Eeee, mislm, jst sem samo en butl, pa se na absolutnost ne zastopm glih, no ja, prav nič se ne. Ampak, zdej, bi reku, jah, kokr sebe pojmuješ, tko pol tud Boga, karkol Bog že kermu pomen. Mislm, če maš sebe za hlapca, ja, pol je Bog tvoj gospodar, ker, kakšen hlapec pa si, če si brez gospodarja, a ne. Zdej, jst pa sebe rajš pojmujem kt otroka ljubezni a ne /mi blj k trepalnicam sede/, se prav, da je Bog moj oče in mama ker sem njegov otrok a ne in ker sem njegov otrok, je on pol ljubezen a ne. Ajd, če že bluzim, pol lahko v ta dva pojmovanja pripnem še ponižnost. Jst kt hlapec moram delat tko, kt gospodar hoče, da bo zadovoljen, se prav da bo fest dobro zame, če bom vestno in ponižno izpolnjeval njegove ukaze /da me bo mel ja rad a ne/. Jst kt njegov otrok pa delam kar že delam kokrkol, se pa zavedam, da me ma čist rad /sej je moj oče in mama a ne, je ljubezen/, čeprav počnem karkol in se zavedam, da za svoje početje plačujem seb. Kje je tle ponižnost? V zavedanju, mislm, da je ata in mama skoz ob men in da me ma rad. butl Aja, absolutno se strinjam, mislm, s seboj, mislm, ta trenutek.