je blo to najboljš v lajfu. Dvakrat.

Jst u Rim nisem šel, sem pa ženi kupil karto, dvakrat. Prou fajn Vse naj ti želim Todika

Prvič?

Todika, eee, a ti se pripravljaš za odhod v Rim? Vau, čestitam fest

O Unis A se ti zdi, da si ti kriv, da ti folk hinavi? Folk počne kar pač počne. Za svoje odzive na hinavljenje si pa ti odgovoren, ja. Ja, imaš prav E.C., res manjka "in delujem" če se že zavedam, ampak men je to samoumevno, pa sem pozabil, da ni samoumevno, da gresta zavedanje in delovanje skupaj z roko v roki. Hehe, E.C., eee, khm, tole me spominja na sod vode /pa na pipco/

Hojla Kabalist Zdej, jst o kabali nimam blage veze. Moram reči da kadar je bila kje omenjena, sem pomislil na Madonno /tisto pevko a veš/ in na igranje s kamenčki /ker se mi kabala pa mandala tko podobno sliši/. Asociacija pač. Me pa zanima nekaj drugega. Zdej, angele in nadangele opisuješ kot zelo močne energije In za ravnanje s temi energijami moraš biti zelo precizno usposobljen in čist /asociira me na atomsko energijo, ki je lahko uporabljena v dobrobit človeka ali za njegovo uničenje...odvisno od usposobljenosti in čistosti upravljalca a ne/. Glede na silino te energije mi je kar jasno, zakaj so uporabniški postopki tako varovani in ne dostopni vsakomur. Me pa zanima tole /ker poudarjaš, da si med izbranci, ki upravljate z angeli in nadangeli/. Kako uporabljaš svoje znanje in te močne energije v dobrobit ljudi okoli sebe in širše? In kaj je to čistost upravljalca, kar ti si, vsaj tako pišeš? Ker če čistost pomeni, da z napuhom, s prezirom, z nestrpnostjo in z omalovaževanjem poimenuješ vse ostale z besedo duhovitnež, potem Kabalist, potem smo čisti vsi. V vsakem od nas je vsaj sled napuha, prezira, nestrpnosti, omalovaževanja, torej ni razloga, zakaj znanje skrivati v strahu pred zlorabo, ker smo čisti. Hvala za odgovor na obe vprašanji, Kabalist. butl

Hja, Kabalist Kaj pa vem no. Ali misliš, da moraš biti res na konju, da ne delaš drugim, kar nočeš, da bi drugi delali tebi? Ali pa, da se zavedaš, da si za svoje življenje odgovoren sam, mislm, za svoje misli, dejanja, žalost, veselje? Ali pa, da se zavedaš, da drugih ne moreš spreminjati, lahko pa svoje odzive nanje? Ne vem no. A moraš res za tako vedenje imeti stalno službo, pa tko?

SheBoom živjo Če bi sedela en nasproti drugega na kakem prijetno toplem, mirnem kraju, bi se nagnil k tebi in ti rekel "SheBoom, a lahko mal razložiš, kaj si mislila s podoživljanjem, bi lahko povedala malce več". In ti bi verjetno razložila, mi opisala svoje razmišljanje, mogoče celo vzroke, pa tko. Jaz bi ti potem povedal, kako sem te razumel in bi te vprašal, če sem te dojel pravilno, pa tko. Ker pa /na žalost/ komunicirava le preko PC-a, moram pa spet ugibati in si domišljati, da sem te dojel prav in potem nadaljevati glede na svoje dojemanje a ne. Bom poskusil. Če sem te prav razumel, si v nekem tako hudem konfliktu, v tako hudi situaciji, V taki bolečini, da se ti zdi samomor trenutno najboljša rešitev. In zdaj te skrbi, da bi v primeru, če izbereš neko drugačno mišljenje /misli, razmišljanje, vedenje/, tako, da se ti samomor sploh ne bi zdel najboljša rešitev, pravzaprav bi se ti zdel samomor popolnoma neustrezna, neprimerna in nepotrebna rešitev, da bi na nek način zatajila sebe. Ne ne, ne zatajila /evo, iščem primernejši izraz/...da bi razvrednotila seb, svojo bolečino, vse tisto hudo, kar so ti storili ali kar si doživela. Moram dat en primer, zaradi lažjega razumevanja. Recimo, tko, na pamet, recimo, da si bila posiljena. Bojiš se, da če izbereš življenje namesto smrti, da s to izbiro poveš sebi, storilcu in svetu, da to dejanje /posilstvo/ ni nič takega, da sploh ni bilo tako hudo, da storilec sploh ni toliko kriv, da tvoja bolečina ni sploh toliko velika, skratka, da to ni nič takega. Bojiš se, da boš z izbiro življenja namesto smrti zanikala vse tisto hudo trpljenje, ki si ga preživela in ga preživljaš in da s to izbiro sebi, storilcu in svetu govoriš, da sploh ni bilo tako hudo, kot je v resnici bilo ali je. Ker pa trpiš, te boli, ker se je to res zgodilo ali se celo še dogaja, želiš vse to podoživljati dan za dnem, da bi vsi videli, kako hudo je bilo, da bi opazili tvojo bolečino, da bi storilec občutil, kaj je storil, kaj ti je povzročil. Sem te pravilno razumel, SheBoom? Sem pravilno razumel, da vzdržuješ misel na samomor kot najboljšo izbiro in se bojiš izbrati drugačne misli in drugačno vedenje, tako, kjer samomor ni več najboljša rešitev zato...ker se bojiš, da bi kdorkoli, predvsem pa ti, pozabil na hud dogodek ali dogajanje, ki si ga doživela in da bi bolečina sčasoma zbledela, storilec pa ne bi dojel, kar je storil in bil kaznovan? Glej, SheBoom, to je samo moje ugibanje in tudi primer je samo hipotetičen, ker nimam pojma ne kdo si, ne kaj se je s teboj dogajalo, ne kaj se dogaja. Veliko lažje bi se s teboj pogovarjal, če bi mi povedala kaj o sebi. Tako pa govorim zelo na splošno in lahko tudi, da čisto mimo. Zato bi bil zelo vesel, če bi mi odgovorila, ali sem te razumel prav in če bi mi povedal kaj o sebi, o svojih problemih. Ker ti bom lažje odgovoril. Ker če bi ti sedajle govoril, bi ti povedal svoj pogled glede na moje dojemanje tebe, ki pa je lahko popolnoma napačno. Imej se lepo, SheBoom. butl

Hojla Nosorog Jaz sem ga pa razumel tako, kot ti podajaš svojo definicijo. No ja, mislm, tale njegov citat je res mal nerodno napisan. Mogoče bi bilo bolj razumljivo, da zna biti tudi besno ukvarjanje z duhovnostjo /ki ni vsakodnevno zavestno in pozorno živetje svojega življenja tu in sedaj/ beg od sebe. Tako bi ga lahko razumel jaz. Recimo, a ne, če se greš eno ljubezen do Boga, ga častiš u nulo, poješ karkoli tudi njegovo ime, si vsak dan ali pa nonstop v cerkvi, obenem pa zavračaš tole življenje, ker je minljivo in ljudi ker so kaj pa vem, zlobni, pokvarjeni, zahrbtni, al pa neumni, idioti, nevedni, al pa jih celo sovražiš a ne, in svoje telo in potrebe, ker to je materialno in minljivo in nevredno tebe, ki Boga iščeš in se greš eno hudo nezdravo askezo, no to bi bil en tak beg od sebe v "duhovnost", ja, bi znal bit, da celo odvisen postaneš od tega. Bi si mislil. Imej se fajn. butl

Hojla E.C. Dobro napisano, mislm, zame, sem te razumel tako, kot je podal Nosorog svojo definicijo duhovnosti. Zdej, on te je razumel drugače, ampak to že on ve zakaj. Pogrešam pa nekaj v tvojem tekstu E.C. Pišeš o "negativnih lastnostih" a ne in kako je potrebno biti toleranten do njih in jih iskreno izražati. Manjka kako. Ga nisem opazil. Tudi pri ukvarjanju samega s seboj ne. Se mi pa dozdeva, no, vsaj meni, da je to sila pomembno. Imej se fest butl

Hojla Tedl Če bi lahko izbiral, kaj bi te pa osrečilo v življenju? Kaj si pripravljen storiti za to, kar bi te osrečilo? Kaj ti preprečuje, da bi izbral to, kar bi te osrečilo ali osrečevalo? lp

Hojla Unis Ma, ni samo strah, čeprav je v enih primerih tudi. Zna bit mrbit še blj to, da se ti zdi, da imaš dovolj časa, da se ti zdi, da boš živel vedno, da umirajo le drugi, da saj boš jutri ali pa enkrat drugič, mislm, uresničil želje pa to. Saj, časa je dovolj. Je pa še ena stvar, ki je, vsaj zame, zelo pomembna in ful omejuje kvaliteto živetja življenja in ki bi me zelo trdo udarila po glavi, če bi zvedel, da je moj čas silno omejen. To je samoumevnost. Ker samoumevnost je strup za živetje. Samoumevnost časa, družine, otrok, zdravja, sposobnosti za delo, za pedenat se sam, sončnega jutra, trenutka. Bolj ko ti je kaj samoumevno, bolj ti spolzi skozi prste, manj se tega zavedaš. In pol pridem v situacijo a ne, ko planiram recimo en dopust na Kubi in šparam denar in sem ves zaposlen s to Kubo /samo primer a ne, lahko je avto, knjiga, srečanje, prenova stanovanja, prepir, uspeh otrok v šoli// in ne opazim trenutkov, teh, sedaj. Ne da jih ne opazim, ma se jih sploh ne zavedam in grejo, v nepovrat. in potem enkrat opaziš, da si pozoren do stvari, ki sploh niso pomembne, tiste, ki pa so, pa spregledaš. Jaz sem odkril eno dobro zdravilo proti samoumevnosti, no ja, zame a ne. Zahvalo. V začetku sem se malček trudil, tko, zavestno, da je nisem pozabil uvrstiti na svoj repertoar vsakdanjih opravkov, danes je pa zahvala postala del mene do take mere, da spodbuja mojo pozornost in čuječnost in zavedanje vsak trenutek dneva in je postala posledica zavedanja /prej je bila vzrok zavedanja/. Kaj mi prinaša? Mir, tisti dušni mir, harmonijo, hvaležnost, srečo /hm, karkoli že to je, no ja, ne glih srečo rajtam ampak blj več trenutkov zadovoljstva kot prej, tko nekak/, elan, energijo. Ja, in eno polnost dneva, časa. In če bi zvedel, da imam le še toliko in toliko časa, bi ne bilo tistega, jao, kaj pa zdaj, kako vse podelat, kar bi želel, bi ne bilo samoobtoževanja, zakaj nisem otrokoma večkrat povedal, kako rad ju imam, in ženi takisto in ne bi z bolečino v srcu zrl v novo sončno jutro, ki ga do sedaj nisem opazil a ne. Ko bi se enkrat /če bi se seveda sploh/ zbogal s svojo končnostjo /ker zdaj še vedno mislim, da se to dogaja le drugim a ne, bi nadaljeval kot doslej, verjetno s še večjim zavedanjem vsakega trenutka, s še manj samoumevnosti česarkoli. butl

a v osnovni šoli si imela latinščino

Japajade Tko skulirana zmeri. Jst ti ne verjamem

Hojla Kukica Tale strah pred nastopanjem je res zoprna zadeva, sploh ker že pred nastopom opaziš reakcijo telesa a ne. Ful pospešen puls, potne roke, hlad, motne oči, rdečica, tresoč glas, zablokiran mind, spomin čist preluknjan in če vse to opaziš, je potem samo slabše. Zdej, vsekakor se s kilometrino nastopanja stvar bistveno izboljša, za začetek je pa dobro uporabit kak trik. Evo en tak. Globoko dihanje, tako, valovito, ne v sunkih in sicer globok vdih in izdih, ki traja šeenkrat dlje kot vdih /s prepono vdih, pol prsni koš, pri izdihu pa enako, najprej izdih s prepono, potem s prsnim košem/. Fino je, če lahko to storiš miže, če pa ne pač ne. Predstavljaj si kako poženejo korenine iz tvojih nog , široke, razvejane, v globino in te trdno sidrajo na tla, vdihuješ pa skozi glavo mir, pri čemer ga opazuj, kako se razliva po vsem telesu, v vse celice, izdihuj pa nemir, strah. Ne predstavljaj si stavke, ki jih boš povedala in jih ne ponavljaj /razen če recitiraš mrbit/, postavi si le oporne točke, ampak že prej, ne med dihanjem. Poglej v točko na steni en mal nad višino glave in poskusi zajeti v pogled čimveč prostora okrog sebe, tako da zaznaš vse v kotu cca 180 stopinj /razširjen pogled/.Poskusi, utrip se ful upočasni /na normalo/, pritisk se zmanjša /na normalo/, spomin in mind funkcionirata brez lukenj in blokad. Če stojiš pred avditorijem, stoj trdno z nogami na tleh, ne cincat ali imet težo na eni nogi. Roki naj bosta spuščeni prosto ob telesu, dlani nalahno navzven. Z razširjenim pogledom /ki si ga prej natrenirala/ imaš cel prostor v vidnem polju. S to držo sporočaš drugim, da si odločna, da veš kaj počneš, da si umirjena in odprta /cincanje, teža na eni nogi kaže na neodločenost, nesamozavest, nepoznavanje teme, prekrižane roke na zaprtost, obrambo, ni stika/. Razširjen pogled pripoveduje vsem okoli tebe, da govoriš točno vsakemu posamezno, vzpostavlja stik, bližino. Med govorjenjem se s pogledom sprehajaj od enega do drugega, počasi, ves čas, a z razširjenim pogledom. To so tople, povezovalne energije, bližina, vsak te dojema, kot da govoriš točno njemu osebno. Pa tko. Mal treniraj. Aja, včasih, mislm, če so glih kake fest zoprne, naduvane osebe na drugi strani, mogoče ne bo odveč, če si jih predstavljaš, že prej in tudi vmes, na kahlicah, s spuščenimi hlačami do kolen, z izbuljenimi očmi in žilo čez čelo, samo pazi, da se ne boš začela smejat, mogoče ne bi razumeli. Je pa vaja najboljši pomočnik. butl

Mah, sem moral preverit svojo gibčnost in sem se poskusil dotaknit prstov na nogah. Me je tko štrecnl v križu in še išias /mislm, živc a ne/ sem si nategnu tolk, da sem se komej prvleku tle do tipkovnice. Zato tak zamik. In evo, še predklon je naporen, kaj šele pipa. Nč na izy.

Evo jih ene par ena, pa še ena, pa še kakšna.

A res sprašuješ, kaj počnem konkretno, Free? Ker to sem pa napisal tle gor ziher ne samo enkrat ampak večkrat in se mi res ne da še enkrat pisat, ker se že tko kdaj počutim kt papiga. Ampak, če se ti ne da poiskat in če bi res rad vedel, pa rec, se bom potrudil in poiskal, pa čeprav se da razbrat skor iz vsacga mojga posta, kaj počnem.

Sprostilne tehnike so vsekakor blagodejne. Ampak z njimi je kt z drogo. Če se zanašaš samo nanje, brez njih ne boš več zdržal in vedno pogosteje jih boš potreboval. Zakaj? Ker se ti prag bolečine ful zmanjša, k spoznaš njihove blagodeti enkrat in blj k jih uporabljaš, pogosteje jih potrebuješ, da sploh funkcioniraš. Ampak, mislm, dan ima samo 24 ur in je treba tud živet mislm, ne se samo sproščat a ne Tko da, enkrat se bo treba lotit tud pipe...rajtam.

Jst uporabljam dva načina /ok, ne, jih ne, mislm, jih ne zmerej, ker mi ne rata, vsaj ne kr takoj vsako situacijo tko na izi popenkat a ne, ampak, jih je pa vse manj, mislm, situacij, k bi se s stresom filal...kao/; en je, da poiščem vzrok, drugi pa, da izberem drugačno vedenje /ker včasih ni cajta za vzrok iskat, ampak je treba vedenje zamenjat in šele pol iskat vzrok/. Kaj pa je umik, ignorancija, sprejemanje? Ker kar zgleda kot umik ali ignorancija je lahko sprejemanje in kar zgleda kot sprejemanje, je zlahka umik. Kakšna je pa razlika in kje je? Ta je v glavi tistga, ki se umika, ignorira, sprejema in drugi je mogoče sploh ne opazi. V umiku je strah ali napuh, v ignoranci pa napuh, v sprejemanju ga pa ni, mislm, napuha ali strahu. Tko to jst zastopim nekako. butl

Mislm, free, zdej pa men ni jasno, kaj teb ni jasno.Kaj delam druzga, kt da se filam s stresom, če se mi vsakič dvigne pritisk na 200, če recimo tebe vidm /veš da ne mislm tebe a ne/, k te ne prenesem mrbit? Al pa, če ti ne upam rečt, zgin preč, pejt enmu drugmu plozat in požiram nestrpnost do tebe in se pol še delam, da si mi všeč, k bi te v resnici najrajši zadavil /veš da ne mislim tebe a ne/. Pa tko. A to ni filanje s stresom? In pol se čudm, k me boli želodec, pa glava pa še kej.

Zdej, mislm, jst se na tele zadeve ne zastopim prav nič, ampak mi je pa prišla na misel ena prispodoba s pipo in sodom, mislm, vode. Voda teče v sod skozi pipo a ne in jst sem v dilemi, na kak način čim hitreje in efektivno praznit sod, da ne bi voda čez tekla a ne. Al z žlico ga praznit, al s kanglo, al z rokami je dilema k me ful okupira cel čas. A da bi pa pipo zaprl, mi pa zgleda ne pride na misel al kaj. In tko je dost podobno s tem bodymindom. Zakaj telo filat s stresom in potem iskat kangle različne za ven ga spravljat, če lahko pipo zaprem? Pipa je pa v možganih.

možgane mrbit?

Če bi bli tole vici, ja, pol bi blo smešno, ker pa se to dogaja, je pa žalostno. Mislm, zakaj ste sploh s partnerjem, če je tak? Zakaj ne greste vsak po svoje, če tolk trpite? Ne razumem. A ste mazohisti mrbit?