Sama zase lahko rečem, da sem dokaj naivna, pa ne mislim v ljubezenskem smislu, kjer mislim, da sem SREČNA in nič kaj naivnosti ni čutiti v mojem razmerju.... Sem pa toliko bolj naivna v razmerju do ostalih ljudi, saj sem dostikrat v svojem življenju zaradi prevelikega zaupanja in naivnosti bila tudi izigrana. To pa boli. Ne vem, sem pač človek, ki rada prisluhne težavam drugih, jim v vseh pogledih in kolikor je pač v moji moči tudi pomagam, sem odprt človek, ki pa ponavadi potegne krajši konec. Velikokrat sem si že rekla, da ne bom dopustila drugim, da izkoriščajo mojo naivnost, a vedno znova se pustim speljati na led....Ne vem, zakaj nevarnosti ne opazim pravi čas? Saj vem, dobrota je sirota.... A gorje tistemu, ki me izigra...... No, seveda je pa okoli mene tudi dosti ljudi (tisti tapravi prijatelji) za katere pa moram reči, da bi dali roko v ogenj zame in tudi jaz za njih, in o kakšnem izigravanju ni ne duha ne sluha.... Kakorkoli, na drugi strani imam dokaj dobro razvit instinkt zaznavanja človekove duše in ponavadi mi je dovolj že prvi vtis, da si o sogovorniku izoblikujem neko realno sliko njega kot celote. Ponavadi se ne zmotim.... Ravno zaradi tega me včasih kdo oceni kot hladno in nedostopno osebo, a to je zaradi tega, ker ga nisem pripravljena sprejeti v takšni luči kot bi on hotel. Preprosto mi na njem nekaj ni všeč in ga lahko samo z enim pogledom ali besedo odbijem in postavim mejo med nama, torej totalno oddaljim od sebe.... Na drugi strani pa tisti, ki si pridobi moje prijateljstvo, je moj prijatelj do konca-ni sprenevedanj...... zanj bi naredila vse....