hja....kj vem.....velik je blo tega res....izgube....ljudje k sm jih blazno rada mela so umrli.....najhuj je blo k se je ubil bratran....k sma bla res ono...a veš....še zdej po 12ih letih se vse trga v men......sj živiš naprej, to sm se naučila, kakorkol že trenutno zgleda, rana se zaceli.....in skoz mam tak filing...kaj vem...da bo še tega u življenju...pa ne zdej da bi u strahu živela kdaj mi bo kdo umru, sam nekak čutim da še bodo štale tule......ja bik je res tak, sam jaz se ne trudim zadrževat stvari ali ljudi......pustim da odidejo če je tko, z bolečino se pač sama spopadam....mogoč sem se to naučila skoz vse pizdarije......mogoč je to ena zaščita, da je bolečina mal manjša pol....in neka stabilnost, varnost me prov duši......ni tko dab bla zadovoljna če mam nek urejen in miren lajf......ampak sm skoz nemirna, pa ne morm povedat kaj je tisto....včasih se mi zdi dab mogla bit sama nekje dalč od vseh....verjetno ena obramba spet.....ne vem dost je tega....pomaga kaj?