butl

Zdej je pikica skor vsak dan pri nama. Se navaja, da jo daje žena spat, ker jo bo začela konc mesca tud uradno merkat. Dons ji je ratal, da je v dveh minutah zaspala. Fajn.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif Sem pa presenečen, kako tamala skor vse zastop...pravzaprav...zastop velik več, kt mislm. Carica. Tko da moram prou pazit, kako komuniciram z njo. Čez en teden gremo skupaj na morje...in...aja, še enkrat bova dedek in babica. Konc leta. Fajn.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

U, tole moram pa probat. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Do zdej sva uporabljala to kombinacijo v WC-ju namest raznih juhu razpršilcev in se je fajn obnesla. Če pomaga še prot komarjem na morju, je čista zmaga. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

http://solzdrava.najblog.si/files/2011/02/zdrava-sol.jpg http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Druidkahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif za zdravje Mysti http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/crossfingers.gif za zdravje In vsem ostalim http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/crossfingers.gif za zdravje

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif Bom povedal snahi.

Aliana, super http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Vse trojehttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg Na traktorju al v šajtrgi http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Dobra Mmmm Njamsi http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_tongue.gif

Hm, kaj naj bi to pomenil, mislm, kar si napisal? Kako naj bi ti al pa jst al pa kdorkol kt znanstvenik to dokazal? Da nauš butnu kuj z levo roko a ne. Kako dokazat, da, ajd občutje al pa vedenje je ljubezen, ni pa recimo strah al pa predstava al pa spomin? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif Če te glih slučajno kakšen kdaj na gobec užge, se ne sekirat. Je le projekcija tvojega uma. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg

Kam pol paše ljubezen? In vera vanjo? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif

Jst pa teb http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

http://www.bigpicture.si/wp-content/uploads/2011/06/1Mojito.jpg Gotov da ja. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif Evo, te čaka, pod palmo /špegle in mujota sem že vrgu stran, ker kvarta idilo/ http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

jst pa na moji plažici http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_tongue.gif

je rekla Mojca /al kdo že/ http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Tole sem dobil po mejlu. Fajn http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif 7DNI - sreda, 23. maj 2012 intervju Nehajte prositi. Zahtevajte! Marko Juhant, specialni pedagog, je poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja, specialist za obnašanje. Pred leti vzgojitelj v vzgojnem zavodu, pa ravnatelj in vodja izobraževalnih programov za delo na sebi, se danes posveča svoji "življenjski strasti" - vzgoji vzgoje otrok. Skupaj s specialno pedagoginjo Simono Levc sta izdala knjigo, naslovljeno "Varuh otrokovih dolžnosti ali: nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami!", ki je nastala na podlagi slovenske vzgojne prakse. [Opis: "Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje."] "Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje." - V knjigarnah so police s knjigami o vzgoji otrok vedno daljše. Je to znak, da imamo težavo? "Veliko težav pravzaprav. Ko otrok - govorila bova o najmlajših pa vse do najstnikov - naredi nekaj, kar nam ni všeč, ali pa ne naredi, kar bi radi, iščemo pomoč. Prva pot, opažam, je zmeraj internet. Ampak tam dobiš zmeraj enake nasvete: zgladi, potrpi, počakaj, rad ga imej, ne zahtevaj, na lep način je treba ... Dokler ni prehudo. Takrat je tudi zgodba, ki jo starš napiše na forum, že drugačna. Ker ga grabi panika, nemoč - in odzivi postanejo drugačni: Zgrabi ga, pritisni ... Vmes pa ni nič. Manjka del od takrat, ko starš še zaupa v otroka, do takrat, ko je zaupanje izgubljeno. Ker so vmes "pozabili", da smejo od otroka tudi zahtevati." - Vedno se govori, da je otroke treba "motivirati", vi pa zdaj kar "zahtevate". "Če v bibliografski sistem COBBIS vpišete "motiviranje", boste našli na stotine knjižnih naslovov s to besedo. Nihče pa se več ne vpraša, kaj pravzaprav pomeni. To ni neka čarobna stvar, s katero otroka ali odraslega pripraviš do tega, da počne, kar bi ti rad, da počne. Motivirati pomeni spraviti v gibanje. Premakniti z mrtve točke. Iz fizike pa vemo, kako se to naredi. Neko telo spraviš v gibanje samo in izključno s silo. Lepo prevedeno lahko rečemo motiviranju siljenje. Najina generacija ni nikoli od staršev slišala, da nas je treba motivirati. Ker smo imeli dolžnosti in obveznosti že od malega. Našim staršem ni prišlo na misel, da nas bi morali obvarovati pred napori. Bilo pa je zelo "nobel", če je bila kakšna dolžnost tudi kdaj nagrajena z drobižem. Za čiščenje vseh čevljev pri hiši, za pranje avtomobila ... To še vedno deluje." - Da otroku plačaš za neko delo? Najbrž bo zdaj kateri izmed staršev zgrožen. "Morda, ampak je fino, če imajo otroci priložnost tudi zaslužiti. Po tržni ceni, da se razumemo. Če v ročni pralnici operejo vaš avto za sedem evrov, je to tudi cena, ki jo boste plačali otroku in zahtevali boste enak standard kvalitete opravljenega dela. Zanimivo je, da starši pri takšnih opravilih, ki jih plačajo, res zelo preverijo, ali je delo dobro opravljeno, pri domači nalogi, ki jo je otrok napisal z levo roko, so pa zelo hitro zadovoljni. Srečujem tudi starše, ki me sprašujejo, ali poznam koga, ki bi njihovega otroka sprejel na delo, starši pa so sami pripravljeni plačati za to, samo da bi dobil izkušnje, kaj delo pomeni. Ker so zamudili tiste najugodnejše trenutke, ko se da otroka najbolj spontano vključiti v vsakodnevna opravila. Na drugi strani pa imate starše, ki niso nikoli razmišljali o tem, da bi njihov otrok sploh moral kaj delati. Saj vsi poznamo značilno sporočilo "Uči se, da ti ne bo treba delati". Otrokom pravzaprav lažejo, ker takšnih zaposlitev ni več, sinekure so že zdavnaj oddane." "Šola je tvoja služba" - V knjigi neusmiljeno napišete, da so starši fizično neznansko pridni, da naredijo vse za otroke in namesto njih, vzgojno pa so neznansko leni. "Doslednost pri zahtevah se zmeraj splača. Ja, večinoma je lažje pospraviti sobo kakšnega najstnika, kot ga pripraviti do tega, da to stori sam. Tudi hitreje je, čas pa je postal strašno pomembna dimenzija. Marsikdaj mi starši na predavanjih rečejo, da opravijo otrokovo delo zato, da jim ostane več časa. "Ali greste potem na jogo, na tečaj zumbe, položite noge na mizo in berete?" jih vprašam. "O, to pa ne," odgovarjajo, "toliko časa pa spet ni." Ja, kje je pa potem dobiček! Ko delaš namesto otroka, ni nobenega dobička, ko delaš z njim, pa je to druga pesem in tudi odnosi so drugačni. Naj pojasnim na primeru: Večji otrok pomaga očetu beliti steno. Še dan prej je njegova mlajša sestrica začela čečkati po steni. "Mama, mala čečka po steni," bo obvestil mamo. Zdaj je stena na novo pobeljena in to z otrokovo pomočjo. In ko bo mala šla s pisalom proti njej, jo bo večji otrok ustavil že dva metra prej. "Mama, mala je hotela čečkati po steni." Nič ni bil "vzgajan" med enim in drugim dnem, nobenih novih modrosti mu nismo dali, sam od sebe je tako reagiral, ker je dobil drugačno izkušnjo in ker ceni delo, ki ga je vložil. Stena je zanj vredna več kot še dan poprej. Videti rezultat svojega truda - čez to ga ni!" - Mar ni dovolj, da otroci pridno delajo naloge in se učijo? "Velikokrat slišim od staršev: "Jaz imam svojo službo, tvoja služba je pa šola. To je tvoje delo." Če otrok doma po svoji "službi" pospravlja, se pa gre sivo ekonomijo, ali kaj?! Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje. Otroci, ki imajo privzgojene delovne navade, imajo tudi učne navade, to drži kot pribito. Otroku daš delo, pokažeš, kako naj ga opravi, potem mu dovoliš, da ga res v celoti opravi sam, in na koncu - to je najpomembnejše - skupaj pogledata, kako je opravljeno. Pomembno: pri delu se ne vtikuješ, ne puliš mu dela iz rok, lahko pa svetuješ. Osvetlimo s primerom: sedemletnik bo posesal prah v stanovanju. Hočemo, da je res v redu posesano, otrok pa seveda ne vidi vsakega lasu na tleh, ni vajen to videti. In če bomo potem, ko bo končal, šli sami "popravljat" za njim, nismo naredili nič dobrega. Staršem rečem, naj vržejo konfete po tleh, te otrok vidi. Lahko rečemo "Glej, tam je še eden" in je na koncu stanovanje res temeljito posesano. Potem otrok pospravi sesalnik na svoje mesto, pregledamo, kaj je naredil, in mu povemo, da je izvrstno opravil svoje delo. Verjemite, da se bo počutil odlično, nikakršna čokolada za nagrado ni potrebna." - In če smo zamudili ta čas - ko se zdi, da je otrok še malo premajhen - , da bi zahtevali, naj sodeluje pri hišnih opravilih? Lahko "zamujeno" pri najstniku še nadomestimo? "Še zmeraj se da, seveda. Navsezadnje, če bi bilo to nemogoče, bi odrasli ne hodili k vsem mogočim strokovnjakom, ko imamo probleme s seboj. Vendar je vložek neprimerno višji. Da petletnega fanta naučiš delati s sesalnikom, potrebuješ 20 minut in pest konfetov. Da naučiš posesati stanovanje petnajstletnega fanta, pa potrebuješ pet tednov in pest apaurinov." - Kako torej? "Ko pride tak dan, da imaš s svojim najstnikom kar dober stik, se da marsikaj napraviti. Njegova soba - klasika - je pravi rock"n"roll. (Včasih katera mama reče, da poskuša otroka izzvati s pripombo: "Kaj bodo pa tvoji prijatelji rekli, ko pridejo na obisk, kakšno sobo imaš?" Marsikatera je slišala odgovor: "Rekli bodo, kakšno mamo imam.") Vprašaš ga lahko, katero fazo pospravljanja pa res iz dna duše sovraži. Ker boš to fazo opravil namesto njega. "Pobrisati prah," bo rekel. In lahko začneta. Bog ne daj, da bi takrat pridigali v stilu "Le kako lahko imaš mizo tako nametano" in podobno. Ali da bi sporočali "Jaz znam vse, ti nič" - nikoli več ne bosta skupaj pospravljala, ker ne bo hotel. Takšno delo je lahko odličen način druženja, ker se s svojim otrokom družiš kot z osebo, kot z nekom, ki ima svoja videnja, vrednote ..." "Ta nova učiteljica je res nora" - Kam, kako, zakaj se je izgubila starševska avtoriteta? "Delež krivde nosi prav gotovo ta nesrečna permisivnost v vzgoji, ki smo jo privlekli iz Anglije. Danes jo imamo sijajno "zapakirano" v pravicah otrok, ki so nedotakljive, njihovo tolmačenje v šolah pa silno uborno. Otrokom v tem šolskem sistemu razložijo, kakšne so njihove pravice in kam se lahko obrnejo po nasvet, če se jim zdi, da so jim omejevane, kršene. Na primer: otrok ima pravico do igre. Najstnik vidi vrstnike, ki nabijajo žogo na igrišču, in reče, da gre ven. "Ne greš," reče mama, "ker moraš prej dokončati nalogo." "Ja, ampak, ko bom končal, bodo šli že domov. Jemlješ mi pravico do igre in šel bom k šolski svetovalki, v center za socialno delo, po internetu se lahko pritožim varuhu otrokovih pravic." Nihče ni temu otroku povedal, da so starši tisti, ki postavijo okvir, kdaj je čas za igro in kdaj za delo. Tako je tudi prav in amen! Staršem nihče natančno ne pove, kako se, denimo, uresničuje pravica otrok do izobraževanja. To gotovo ne pomeni, da ima otrok pravico, da ga vpišejo v šolo, potem pa lahko "šprica". Pogovarjal sem se z mamo treh otrok, od katerih si je najstarejši, srednješolec, zamislil, da ne bi več hodil v šolo, ker je tam "vse brez veze". "Ne morem ga prisiliti, da bi hodil, če noče," mi je rekla. Seveda se je šola kmalu zazdela "brezvezna" tudi mlajšima bratoma. Pa smo šli skupaj skozi vse posledice, ki jih lahko ima takšna odločitev. Ena od njih je tudi ta, da lahko ostanete brez otroškega dodatka. Na letni ravni je bil to velik denar za družino s tremi otroki. In naslednji dan so bili spet vsi v šolskih klopeh." - "Ne morem ga prisiliti" - tak občutek nemoči je najbrž najbolj grozljiv ... "Saj starši niso tako nemočni, kot se počutijo. Problem je v tem, da se mnogi počutijo tako sami. Slišim od mame samohranilke: "S partnerjem sva skregana, pa z mamo sva se tudi skregali in sosedje so zoprni, pa svetovalni delavki sem povedala, kar ji gre, in v centru za socialno delo sem se zadnjič tako skregala." Ja, normalno, da si sama! Veliko lažje se je skregati kot vzdrževati odnose. Ampak če sama vzgajaš enega mulca, je še kako pomembna podpora sorodnikov, prijateljev. Potrebuješ socialno mrežo, zanjo pa je treba skrbeti, se truditi in jo vedno znova krpati. In seveda ni pravo vprašanje "Zakaj se je to prav meni zgodilo?", ko nastopi težava, ampak "Kaj zdaj?". Vsi starši se kdaj znajdejo pred težavo, razlika pa je v tem, kako se z njo soočijo." - Je pa malo lažje, če "krivdo" lahko naprtiš nekomu drugemu ... "Tako se rešuje duševno ravnovesje. Fino je, če je lahko kriva učiteljica, Evropa, bivši partner, šofer avtobusa ..., vsi prav pridejo. Zadnjič sem poslušal mami z otrokoma v trgovini. "Ta nova učiteljica je nora," je rekla prva. "A veš, koliko naloge jim je dala. In to danes, ko je končno tako lep dan po dolgem času." "Res je butasta," ji je pritrdila druga. Otroška ušesa pa so bila zraven. Mar mislite, da bosta ta otroka lahko spoštovala svojo učiteljico? Seveda je ne bosta mogla. Mami pa se bosta kasneje čudili, ker bo naenkrat težava narediti domačo nalogo, ob tem pa se bo pojavil še problem otrokovega vedenja v šoli. Do oseb, ki jih ne spoštuje, se otrok lahko vede neprimerno. Obsojanje vpričo otrok je zanje strašansko slaba usluga." - Zdaj se vse suče okrog spričeval in slabih ocen. Je mogoče mesec pred koncem šole še kaj rešiti, zlepa ali zgrda otroka prisiliti k učenju? "Da se marsikaj rešiti, a za ceno, ki tega ni vredna. Za ceno rušenja medsebojnih odnosov in pri nekaterih se v tem času porušijo za zmeraj. Da se pritisniti na mulca, da popravi oceno, preden dobi "popravca", v resnici pa to ni dobra dolgoročna naložba. Da bo hitreje prišel do kruha, če letnika ne bo ponavljal - ta opcija je tako odpadla v tej krizi, ko je s službami težko. Dobil bo pa izkušnjo, da lahko marsikaj namesto njega napravijo starši, učitelji, inštruktorji. In takšna izkušnja ni dobra popotnica za otroka." - Večina psihologov bo rekla, da mora biti šola sproščujoča in otrok sproščen. Bog ne daj, da bi lahko bil tudi strah motiv za učenje. "Zgodilo se je, da je glavno mesto v šolstvu zavzela psihologija, in ne pedagogika. Tudi opisno ocenjevanje brez številčnih ocen je pogruntavščina psihologov in utemeljili so ga tako dobro, da ni bilo treba podati niti "menjalniškega tečaja". Danes si starš niti približno ne zna izračunati, za katero oceno zna njihov otrok. Okradeni so za pravico, da bi to vedeli. Psihologija se je naselila v pedagogiko čez in čez. "Uvozili" smo jo z Zahoda in pridobila je strašno uporabno vrednost. Človek mora biti malo odvisen in če za svetovanje še plačaš, je to toliko več vredno. Državi pa to samo olajša stvari. Kajti človek, ki je srečen, sam odloča o sebi - in mu ne pride na misel, da bi potreboval psihologa, ker svoje težave razrešuje v pogovoru s prijatelji, sorodniki, starši -, takšen pa ni prav dober za državo." - Kakšna osnovna šola je za vas dobra? "Gotovo ne tista, ki nudi 40 prostočasnih aktivnosti. Jaz bi jih znižal na štiri. Starši pa naivno mislijo, da je takšna šola najboljša. Pa tista, pred katero visi veliko zastav. Zelena za ekošolo, zastava za zdravo šolo, pa mavrična zastava ... V resnici to pomeni, da so učitelji razpeti med več programov in se morajo več posvečati stvarem, ki niso vezane na pouk, in ne izboljšujejo kvalitete pouka in vzgoje. Pa še utrujeni so po vrhu. Danes povsod slišite: "Šola je priprava za življenje." Oh, dajte no! Ko bo otrok dobil spričevalo, bo začel živeti, do takrat pa je le napol živ, ali kaj! Šola ni nobena priprava na življenje, šola je življenje in otrok mora že v šoli doživeti tisto, kar ga čaka v realnem svetu. Danes pa je toliko blebetanja o tem, kako v rokavicah je treba z otroki, da ne bodo doživljali travm, ki bi jih zaznamovale za vse življenje. Bedarija! Otroci imajo vgrajene dobre varovalke in prenesejo več, kot se nam sploh sanja." Takšni in drugačni stari starši - Seveda vsi hočemo zadovoljne otroke. Kot družba pa jim z reklamami, preko omrežij, v medijih sporočamo, da bodo bolj zadovoljni, če bodo imeli veliiiko stvari - od pravega iphona do odlične pasje hrane za hišnega ljubljenca. "Kdaj je dovolj, kaj je dovolj? Mnogi starši so pripravljeni dati ves svoj denar in ves svoj prosti čas vložiti v to, da bi natlačili otrokovo okolje. Kupijo mu boljši računalnik, boljše kolo, vpišejo ga v boljši športni klub. Na ta način niso še prav nič vložili v otroka, samo v zunanjost. V otroka ne vlagaš z denarjem, ampak z odnosom. S tem, da od njega zahtevaš vse, kar je zmožen storiti, in na tak način, da mu omogočiš izkušnje, ki so drugačne in mu bodo pomagale preživeti v svetu, ki vedno bolj zahteva odgovornost." - In če si kot starš ne moreš dati najboljše ocene, ko otrok odraste, se lahko tolažiš, da boš imel "popravca" z vnuki. Glorija Lorenci [Opis: Nehajte prositi. Zahtevajte!] <BR style="mso-special-character: line-break"><BR style="mso-special-character: line-break">

sreča

Čarovnice so http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif Moja vnučka je že ena od njih. Naju z ženo je čist začarala. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/srcoci.jpg

Hojla Simon34, dobrodošel Verjetn se večin nas vsaj občasno sooča s podobno dilemo, kt se ti, se prav, da se znajdemo v družbi ljudi, ki drugače delujejo in mislijo in imajo druge, vsaj na videz, ker v resnici verjetn ne, vrednote, kt mi. Zdej, če se to ne dogaja glih prepogost in če se da, je mrbit smiselno družbo zamenjat. S tem se da dost energije pršparat za kej, kar ti ugaja. Če pa se ti to pogosto dogaja al pa se družbe ne da kr tko zamenjat /recimo v službi/, se je pa fajn naučit komunicirat. In ne boš kiksnu kej dost, če boš komuniciral tko, da boš izrazu svoje mnenje, misli in občutke na spoštljiv način v prvi osebi, brez žalitev, podcenjevanja, zasmehovanja sogovornika al pa kake druge oblike nasilja nad sogovornikom in s prepoznavnim postavljanjem meja svojega prostora. Moje izkušnje so, da se tak način komunikacije še najblj obnese. Je pa zlo pomenljivo tud to, kar ti je reku The Dude. Če se ti stalno dogajajo ene in iste situacije, se je fajn vprašat, zakva se ti to dogaja. Fajn je pr seb definirat čim blj, kva v teh situacijah občutiš in pa, kdaj si občutil podobno, mislm, kt otrok a ne. Pol pa, če si in ko si našel te stare situacije, v katerih si se počutil podobno, prevert, če je to res tko blo, ker, takrat si bil otrok in si zastopu in občutu tko kt si /ker si verjetno moral/, dons pa nisi več in dons lahko to spremeniš. Kva pa vem, recimo en tak banalen primer. Recimo da ti je oče kej obljubljal kar naprej, pa nikoli izpolnil obljub, na zunej se pa hvalu, kva vse zmore al pa nardi, ti si pa vedu, da to ni res in da se ne morš zanest na njegove besede, se vate kt v otroka zasidrata vsaj dve sporočili s pripadajočimi občutji. Jeza, ker se ne morš zanest nanj in drugo, velik blj pomembno sporočilo. Nisem dost dober, nisem vreden, da bi naredu, kar je obljubil /slaba samopodoba in v odraslosti potreba po potrjevanju od drugih/in s tem strah pred izgubo starša. In ko kt odrasu naletiš na situacijo, k se en hval, naklada, se v teb aktivirajo ti podzavestni vzorci. Recimo a ne. Lohk je pa tud kej druzga, do česar boš moral prit ti, če boš hotu. Videt je, da hočeš. Drž se. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

Hvala. Sem in še...mislm...uživam. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif Še nikol nisem občutu tolk, kva vem, tolk notranjega miru, spokojnosti, harmonije...v seb in znotraj družine in v mojem okolju...kt zdej. Vse je tolk intenzivno in na svojem mestu. Res se je splačal delat, garat teh zadnjih deset petnajst let. Pa vztrajat tud takrat, ko ni blo opazit napredka, ko je blo oblačno. Zdej so rezultati zlo otipljivi in vidni. Fajn. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg iz enga mejla Danes si moški še ljubice ne more privoščiti, če nima zaposlene žene.

Aliana, teb in tvojim http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/srcoci.jpg http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Jutr pridejo najini. Komej jih čakava. Pikica je čarovnica. Čist naju je začarala. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/srcoci.jpg http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

Hojla Free Najprej okol tega, kva je zame konstruktiven pogovor v odnosu. Konstruktiven pogovor v odnosu je, da oba udeleženca skoz pogovor govorita o svojih občutkih, o svojih mislih, o svojih doživljanjih, brez nasilja, ki je lahko fizično ali nefizično /poniževanje, obsojanje, grožnje/. Samo v takem pogovoru se bosta oba počutila dost varno, da bosta slišala in bila slišana. Če partner v pogovoru ne zmore komunicirat na ta način, jst še zmerej lahko, če se tko odločim, al pa se umaknem. Kaj bom naredu, je moja odločitev in moja stvar. Evo, spet sam jst, jst, jst. Ampak, čeprav se teb to zdi ozko in egoistično, je tak način komuniciranja edin ki je konstruktiven in uspešen. Tko jst mislm in verjamem in take so moje izkušnje. Kar se tiče nepravičnega minusarjenja. Ni ga. Je pa lahko fest boleče. In moteče. To pa ja. Tist, ki minus da /al pa plus/, ga je dal zato, ker...preber kar sem že enkrat napisal...in z ničemer ne posega v tvoj prostor. Bom pisal v prvi osebi. Če se jst ob prejetem minusu počutim kot kreten, če me postane strah, če me postane sram, če me boli, je to moje. Te bolečine, strahu, občutja... mi ni povzročil minusar, ampak je to nekaj, kar je v meni. Njegov minus je samo triger in nič drugega. Ja, res je, če mi ne bi dal minusa, potem jst ne bi občutil kar občutim, ker ne bi bilo sprožilca, kar pa ne pomen, da tega ni v meni. Je. Kako vem? Ker ljudje različno odreagiramo na kritiko /na minus/. Lahko ti dam primer če želiš. Tle je še ena zelo pomembna stvar. Če nekdo govori o sebi /in minus to je, ker če me un ne mara, me sovraži, me prezira in do teh občutkov ima pravico..., govori z minusom o sebi, ne o meni/, me nikakor ne more prizadeti. Prizadane me nerazrešeno v meni in je to moja in samo moja stvar. Ali so minusi samo razdiralni, nepotrebni in s tem negativni. Niso. Lahko so konstruktivni, če zmorem pogledati vase in predelat tisto, kar skoznje doživljam. Kako pa jst doživljam minuse? Nimam jih rad. Ker je v meni še dost senc. Ali sem jih kdaj doživljal kot konstruktivne? Ja. Vsakič, ko sem se skoznje dokopal do kake svoje sence in jo predelal. Zdej pa bistveno. Ali sem za odpravo možnosti dajanja minusov? Ne in to iz več razlogov. Ker ne maram omejitev. Ker omogočajo manj boleče odkrivanje mojih temnih plati /vzorcev iz otroštva/ in njihovo predelovanje in s tem mojo rast. Sploh sem pa absolutno proti, da bi se jih ukinl na način, pravzaprav zarad vzroka, ki ga ti navajaš. To je žrtviranje. Jst sem žrtev-vi ste krivi. Zarad tacga vzorca /ker si moški/ možje pretepajo, ubijajo žene, očetje pretepajo, ubijajo otroke. A veš kaj je njihovo večno, kt lajna zlajnano opravičilo? Sj jst je ne bi udaru, ampak me je prosila, me je izzivala. Jst nisem kriv. Ona je kriva /al pa otrok/. In mrbit, mrbit, bojo tile minusi pr kakšnemu vzbudil to, da se bo vprašal enkrat. Pa jebenti, kva pa če sem pa jst mrbit vseen kej sam odgovoren, da dobivam minuse. Tud pr teb, če sem iskren. Jebiga, jst sem optimist, sej, ljudje se vseen lahko spremenimo. Če hočmo. Tko. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif Tole moram dodat Hvala Marsa, da kljub pritiskom vzdržuješ tale forum tak kt je. Odprt. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_kisses.gif

Hojla Beli lotos Če še enkrat prebereš, kaj jst izražam s plusi in minusi, boš lahko razbrala, da niti v enem primeru nisem opisoval tistga, ki mu dajem plus al pa minus, ampak izključno sebe, pravzaprav svoje misli in občutja. Se prav, niti enkrat nisem posegel v njegov prostor. Nisem ga žalil, poniževal al pa bil nasilen do njega /kot si podala za primer/. Če bi posegal v njegovo integriteto, potem bi omejevanje mojega početja bilo ne samo smiselno, ampak nujno. Imam pa vso pravico /tko kt vsak/, da se strinjam, ne strinjam, da mam rad, da nimam rad... in da to izrazim na spoštljiv način. In spoštljiv način je tak način, da govorim o sebi, o svojih občutjih, o svojih mislih tako, da ne žalim, ne ponižujem, nisem nasilen. Ko dam minus, ne rečem, da je ta ki ga dobi, bedak, kreten, da nima pojma... ampak, da se ne strinjam, da ga ne maram, da ga sovražim, preziram...se prav niti besede o njem. Če pa si ta, ki dobi od mene minus, ta minus razlaga kot sem bedak, nevreden, kreten... je pa to njegova stvar, ker, lahko bi ga razumel tudi drugače. Ne vem kako, to je njegova stvar. Tko kt je moja stvar, kako bom odreagiral na dobljen plus al pa minus. Lahko na njih gradim svoje občutenje lastne vrednosti in predajam svoje življenje v roke dajalcem, lahko jih uporabim kot en smerokaz za prevetritev samega sebe, lahko pa za karkol druzga al pa nč od tega. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

Hojla Free Nek si napisal nekej o nepravičnem minusarjenju, kar je men tolk zanimiv izraz, da sem sem se zamislu nad tem, kva jst sporočam s tem, če dam enmu minus al pa plus in sem ugotovu sledeče: -se ne strinjam s tem kar piše, počne, dela..., -ga ne maram, -ga preziram, -ga sovražim, -se mi gnusi, -sem mu nevoščljiv, -me boli, -me je strah, -me jezi, -se strinjam, -ga maram, -ga spoštujem, -mi je prijetno, -ga čutim, -ga občudujem, -me radosti, -me veseli, -ga cenim . . . skratka, karkol od tega je razlog, da dam enmu minus al pa plus, je moje in govori o meni in meni in nič o človeku, ki mu dam minus al pa plus. Kva je tle nepravičnega? A mam pravico do svojih čutenj, prepričanj? Menda ja, a ne. A jih imam pravico izrazit? Menda tud, a ne. A z njimi posegam v integriteto koga /ga žalim, ponižujem/, če rečem, jst te pa ne maram, te sovražim, se ne strinjam s teboj, me veseli, te mam rad? Mislim da ne, a ne. Kako pa ta, ki od mene dobi minus al pa plus, nanj odreagira, je pa njegova stvar. Če men en sporoči, da me ne mara, da me sovraži, da se ne strinja z mano, da me ma rad...ma do tega vso pravico. Kaj bom pa jst s tem naredu, je pa moja stvar. A lahko kterga prisilim, da me ma rad, če me nima? Ne morem /al pa mrbit, če se sam spremenim...če mi je to pomembno/. A mu lahko prepovem, da misl kar misl al pa čut kar čut? Ne morem. Sprašuješ, če rajš dobivam pluse? Jasn da bi rajš vidu, da me majo vsi radi, da se vsi strinjajo z mano. A pa je to sploh možno? Ni. Kva pa zdej? A dovolt, da se izražajo sam tisti, ki me majo radi, ki se strinjajo, ostalim pa prepovedat, da izražajo svoja občutja, da mislijo kar mislijo? Halo? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif