butl

O krhka

Hojla Nosorog Jap, mi je všeč tvoje sklepanje, da bog je. Tko, logično. Ampak, ni point v tem. Boga ni ali pa je in je kar že je, če je. In nima blage veze moje ali tvoje ali kogarkoli verovanje, a ne. In če že kdorkoli hoče definicijo Boga, bo dobil samo predstavo nekoga, ki lahko je ali pa ni točna, a ne. Ali bo tej predstavi verjel ali ne, je njegova stvar, ampak zato bo Bog še vedno tak kot je, če je ali pa ga ni. A ne. Tko, da je že čist brezpredmetno se sploh prerekat, a Bog je a ga ni, kaj šele, kaj je in kako zgleda, če je. In iskat definicijo, mislm. Men je lahko Bog en tak živčen odtenek zelene barve, samo mal v levo, za enega ga sploh ni, spet enemu je nekaj drugega....ampak, vse to je brez veze, ker Bog je, če je, tak kt je, če ga pa ni, ga pa ni, in prav lahko je, da je točno tak kot si ga predstavljam jaz ali pa čisto drugačen ali pa celo vse to ali pa nič od tega. butl

Hojla Anarhist Men je tole mal čudn, mislm, če Bog je, pol je, če ga pa ni, ga pa ni. A jst verjamem da ga ni al pa da je, je nepomembno, a ne. In kva ma pol veze, a si teist al ateist, en pa prav, da je Bog vse? Če je vse, je vse, čepravj st pravim, da ga ni, če pa ni vse, pa ni vse, čeprav jst pravim, da je, a ne. butl

V OŠ tam nekje v četrtem razredu smo se med odmorom zabavali tako, da smo splezali čez ograjo stopnišča in viseli na zunanji strani ograje...en štuk nad tlemi. In men je bla ena tako zelo všeč, da sem ji silino in gorečnost moje ljubezni moral izkazati na kar se da prepričljiv način. Stopil sem ji na prste zelo fest, ko je visela na ograji. Srotka je padla en štuk nižje. Silno sem bil presenečen /in to neugodno, kajti pričakoval sem tak, no, drugačen odziv, mislim, raznežen obraz, globoke vzdihe, nasmeh MonaLize na obrazu, dva tolmuna v njenih očeh in eno meglico okoli obraza, tako, s srčki in vrtnicami in dvema amorčkoma/, ker je jokala kar zelo in mi rekla, da če sem bolan, da sem navaden kreten. Evo, pol pa zastop ženske, a ne da ja. butl

Hojla vidva Men ni nč jasno o čem to vidva. Ti Piko, pa malček razloži, o čem ti to, če pa so to kake vajine stare zamere pa tud če ne. Ker jaz nimam pojma o kakem statusu in Budi in še čem si se ti razpisal in kaj ma to veze s tem, da življenje je učenje al pa, da po tvojem je al pa ni. butl

Hojla Anarhist Jaz sem človek in moje telo je del mene in ga pravtako ljubim in, ja, tudi moja žena je človek in moja sinova sta takisto. In predstavljati si, da je žena samo telo, je malo out, ker ni, a je ravno tako out predstavljati si, da njeno telo ni del nje, vsaj dokler je živa rajtam. Kako je s popolnostjo? Seveda je vsakdo v določenem trenutku točno tak kot je, a prepričanje o popolnosti zna biti cokla. "Sem popoln tak kot sem", bi znal razumeti, da ni ničesar, kar bi bilo dobro spremeniti. Kar ne drži. Vsi člani moje družine imamo še kar kaj senc, ki jih spreminjamo v sonca in sonc, ki jih "glancamo" /če sem iskren, jaz ne poznam nikogar, ki bi ne mogel še kaj postoriti s samim seboj/. O tej popolnosti sem pisal in ne mi odgovarjat, kako da je duša pa popolna, ker ni, ker če bi bila, bi ne bila tu. Tako verjamem. Hvala za lepe želje butl

Hojla Antoninus Jaz poznam kar nekaj parov, ki imajo pošlihtan odnos in veš kaj je zanimivo. Eni tako živijo že ves čas, kar tako, kot bi jim bilo dano, brez truda, po občutku. Z lahkoto. Eni se pa trudmo jako fest. butl

Jah, Janko, če bi prebral napisano, bi lahko ugotovil, da me sploh ne skrbi zate, kaj šele, da bi te ljubkoval s srotkom ali revčkom. Se strinjam, nč ni šenkano, res morš velik nardit. Ti želim lepo življenje tudi jaz. butl

Jejhata jejhata, bogi srotki. Kaj srotki, revkoti. Po sedemindvajsetih letih zakona, ja, zelo razgibanega, ja, razburkanega pravtako, mi pošlje sms "ljubim te", večkrat, ja, kar tako, ker me. Vsak dan me pokliče v službo, me vpraša kako sem in mi pove, kako je. Njen nasmeh topi oblake, v njenem pogledu je dvoje sonc, njen dotik je svilen, baržunast, pogovor z njo je balzam, ljubljenje z njo je stik dveh duš. Moja žena. Bi bil lahko sam? Lahko, a z njo mi je lepše. Bi bil lahko s kom drugim? Lahko, a z njo mi je lepše. Sem vesel, če je vesela? Aha. Me njena bolečina boli? Aha. Enkratna je. Je popolna? Ne ni, a jo imam rad točno tako kot je. Sem ponosen nanjo? Seveda. Bi umrl, če bi umrla ona? Ne bi, ker bi niti ostale. Kaj pa, če bi umrl še jaz? Ne vem, zaenkrat še nisem. Imava dva sinova. Bi umrl zanju, če bi ju moja smrt rešila. Ja, bi. Sem vesel, če sta vesela? Aha. Me njuna bolečina boli? Aha. Enkratna sta. Sta popolna? Ne nista, ja ju imam rad točno taka kot sta. Sem ponosen nanju? Seveda. Kadarkoli pomislim na kogarkoli od njih, mi je toplo pri srcu /zato mi je vedno toplo pri srcu/. Velikokrat se pogovarjava z Bogom in se mu zahvaljujem za srečo, da sem del te družine. Do danes sem mislil, kaj mislil, verjel sem, da je to ljubezen in moja žena tudi in moja sinova tudi. Sedaj sem pa zvedel, da je to neka zemeljska sprdačina, niti pod razno ljubezen, da je navezanost, ne pa ljubezen, ki da je na prav drugih nivojih in da je bedni nadomestek sreče in da Bog laže, ko mi pravi, da je pot do nejga skozi ljudi /no, to sklepam jaz, mislim, da laže kar mi pravi/. Jejhata jejhata, bogi srotki. Kaj srotki, revkoti. Čakaj malo. Ampak mi smo srečni, no, jaz in žena in otroka. Potem pa le nismo taki srotki, kaj srotki, revkoti. Srečen človek pa že ni bogi srotek, kaj šele revko. Kaj sedaj? Jah nč, mogoče pa Bog ne laže. Se bom kar držal njegovih nasvetov, meni in družini so všeč, ne glede ali so nekomu sprdačina, nedoumljivost ali beda. butl

Ena moja sodelavka bivša je bila Japonka. Enemu sodelavcu je pa bilo ime Slavko. In so bile silne pišurije, ker sodelavka ni ločila med r in l /Japonci ne delajo razlike med tema glasovoma/. Včasih se je zadrla čez kanclijo "Sravko, prid sem" al pa "Sravc, kako pa to in to... Mi smo se valjali od smeha, tipo je pa farbal. Ta vikend je tud moj muc Slavko, na momente pa Slavc. butl

Nekako pol ure nazaj ali malce dlje v sivo preteklost, me je kolega vprašal: "Ti, butl, kaj je to ljubezen?" "Nimam pojma sploh", sem iskreno začel. Takrat je mujo pisknil in me prekinil. Mi je žena poslala sms s sporočilom: "Ljubim te". Ker danes še nisem vzel bilobil pilule, sem precej pozabil, o čem sva s kolegom debatirala in sva se z "živjo" razšla. butl

Se popolnoma strinjam Free. Precej ljudi poznam, ki so imeli raka. Eni so se vdali. Eni se pa niso. A ne.

Hojla Free Jap, se strinjam s teboj, ja, da so posledice bolezni tudi spremembe vedenja in pravzaprav se ne strinjam ravno preveč. V resnici je moj pogled še mnogo bolj trd, kot ga predstavljam tukaj in v resnici sem še bolj gotov v prepričanju, da je čustven odziv in fizičen odziv posledica misli in delovanja in da ima vsakdo direkten vpliv na svoje misli in delovanje in skozi ta dva dejavnika posreden vpliv na čustvovanje in fizis. Je depresiranje /ne depresija, ta ne obstaja/ moja izbira ali posledica? Jaz verjamem, da je moja izbira, izbira kot odziv na zunanji dejavnik. In če že izberem , recimo, depresiranje kot vedenje, lahko izberem tudi kaj drugega. butl

Hojla Piko U, tole si dobr napisal. Res ni vsak učitelj, niti trgovec. Samo tisti je, ki ga jaz izberem, pa naj bo da se od njega kaj naučim ali da kupim...a ne. Samo, hm,a se ti res zdi, da ni vsak učitelj al pa trgovec? No ja, zate rajtam da ni, vendar, misliš da je kdo tu na forumu, ki ni nikomur učitelj ali trgovec? In, mislm, če nekdo prodaja meglo in si rečeš, ta prodaja meglo, a ni tudi on učitelj, eee, a ne uči, da ne kupovat megle in kaj megla je? butl

Hojla Kukica Jst sem samo en butl in o teh stvareh nimam pojma, vendar se ne bi upal postavljati ne na eno ne na drugo stran. Če bi bil sam soočen s tako situacijo, recimo, da bi moj otrok imel RA ali da bi imel RA sam, bi zagotovo najprej obiskal zdravnika. Če bi zdravnik odkril vzrok in predpisal zdravila, bi jih tudi zagotovo jemal, jaz ali pa otrok. Če pa zdravnik vzroka ne bi odkril, bi se pa zagotovo povprašal, kako živim, kako in o čem razmišljam, kako delujem...tudi, kakšen je moj odnos do otroka. In bi se enako spraševal tudi, če bi zdravnik odkril vzrok. Kajti namreč verjamem, da se je vedno koristno povprašati ali v svojem življenju lahko spremenim karkoli, da izboljšam odnos do sebe, otrok, partnerja, okolja. Nekako si mislim, da ne škodi. In da ne škodi, če to tudi udejanjam. butl

A Kylie in Mystica sta stari šele pet let :OO!: Nisem vedel, res ne, mislm, pa dobro pišeta za svoja leta. Ja, če bi vedel za njuna rosna leta, zagotovo ne bi napisal tako. Hvala za opozorilo, Lia

Porny, oprosti, ker ti sožalje izrekam šele sedaj, ker prej nisem opazil tvojega sporočila. Ko je meni umrl oče pred dvema letoma in je mama trpela tako kot ti, sem jo /predvsem pa sebe/ potolažil s takim razmišljanjem /pastam, kar sem pred dvema letoma zapisal nekje/: "Umrl mi je oče. Ko so ugašali prvomajski kresovi, je ugasnilo tudi njegovo življenje. Osem let po možganski kapi, ki mu je dar govora zamenjala z drugimi oblikami komuniciranja, mu je opešalo utrujeno srce. Saj vem, da je tudi smrt del življenja, en trenutek na naši poti, ampak ko pride, te vsemu vedenju navkljub ujame nepripravljenega. Prijatelj me je vprašal ali je trpel ta leta po kapi. Da ne, mislim. Kljub temu, da njegovo kap jemljem kot neke vrste darilo, ki je meni, mojim bratom in sestram, moji mami in njemu, omogočila, da smo se zbližali, da ni ostalo ničesar neizgovorjenega, da nas je njegov optimizem, volja in vera plemenitila, navdajala z energijo, nas je njegova smrt zelo prizadela, mamo pa sesula. Razmišljal sem, kako naj ji pomagam, zato sem sestavil njegovo sporočilo in ji ga v približno podobnih besedah predal. Ljuba moja Ne bodi žalostna. Saj nisem odšel. S teboj sem, ob tebi, v tebi, za vedno. Bi me rada videla, se me dotaknila, me slišala? V najinih otrocih, v najinih vnukih, me lahko vidiš, se me dotakneš, me slišiš...vsak trenutek. V tvojem srcu sem, v tvojih mislih, v tvoji molitvi. Ko ti bo hudo, te bom tolažil, ko boš vesela, bom veselje delil s teboj, ko se boš smejala, se bom smejal s teboj, ko boš spala, bom spal s teboj. Vseeno te nekaj prosim. Tu, kjer sem zdaj, je lepo in nas je veliko. Vsak ima svojo nalogo. Tudi jaz. Moja je, da prižigam svečko in z njo svetim tebi, najinim otrokom in vnukom na vaši poti. Medtem, ko so vsi veseli, sem jaz žalosten, ker mi svečka vsakič ko jo prižgem, ugasne. Ugasnejo jo tvoje solze. Zato, ljuba moja, prosim te, ne ugašaj mi svečke. Večno tvoj mož Ali naj razmišljam, da bi bilo dobro, da mu ne ugašam svečke tudi jaz? Včeraj, dan po pogrebu, sem poklical mamo in jo vprašal, kako je. Da je dobro spala, mi je odgovorila. Povedal sem ji, da sem utrujen, da me hudo boli glava. Da naj poskusim z nasvetom, ki sem ji ga dal, mi je rekla. Da njej zelo pomaga. en bk " Nosko, moje sožalje ob izgubi tvojega očeta. Mogoče bi ti pomagalo, če se sedaj pogovoriš z njim. butl

Lep dan Kylie, a ne, mislm, najlepši danes. Jaz se na revmatoidni artritis ne spoznam prav nič, imam pa eno kolegico, ki ga ima, ja, tudi trpi zaradi njega kar zelo. Se maže z nekimi viprosali za revmo, oziroma proti revmi, vendar dokaj neuspešno, ker ima členke nonstop otečene, prste dokaj skrivljene in bolečine. Sem pa opazil nekaj drugega. Ženska je besen kritikaster, tako hud in še stopnjuje se, da sva se z ženo začela ogibati njeni družbi, ker njenega bruhanja, smiljenja sami sebi, pljuvanja po vsem in vsakem pa res ne potrebujeva. Pravzaprav sva ga, da sva ugotovila, da nama je prav prijetno lepo, če sva ravno pozabila. Kolegica je sama, je osamljena v nulo, čaka na nekaj, ne želi dojeti, da je za svoje počutje, svojo aktivnost ali neaktivnost odgovorna sama in zato krivi vse, le sebe ne. V službi sami idioti, kolegice se jo izogibajo, moški kreteni /je imela enkrat takega moža, to je res/, skratka, v vsem vidi samo slabo. Evo, naprimer jamra, da nikamor ne gre, da mora biti ves čas doma, a ima avto, izpit, pa ne vozi, ne zaupa sebi in ona bi kao, pa kako bi in kako bo, vendar se ne premakne. Ko sem ji enkrat, ko so bili spet vsi barabe in pokvarjenci in sonce čisto črno in mrzlo, omenil, ali se ji zdi možno, da ima njen artritis kakšno zvezo z njeno črnogledostjo in samopomilovanjem, me je napizdila, da kaj pa otresam gluposti, da ona ima z artritisom že vrsto let izkušnje in da ona že ve, da naj take bedastoče o povezavi artritisa in psihe prodajam na placu, ne njej. Kaj pa se tebi zdi, Kylie, bi znala biti kaka povezava? In kaj ti meniš o tem, Mystica? en bk

Hojla Audente Delam v najboljši firmi /en trik: svojo firmo morš hvalt, mislt in govort lepo o njej, jo blagoslavljat in ljudi tud, mislm, sej veš a ne, energija misli pa tko...aja, to sploh ni trik/ A povem svoje zavedanje na glas? Ga ja. Dva sta zaradi tega že v službah z boljšo plačo, čeprav ne vem pa, če tud v boljših službah. Včasih ni dnar vse, tud v službi ne, a vsak izbira sam zase a ne. Hojla Janko Sej sm jst tud mislu, no, še mislm, pa še všeč mi je. butl

Mislm, Antoninus, eee, ja hvala no, sej ne bi blo treba. Pa res človek vsak dan kej novega zve. Evo, do dons nisem vedu, da sem bhakta al bhakti. butl

Sonček, prav lepo pozdravljen Jaz sem samo en butl in se na zdravljenje ne spoznam ravno obilno, na svetovanje pa malce manj. Če bi se pa slučajno, mislim, vsaj malce a ne, in če bi se mi zazdelo, da lahko komu pomagam in če bi me prosil za nasvet, a ne, potem bi mu pa svetoval, ja in bi bil vesel, če bi mu moj nasvet pomagal, da pa bi bil užaljen, če mojega nasveta ne bi sprejel, to pa ne no. Saj ima vso pravico, da ga sprejme ali pač ne in tudi sam nosi vso odgovornost. Tako da ne razumem, zakaj si ti užaljen, a jaz tako ali tako še marsičesa ne razumem. butl

Vau, kje si se na Rabindranatha še spomnila Ajd, če je sploh pomembno, kakšno je moje razumevanje razlike med ponižnostjo in skromnostjo. Ko pogledam tam enkrat ob sončnem zahodu Martuljkovo skupino, ki se kopa v ugašajočem soncu, spodaj pa mrak in ko mi pade čeljust dol in si rečem "vauu" in se zavem mogočnosti lepote, obsega, trajnosti, sploh, mislm, stvaritve in stvaritelja in svoje majhnosti ter minljivosti in hvaležnost, da imam možnost užiti ta prizor, je to zame ponižnost. Ko končam projekt zelo uspešno in me vsi hvalijo kakšen tipo da sem, jaz pa se zavedam, da brez mojih sodelavcev bi zmagal malo sutra in to hvalo in zasluge prenesem nanje, je to zame skromnost. Nekako tako no.

Hojla Nosko Evo moj komentar. Do sedaj nisem komentiral tvojih komentarjev, ker se z njimi strinjam fest in se tud čist strinjam s tvojo razlago egota in njegovim pomenom. Bi samo dodal, da je dober tud za prebavo...mislm...ego...eee...jogurt...tko no, za zraven. In nisem dodajal svojih komentarjev tvojim, ker se mi je zdelo, da čist obvladuješ sceno in da ne rabš še kakšne osvetlitve z drugega zornega kota. Aja, sem šele zdej vidu, da je tudi ta komentar mimo, ker nisem oponent ampak kr podobno misleč...mislm, kar se egota tiče. Imej se skrajno, ja, fest tud. butl

A ne, kako zajeban vmesnik med...eee...mislimi imamo. Besede. Kako mnogopomenske so. Skoraj da ima vsaka toliko pomeno, kot je nas. In kako se obešamo nanje. In kdo ima prav, mislm, eee, kaj pomeni a ne. Če meni pomeni ponižnost zavedanje, da nisem edini, da se lahko tudi motim, tebi pa, da je ponižnost klečeplazenje, zakaj naj bi jaz tebe prepričeval v svoj prav in ti mene v tvoj? Ali ni dovolj, da jaz vem, kaj pomeni tebi in ti, kaj pomeni meni, če že uporabljava to besedo v pogovoru?