Župnik v manjšem mestu je bil že star, in zelo razočaran nad svojimi farani. In sit njihovih izpovedi o varanju. "Če mi še enkrat nekdo pri spovedi reče da je prevaral moža ali ženo, ga bom nagnal iz spovednice, brez odveze grehov!" se je neko nedeljo razjezil med pridigo. "In prosil bom škofa da me premesti drugam!" "Od zdaj naprej zahtevam od vas, da ko boste spet skočili čez plot, pri spovedi recite da ste se spotaknili na pločniku. Farani so imeli svojega župnika radi in ga niso hoteli izgubiti, zato so zvesto izpolnjevali njegovo željo. Leta so minevala, farani so se veselo spotikali po pločnikih, ampak prišel je čas ko je Bog dobrega župnika poklical k sebi. Na njegovo mesto je prišel nov, mlad duhovnik. Ves začuden in zaskrbljen zaradi številnih nezgod na pločnikih se je po enem tednu službovanja oglasil pri županu. "Zakaj ne popravite pločnikov v mestu?" ga je zaskrbljeno vprašal. "Meščani se vsakodnevno množično spotikajo po njih in čudim se da ni več polomljenih pri tolikih nesrečah." Županu se je posvetilo da novemu župniku ni nihče razložil kakšen dogovor so imeli s starim. Začel se je smejati na ves glas, toda še preden je lahko pojasnil za kaj gre, ga je mladi župnik jezno prekinil. "Ne vem kaj je tako smešnega v tem, gospod župan!" "Vaša žena se je prejšnji teden kar štirikrat spotaknila!"