butl

A?

Hojla sprehajalec Jst se na duhovnost, sploh pa na njeno instant različico, ne spoznam, ker nimam cajta. Moram živet in preživet, pa za ostale stvari pol zmanjka ur. Nekje si zapisal, kako pomagat starejšim, ujetim v...kva že...maščevalnost, kritikanstvo, privoščljivost, jezo, pa take reči. Ktero knjigo da naj preberejo. Eni pravjo clo, da jim nimaš kej pomagat in da jim kao ne smeš. Zdej, tle bi blo dobr vedet, kaj ktermu izraz pomoč pomen sploh. Jst mislm, da če nekej veš, lahko poveš, kaj pa un s tem naredi, je pa njegova stvar. Ene prou mal izkušenj s takimi ljudmi pa mam. Kokr sem porajtal, se nekje zadaj za vsem tem obnašanjem odkriva potreba po ljubezni in to ne kakšni prou sofisticirani, pač pa potreba po prijaznosti, po sprejetju, po met mal cajta za tacga človeka, potreba po tem, da lahko pove, da govori, potreba po nasmehu...pa take nč duhovne stvari si želijo in rabjo. Gotov da so pa tud eni, k so pa tolk zaciklani v ta krog /bog ve zarad kakšnih zamer in ran iz preteklosti/, da pa takim kt laik nimaš kej nardit in mu tud nima smisla porivat knjige pod nos, k jo lahko dobiš po glav z njo. Jst mam že kr izdelano eno taktiko, k se je do zdej ful obnesla pr skor vseh, s katerimi sem se ukvarjal /sorodniki, prijatelji, sosedje, naključni znanci/ Čist na kratk. Prva je prijaznost, iskrenost in nasmeh. Da se odpre. Drugo je cajt. Vzet si moram cajt zanj. Tretje je poslušanje. Četrto so vprašanja. Ker si mora skoz vprašanja sam odgovort, prit do izvora problema, uvidet,...pa tko. Če mu jst sugeriram zakva kej ni dobr, kar počne, zakva se mu sploh dogaja, sem mal u meglo brcnu. Največkrat. Zakaj? Me ne sliš, ni to njegova izkušnja, postavljam se nad njega. Tle ni glih običaj, da bi se neznanci na cest kr pozdravljal med seboj. Tud jst sem tak. Včasih pa sem pozoren na to in se prou potrudm, da lepo in razločno in z nasmehom pozdravljam, k grem zjutraj v službo. Sploh tiste, k delujejo mrko, žalostno, jezno, otopelo. Se mi je že dostkrat naredl, da sem zarad tega zamudu šiht. K so se ustavl eni, se začel pogovarjat...neznanci. Mi ni blo nikoli žal. Tud jst sem mel polepšan dan. Kako pa jst gledam na knjige? Tko vsaka knjiga, kt vsak človek, kt vse okol mene, kt vsak trenutek...je moj učitelj, če to jst hočem. Če pa nočem, pač ne. butl

aha...ok

Hojla Mick Pojma nimam, kaj naj bi ti naredu, boš naredu al pa si naredu v takih primerih. To je tvoja stvar in tvoja odgovornost. Jst svojo ženo ljubim in spoštujem in delujem tkole in men špila. Svoj način boš moral najt sam. butl

Men tud ne...sam, a ne nardiš glih to partnerju, k ga prevaraš. Carsko se ti jebe, da si povozila njegovo zaupanje, njegovo vrednost. Skrbi te edin, da ne bo zvedu. Se prav, si ga carsko prezrla kt človeka. A?

Jst se na psihologijo ne spoznam da bi jo sodu, ampak kokr sva se pogovarjala in se mi je hotla razkrit in kokr sem se blj poglobu v njene razlage, blj sem jo spoštoval in večji rešpekt sem mel. Men ni niti primitivna niti brez razumevanja. Mrbit zato, k sem samo en butl . butl

Ja, res je. K se rodim, sem prazen, čist slikarsk platn /ajd, zanemarva tist, kar sem prinesel s seboj/. V prvih par letih rišejo mojo sliko nanj. Najprej osnovne konture /kaj bo slika sploh predstavljala/. Blj ko se cajt odmika, blj se dodelujejo podrobnosti. Kdo je slikar? Starši definitivno, pa tisti k so bliz. Oni zarišejo osnovo in vse glavne značilnosti. Ostali so pol udeleženi v podrobnostih; blj ali manj pomembnih, očitnih. Jst sem samo platno. To so najnežnejša leta in v tem cajtu so drugi odgovorni za to, kaj bo moja slika izražala v prihodnje. Pol pa začenjam tud jst bit slikar svojega platna. Skoz blj, dokler nisem samo jst. Saj res, da kdaj ktermu drefne, pa naredi kakšno črto na mojo sliko, ampak, jst kt slikar jo lohk popravm tud...in blj k rišem po svojem platnu, blj lahko tud spreminjam že narisano sliko v tako, kt je men všeč. Je pa res, da moram bit že fest hud slikar, da lahko popravljam tiste osnovne konture v ene druge, men všečne. Je pa res tud, da če pa nisem hud, se lohk zmerej zgovorim, da se ne da popravt in da so uni taprvi al pa kterikol krivi, da slika ni taka kt bi jst rad. Za tele črtice, k jih pa zdej, ko sem sam svoj slikar že, kdo slučajno zariše, se pa težko zgovarjam na druge, če mi jih ne rata zradirat. Ti govoriš o slikarjih, ne o platnih. Dons velikrat slišm, da če bi moja tipka al pa moj tipo ne naredu tega al pa tega al pa bil tak al pa tak, pol mene neb bolel, se prav, da je on odgovoren al pa kriv za mojo bolečino. Jap, on je triger, sprožilec tvoje bolečine, ne pa vzrok. To je tvoja bolečina, k je v teb, pa ne zarad sprožilca. En primer: Tip pride domov tri ure prepozn, južna mrzla. Ona znori in mu vrže talar v glavo. Tip pride domov tri ure prepozn, južna mrzla. Ona mu pogreje južno in ga vpraša, kje se je zadržal tolk cajta. Tip pride domov tri ure prepozn, južna mrzla. Nje ni doma, je pa listek, kjer piše, da naj si pogreje južno. Tri različne reakcije pr treh različnih onah, na glih enako akcijo tipota. Zakaj vsaka odreagira drugače, je stvar vsake od njih in če bo hotla odreagirat drgač, se bo morala vsaka posebej potrudt, poiskat vzroke in se spremenit. Pravm, zakva se pa tipo ne spremeni, pa ne zamuja več, pol je pa ne bo bolel. Jah, zakva on zamuja, je pa njegov problem, k se bo moral sam spopast z njim, ni pa on kriv za njeno bolečino, k ona je v njej, s svojim ravnanjem jo samo sprav na videlo, v občutenje. Pr varanju je dost glih. Ona me je prevarala, mene bo bolel. Zakaj me je prevarala, ona ve, ona se je odločila, lohk bi se tud drgač, ne glede, kaj jst počnem. Se prav, da je akt prevare njena odločitev in čist in samo njena odgovornost. Jst sem pa prevaran in me boli. Gotov da me, kterga pa ne. Kaj bom pa jst naredu s svojo bolečino, s tem občutkom prizadetosti, ponižanja, razvrednotenja, izgube zaupanja, al pa nč od tega al pa kej čist druzga...je pa moja stvar in s tem moja odgovornost. A bom oprostu, a bom šel, a bom prevaral nazaj, a kej druzga...je čist moja stvar. Jst se bom odloču in tud naredu in bil tud jst odgovoren za svojo reakcijo...ne ona. Če se bom fental, ne bo ona kriva za to, ampak sem se sam odloču za samomor...al pa kej druzga. A bi blo lahko to to? butl

Enkrat sem se prjavu za delovno mesto prvega pomočnika namestnika kurirja v tovarni viskoze, pa so mi delal iq test. Rezultate so hotl dat v nadaljno obdelavo v en program, pa so po pomot zalaufal aplikacijo za napovedovanje vremena. Ta je ven plunu, da je zračn pritisk grozn padu in da bo naslednje tri dni nevarnost poledice. Čez par dni so mi poslal odgovor, da nisem sprejet, da pa bi bil dober igralec...v vlogi gobe. butl

Pozdravljena Child Jst se tud strinjam s tem, kar Outlaw prav in tud s seboj, da je sicer prou sebe postavt na prvo mesto, ampak morš obenem pazt, da ne posegaš v prostor druzga, ne strinjam se pa s tem, da je drug odgovoren /ne maram uporabljat izraz "kriv"/ za moje ravnanje. Če je punca ratala taka kt Seal, je to njena odločitev in zanjo ni odgovoren on, ampak sama. Tko kt bo Seal sam odgovoren za posledice svojga ravnanja, bo tud ona enako. butl

Pozdravljena Mmiikkii Jst sem samo en butl, ki se na odnose ne spozna glih, na homoseksualne pa še manj, na kej druzga pa čist nč. Želim pa teb in tvoji partnerki, da okronata svojo ljubezen tud z otroškim smehom in jokom. Mam filing /če bi vedu, kaj to je/, da bosta super starša otroku in da mu nikol ne bo manjkal starševske ljubezni, kar se men zdi najblj pomembno. Imata vso mojo moralno podporo /saj vem da to nč ne pomen, ampak vseen/. Kar se pa naravnosti al pa nenaravnosti tiče in karme, sem pa vprašal unga gor. Prav, da se tud pr umetni oploditvi ni za bat za otrokovo dušo Velik ljubezni teb in tvoji partnerki in vajinim otrokom enkrat butl

Aha...vidm kje je nesporazum...kaj pomen bit si kar si, a ne. Zdej, bom probal bit čist kratek, čeprav se mi zdi da sem že nek pisal o tem, pa ne najdem glih z roke. Evo. Moja naloga tle je postat ljubezen in to brezpogojna. Men to pomen sprejet sebe skoz sprejemanje vseh in vsega okol sebe, ker je vse to le moj odsev, tud ti. Jst pa del tvojga pol rajtam. Se prav, vso navlako od prej /svoje dolgove in tud tiste k sem jih naredu drugim in so še blj zajebani/ in vso od zdej, če sem si jo že navleku tud v tem življenju /sem si jo, se prav od raznoraznih navezanosti kt nadomestek za ljubezen, do jez, sovraštev, podcenjevanj, precenjevanj, krink, mask, strahov, boječnosti, pedantnosti, zamer, kriticizmov, pomilovanj..dej reč še ti kej k se ne spomnim z glave vsega...k izvirajo iz nepoznavanja, nenajdenja, nedobitja ljubezni/ moram pomalcat. Kako pa lahko to naredim? Eno po eno moram najt v sebi, jo prepoznat, najt njen svetli del in jo s tem sprejet za svojo, za del sebe. S tem je preobražena, ne grize več, ne najeda, ne jemlje energije, zgine...ker je dosegla svoj namen, svoj učnost. Zakaj pol zdej rabm odsev v teb, v vsem okol sebe? Da jo, oziroma, da jih vidm, simpl. Skoz vas, skoz okolico gledam vase. Vse te zadeve so učne naloge, k jih moram in jih tud bom enkrat naredu, da bom prišel do sebe...čistega, pravega sebe. Tko. In blj k grem v sebe, blj sem jst jst. Se prav, bit kar si ne pomen "jebiga, tak sem", ampak pomen spreminjat tist, kar je treba spremenit in krepit tist, kar je treba krepit. In tko kt ti to ratuje po korakih, tko postajaš Človek, če ti pač ne, ostajaš človek. Jst mislm. Zlo na kratk. butl

Zdej, jst mislm, da se duša odloč, kakšno izkušnjo /na poti do biti ljubezen/ bo izkusila v bodočem življenju /jst pač verjamem v inkarnacijo v človeka in tud v reinkarnacijo, če ji glih ne rata že kr kuj se naučit čist vsega/ in tko tud za homoseksualnost. Zdej, če če izkušnjo izkusit /če jo ne, pol bi glih težko reku, da je to izkušnja/, jo mora živet pač in ne samo to, tud najdet tist, kar naj bi se iz nje naučila, sicer spet ni izkušnja a ne da ja. In če se pol kt človek odloča, da je pa bit homoseksualec nekej slabga in to zatirat kokrkol, pol seb odreka zmožnost izkušnje in zatira s tem sebe in si nalaga dolg ali karmo in jo čaka ta lekcija ponovno in again. Zdej, pol bi lohk reku, da je bolezen, če homoseksualnost v seb zatreš, če si jo že zaznal. Prej bi reku tud, da je dar, če uspeš bit to kar si in če si pač v tem življenju homoseksualec, pol bodi to in men je fajn, če je kdo to kar je. Zakaj? Samo če si kar si, si Človek /in to ni isto kt človek/. butl

Ampak..eee...jst sem te vprašal pa o ljubezni. Ma sej ni važn. tud tist, da naj te spomnim. Če se ne spomniš, pol že ni pomembno. Aja...zakaj na vprašanje in pohvalo reagiraš s predalčkanjem in obsojanjem, kt da te zajebavam?...pa te ne. Men se res zdi kul, če 19-letnik razmišlja o duhovnosti, pa kokrkol že. Če mu pomaga bit Človek, super, če pa ne, pa še bo. butl

Pozdravljen Advaita Enkrat, že davno tega, če ne dvakrat, me je Konfuzij, moj prijatelj, medtem ko sem v popolni samoti in tihoti poslušal odo ljubezni, ki jo je prepevala taščica na bližnjem gabru /si ne morš mislt, kako močan glas ima taščica...pa tko mejhna je/, vprašal: "Ti, butl, kaj je to ljubezen?" Sem imel definicijo na koncu jezika /se mi je zdelo/, ma je nisem mogel izpljuniti nekako. Da se pa kr tko ne da povedati, da je to težko, da ni definicije, da mu lahko povem, kaj pa ni ljubezen. Mi je odvrnil, smeje: "Butl, k jo enkrat definiraš, pol nimaš več izgovora." Jst sem tud drugačen...butl..., pa me noben ne zaničuje, niti ne zajebava. Zakva mislš, da je tko? butl

A 19 si star šele, pa že vse tole veš, Advaita? Stara duša

Me, ja Kr dej jo na videlo

Men se vid, da si kr blizu resnici.

Spet jst, Advaita Ti k veš, kaj pa je to ljubezen zate? Kako pa zgleda bit nad ljubeznijo...če lahko mal opišeš, prosim. Aja, a veš tist, k sva se v zbirki moje sanje 2 pogovarjala. Jst bi se še, samo se mi zdi rajtam, da ne paše glih ke not. Če se teb tud da, dj najd zbirko, ki se ti zdi najblj ustrezna, pa bi tam nadaljevala...če glih češ. butl

Uuu...tale je ful dobra. Zakaj pa, Lia? butl

Aha...dobr. Eee...a te lahko nekej vprašam..mislm...o knjigah. Si napisal "razne butaste knjige". Kt da sem začutu en prezir do takih /butastih/ knjig in do unih, k jih pišejo. Zakaj jih pa preziraš? Eee...kako pa ti gledaš na ljudi...mislm...po kakšnih kriterijih jih pa deliš na...kva že...povprečne in ene druge še? Čak mal. Spet nis čist dosleden. Enkrat pišeš, da ti noben ne more razložit tvojih sanj, zdej se je pa kr pojavu en guru, k jih pa lahko. Pol ni glih, da nobeden, če guru lahko. In kuj spet en vprašanje. Kva pa če je guru ta, k mi razlaga? Kako naj pa vem, da pa ti nisi moj guru al pa jst tvoj al pa od kakšnega druzga al pa kakšen drug? Kako pa veš, da je guru guru? Sori k sprašujem, ma sem samo en butl, pa me zanima. butl Aja Dobrodošel, Advaita

Jak..kva pa vem...rajtam da zato, k po eni strani razlagaš, kaj da naj bi pomenile njene sanje, po drugi pa, da to noben ne zmore.

Lep pozdrav Advaita Eeee...mislm....a ni tole mal kontradiktorno butl