js mam eno tako približno izkušnjo.......moj je bivši je mel hudo nesrečo....sicer ni ostal invalid, mu je pa mal....kak naj rečem......po glavi zaverglalo, kar se doskrat zgodi po taki hudi poškodbi glave.....in so rekli da nikol več ne bo normalen......ostala sem z njim, v meni ni blo niti kančka dvoma......pa je blo na trenutke hudo......beda, pa jeza, predvsem zarad pomilujočih pogledov in norčevanja za hrbotov, predvsem kvazi kolegov :xx!: pa sma dala to čez nekak, djed se je porihtov, čeprov nikol več ne bo tisti človek kot pred nesrečo........pol je pršla bolezen njegovega očeta, privezan na postlo, niti s prstom nii mogu pomigat, ves čas sma ga rihtala in skrbela za njega.....spet je blo nekek samoumevno, čeprav spet ogromno enga odpovedovanja in tega.......ko si mlad pa bi blejal okol in svašta pa vse to odpade največkrat ker pač ne moreš pustit takega človeka......in pol neki časa po njegovi smrti spet pizdarija.....bivšega je vse skup totalno zlomlo.........pol leta psihiatrije, pa par mescev doma pa spet......u glavnem, hočem povedat to da nikol nism pomisla da bi šla stran zarad teh stvari.......je pa hec da pol k so se stvari končno uredile, ko bi končno lohk začela nekak normalno živet......no pol sma pa ugotovila da sma se ob vseh teh pizdarijah čist nekal u kontro razvila......in da nisma za skup več.....ker prej ni blo nikol časa za razmišljanje o tem......a je to to, a je on pravi, a sma srečna skupi.......in sma šla narazn....čist tko....in še dons sma frenda dobra, v stikih skoz pa to.....in ni mi žal za nič.....je že moglo bit tak, iz tega sma oba potegnla maksimalno....čudno se obrne življenje včas....