butl

Taki mejli krožjo nonstop. Tega, da so eno punčko hotl ugrabit v Leclercu in da je bila blond in že ostrižena in oblečena v fantka, se dobil prvič pred par leti in pol še nekajkrat. Zdej, kaj želi doseč avtor takih spamov, ne vem. Ajd, če želi zbudit povečano pozornost in pazljivost staršev, pol je to še nekak opravičljivo. Kolikor je meni znano, se to ni v Leclercu nikdar zgodilo.

Ne se sekirat Nelika. Sej si še mlada. Jo boš že še nardila. Jst verjamem vate. Ne vem sicer zakaj, ampak verjamem in držim pesti zate.

Jao Nelika En kolega ma tiča dolzga 20 cm /a nej napišem 25 cm? a se bo bolš bral?/. Njegova lula, eee, je pa lula. In ker sta par, imata v povprečju vsak 10 cm tiča a ne. Hja, evo, pa ni glih tko. Imata obadva kr konkretno 20 cm tiča /sta glih frišen par/. Tko da, Nelika draga, mislm, ne se glih zanašat na povprečja... k te znajo detajli orng presenetit in silno zjebat kdaj.

c c c ne, ni prou. C C C /bo bolš/ Nelika, mislm kmetiče pravš Ti maš pa mal čudn pogled na tiste, k te hranijo. Aja, sej te ne oni a ne da ja. Ti kupuješ hrano v Mčkatorju, pa Šparu. jejhata, jejhata

Hja Izključit ljudi iz svojga kroga je fajn, mislm, pocen pa hitr pa po liniji najmanjšga odpora a ne...če se da, k zmerej se pa ne da. Kadar se ne da, je dobr uporabit tisti stari rek, da je potrpljenje prav božja mast in da se strah razblini z znanjem in spoznanjem, tko da je moč dobrega argumentiranja lahko prav čudežno blagodejna in pomirjujoča. Kadar pa tud to ne zaleže, pol pa, kaj pa vem, najbolš ubit žvau, da se ne matra, ker tud jst mam rad mir k jem.

Ajaaaa Zob za zob, oko za oko. Je reku Gandhi /sej veš mrbit, kdo je to a ne da ja/ enkrat, da če bi bla ta metoda dobra, bi bli že zdavnaj vsi slepi in brez zob. Mihc, to je pa tvoj problem.

Eee, a lahko mal razložiš, mislm, tadrug stavek. Sej veš, butl pač.

Mal mi je že hecn tole. Alana žuljo tolk, da bi jih rad u bolnico strpal /rajtam psihiatrično/, pa blj k ga sprašuje folk zakaj, blj se izmotava u stilu JLZ /jebe lud zbunjenog/. Vse pove, samo da ne bi kej povedal. Folk se pa tud ne da. Tko da nadmudrivanja kokr češ. Zeeeh že mal tud. Obenem pa polna usta vseh o neki strpnosti, sploh unih nestrpnih. Jebenti, sej bi blo smešn tole, če bi ne blo žalostn. :xx!:

Mislm, hudo. Ti pedri so pa res svinje. Pretepajo nedolžen folk. Pa kakšne grde šajkače nosjo, pa une mrtvaške glave na majicah in zastavah. Eeee, sj so pedri uni s šajkačami na glavah a ne, k oni so se edini kušval med seboj na posnetku. :xx!:

Aha. Tko lepo me zaobjame. Mislm, razkrije. A ne da ja.

O Unis Mislm, zakva ti sebe skoz nekej zmerjaš? A si mar res tak prasec? K jst te sploh ne vidm kt enga prašiča. Je pa res, da te ne poznam. Ok, če ti paše bit prasec, pa bod no. butl

/sej ga že skoz kažem, Audente....sam ne okol govort/

Matic hojla Zdej, jst tud mislim, da so te šola in starši že naučili svoje, glede na to, da si star 18 let in glede na to, da se starši najbrž nimajo namena kaj dosti ukvarjat več s teboj. A so te kej naučili? Seveda so te, najbolje kot so znali in zmogli. A je to dobro?. Ja, je, a ne, ker zdej veš, da ti rabiš več in na drug način in da tistega, kar si iskal in želel, nisi dobil. Kaj pa zdej? Kaj pa vem, lahko izbereš zelo uporabljano pot in začneš žrtvirat /a ni dober izraz za igrat žrtev, je a ne/ in to lahko zelo dobro. Zelo popularno je s prstom kazat na starše in šolo in se dret, da so oni krivi, pa na Boga /če verjameš vanj/ je tud kul kazat in ga zmerjat. Pol, ko te noben več ne posluša, lahko izbereš smiljenje sam sebi, stigmatiziranje svoje situacije, depresiranje, ki je sploh in a ne, lahko izbereš droge, da ti lajšajo bolečino, če si aktivne sorte, greš lahko športat do nezavesti, lahko se greš ekstremni alpinizem, nobungee jumping, lahko se zakoplješ v delo, lahko greš nabirat regrat, lahko se obesiš na štrik. Evo, kar češ, izbire dovolj. Je še ena dokaj uhojena pot. To je, da ne storiš nič. Živiš, kot da je vse v redu. Teraš pridobljen način dalje, v dobri veri, da si imel odlično otroštvo in se imaš fino. Mogoče so bolezni tvoj pogosti sopotnik, mogoče imaš malce težak ali čuden karakter za okolico, ampak ti se imaš fino. Ker ne veš. Kako je to mogoče ne vem, a očitno se da marsikaj tako globoko potlačiti, da te zavedno ne ovira in ti ni potrebno žrtvirat. Ampak ti te poti ne moreš izbrati. Ker ti veš, Matic. Ti pa iščeš priročnik za življenje, tak, mimo vrste. Da te razveselim. Ga boš dobil. Ko ga boš napisal. Ker tvoj še ni napisan in nihče razen tebe ga tudi ne bo napisal. Zate. Ampak priročnik napisat niti ni tak problem. Pomembno je, da si učljiv, pozoren in da se zavedaš, da si za svoj priročnik odgovoren sam. Zdej, to ne pomeni, da si ti odgovoren za dogodke, situacije, okolico, ki se ti dogaja ves čas /no ja, mal tud seveda/, si pa odgovoren za svoje odzive, to pa ja. Svoje odzive izbiraš ti. In če se obenem še zavedaš, da je okolica /ljudje, dogodki, situacije/ taka kot je in to sprejemaš /mislm, da je taka kot je a ne/, si pa že skoraj zmagal. Ker vem da si učljiv in pozoren, si boš lahko pomagal s priročniki drugih, a veš, mislm, če je nekdo neko zakonitost osvojil in jo prepoznal, ti ni potrebno še enkrat odkrivat tople vode in ker ljudje kaj radi svoje priročnike popišemo v knjigah in jih živimo v vsakdanu, boš zlahka osvojeno znanje iz tujih priročnikov preizkušal v praksi, ga primerjal s svojimi izkušnjami, sprejemal dobro zate in zavrgel nesprejemljivo ter razmišljal o nerazumljenem. Verjamem, da boš slejkoprej na en način prišel do enakih ugotovitev, ki jih ponuja večina priročnikov raznih ljudi; da si za svoje življenje odgovoren ti, da so drugi taki kot so, da je ljubezen silna energija, da se splača odpuščat zaradi sebe, da lahko spreminjaš le sebe, druge pa le skozi spreminjanje sebe /mal se že ponavljam in tole naprej že mal na pamet in brez vrstnega reda natresam/..... pa tko. Želim ti veliko uspeha pri pisanju priročnika. Če potrebuješ kak vpogled v mojega, kr povej. butl

Moje sožalje Kylie. Moj oče je umrl pred, ja, prvega maja bo tri leta. Vendar ni odšel, še vedno pride, ko ga potrebujem. Včasih ga vidim, včasih občutim, včasih pa nič od tega, a vem, da je tu, ob meni, ko ga potrebujem, ko ga pokličem. Se pogovarjava, včasih na glas, včasih v mislih, se smejeva, razglabljava, tud tko, ognjevito. Kregava se pa ne. Ker se imava rada. Mi pomaga. In nisem več žalosten, ker vem, da je nekje tukaj. Pokliči svojega atija tudi ti. Ob tebi je, vem.

Malenkost Kylie. Kje pa je tvoj oči? A je umrl?

O Mavrica Napisala si, da so za tvoje dobro počutje odgovorni: zavod za zaposlovanje, najdražji, bližji, tvoj prijateljica, vsi tvoji kolegi in kolegice, družina. Zdravje, zdravje je že posledica. Eeee, kaj pa ti? A ti pa nisi odgovorna za svoje dobro počutje? butl

Hojla vsi Zadnjih nekaj sred sem na A kanalu gledal oddajo o skupini Angležev, ki so se podvrgli tretmanu takoimenovanega holističnega zdravljenja nekje v Španiji. Del tega zdravljenja je bilo tudi redno klistiranje s kavo. Glede klistiranja se mi poraja kar nekaj vprašanj. Ves prebavni trakt, sploh pa črevesje, je tisti glavni, najpomembnejši vmesnik med menoj in zunanjim, to je hrano. Požarni zid takorekoč, membrana, ki iz hrane vsrkava kar telo potrebuje in preprečuje vstop nezaželenim tvarinam kolikor le zmore /tko, laično/. Predstavljam si, da je ta flora in fauna, ki prebiva v črevesni steni in na črevesni sluznici en tak kar zapleten organizem, ki mora delovati v ravnotežju s svojimi deli a ne. Vzdrževanju ravnotežja mi pomagamo ali pa ga rušimo z vnosom take in drugačne hrane vanj in če to delamo dovolj dolgo, ga lahko porušimo zelo. S klistirom naj bi pomagali temu organizmu /črevesni flori in fauni/, da se uravnovesi rajtam, da zadiha spet in začne optimalno delovati. Ampak, klistir je ena taka drastična metoda, trda a ne. Ko splakujemo tiste naslage ostankov /obloge/, splakujemo tudi to floro in fauno in s tem na en način razgaljamo sluznico, ji odvzemamo obrambo, rušimo ravnovesje. In sedaj vprašanje. A kdo ve, kdaj začne klistir škodovati ravnotežju v črevesju in če ve, kako to opazi? Ker recimo parametre za zdravo kri ali zdravo vodo ti pregledajo v laboratoriju. Kako pa je s črevesjem? butl

Se mi zdi, da sem tud eno meduzo opazil.

Ebor živjo. Kar se učljivosti tiče se čist strinjam s teboj. Če je ni, ti ne pomagajo ne knjige, ne primeri, ne ljudje. Jst ne vem razloga, zakaj si je moj otrok izbral mene, vsekakor pa nisem pripravljen opravičevati svojih slabih vzgojnih metod s takimi izgovori, pa bi jih kao lahko, ker v to, da otrok izbira starše in v načrt verjamem. Je pa zelo prikladen izgovor, no ja, al pa ni, ker, lahko bi se tudi vprašal, le kaj bi postalo iz Ajnštajna, če bi imel srečno otroštvo, mogoče bi bil poleg znanstvenika še pesnik, pisatelj, slikar, pevec šlagerjev, mogoče /ajd, če bi bili njegovi starši res in a ne/, mogoče bi bil celo srečen. Mogoče pa nič od tega. Mogoče si je izbral svoje starše prav iz razloga, da se naučijo dajat brezpogojno ljubezen svojemu otroku in ker se niso, jebiga, je iz samega razočaranja al pa dolgčasa razvil relativnostno teorijo. Kdo ve? Res je, Ebor, ljudje smo bolj žilavi kot zgledamo in preživimo marsikaj in zgrešeno vzgojo in travmatične dogodke in travmatična dogajanja in še vedno funkcioniramo in dosegamo uspehe na raznih področjih. Ne vsi, eni pa. In še naprej krivimo za svojo srečo in nesrečo vreme, zelen odtenek modre barve, soseda, šefa, ženo, otroke, Boga, se pobijamo, bežimo... Jst se pak tega ne grem več in želim dati svojim otrokom več in jim tudi dajem. Razlag o tem, kaj duhovnost je, je najbrž ene tolk kot ljudi. Zame je duhovnost živeti tole življenje sedaj, v spoštovanju meja drugih in v zavedanju, da sem za svoje življenje odgovoren sam.

O Dejan Zdej, kakšna je šamanska, jst ne vem. Sploh nisem ziher, da sami vedo. Vem pa, da sem rabu obilo dela in še česa, da sem se znebu njihovega vpliva. U, poti je veliko. Da bi pa Bog hotu, da jst skoz trpljenje spoznam, kva že, vršace moje sreče inu veselja, pa ne verjamem glih. No, mal lažem. Ni res da ne verjamem. Vem. Mi je sam povedal. Je pa moja stvar, če sem tolk slep, da se mi oči šele skoz, kva že, globočine moje žalosti in bolečine, odprejo. To pa ja. A je izi? Od mene je odvisno a je, a ne da ja. A ni lep dan? Najlepši dons, Dejan. Mej se fest in skrajno. butl

Audente oprosti, ampak, eee, mislm, zdej, a veš da ne razumem, kaj si mi povedala. Sej veš, butl. A lahko še enkrat?

Hehe, Ebor, dobr si tole povedal, samo nekaj si pozabu. Kdo pa je tak kt je, je eno. Drugo, kako pa veš, da si te otrok ni izbral ravno zato, da se boš nauču bit dober starš, mislm, da boš presegel privzgojene in pridobljene vzorce. Tole reklo, mislm, bit kar si, je vse prepogosto dvorezen meč, mislm, v razumevanju a ne. Ker ga vse preradi jemljemo kt "jebiga, tak sem" namesto vprašanja "kaj moram še postorit pr seb, da bom tak kt sem?". Bi si upal rečt, da je zanašanje samo na intuicijo pr tko pomembni nalogi, kt je bit starš, najmanj lahkomiselno, če že ne neodgovorno ravnanje in ti znajo knjige, sosedje in ostala raja silno pomagat v spoznavanju zakonitosti in pri izstopu iz kroga. Jst verjamem, da so Maticevi starši prepričani, da vzgajajo najbolje in brez napak, pa vpraš njega. butl

Hojla Ksenia Seveda ni vse belo in ne črno in tega tudi nihče ne trdi, no ja, vsaj upam, da nihče ne misli, da so vsi današnji mladi duševni invalidi. Ker niso. Eni pa so. In te invalide delajo njihovi starši. In ti otroci bodo enkrat tudi starši. In tko naprej. In zato je smiselno delat na tem, da se ta krog prekine.