Mene na otroštvo vežejo lepi in hkrati grdi spomini. Sam škoda je, da le te v moji glavi bolj prevladujejo. Spomnim se, da me okolica ni nikoli dobro sprejela, vedno sem se počutila kot outsider. Dobra plat je ta da sem doma vedno dobila ljubezen ne glede kaj sem ušpičila oziroma so me sprejeli takšno kot sem. Večina pa verjetno nima te sreče. Žal mi je le, da se tega dolgo nisem zavedala, ker sem se osredotočla sam na bolečino, ki mi jo je pustila okolica. Še danes se s tem ubadam vsak dan. Treba je živeti v sedanjosti in ne preteklosti, no upam, da se bom tega res enkrat naučila.