alef

Ma....ne zaupam več nobenemu! Kaj pa sebi? Ali sebi zaupaš?

Največja ovira v življenju je pomanjkanje poguma, da bi po izgubi ali padcu šel naprej. Seveda, najlažje je ostati na tleh, reči ne morem več in enostavno zaspati, umreti... Resnično pogumen si takrat ko veš da si premagan še preden začneš, pa kljub temu začneš in se nekako prebiješ (Harper Lee). Zase ne mislim da sem prav posebno pogumen. Ampak izkusil sem marsikaj. Kako je če si brez denarja in se boriš za preživetje, kako je ko ti bližnji(žena) zboli za rakom in se bojiš za njeno življenje, kako je ko se totalno zlomiš... To so bili trenutki ko sem prosil boga naj mi pošlje smrt, ko sem jokal, preklinjal in molil, vse naenkrat, ko sem se vozil po cesti in bi najraje zapeljal pred kamion... Pa sem se pobral, nekako. Moral sem, zaradi nje, zaradi sebe, zaradi vseh ki naju imajo radi. Še vedno sestavljam koščke sebe in svojega poguma, kar ga je ostalo. In gre. Vedno bolje. Poguma ne potrebuješ v tistem trenutku ko te udari usoda, temveč za tisti dolgi vzpon nazaj k zdravi pameti, zaupanju in varnosti Anne Morrow Lindberg

Ste že videli muco kako lovi svoj rep? Vrti se in vrti, ga skuša zgrabiti pa ji vedno znova pobegne... Pravijo da je sreča kot mačji rep. Stalno jo lovimo, pa je ne ujamemo ker beži pred nami, pri tem pa pozabljamo da jo vedno nosimos sabo.

Ja, ja... saj imaš prav, ampak mi tastari moramo od časa do časa malo pojamrat kako je bilo včasih fajn ko ni bilo tega in tega in je bilo tako in tako... Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časain usode oslabljenih, vendar z neomejno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti. Lord Alfred Tennysson Odisej

Marsa-veš, to ni strah ambak bolj nekakšna nostalgija. Imam pač takšen EMŠO da se spomnim časov ko je bila televizija pravo čudo...pa mi postane malo dolgčas po tistih časih. Ne bojim se tistega čemur se ne morem izogniti, raje uporabim, s pravo mero(upam). Pa to znajo vsi?

Vera je ko veruješ v boga, vera je ko verjameš vase, vera je ko se veseliš življenja tudi kadar si čisto na tleh, vera je ko ne razmišljaš ampak enostavno veš...

Sanjalica je omenil poznanstva prek interneta. Prebral sem to, nisem še komentiral, sem se pa malo zamislil. Kam gremo? V svet kot ga vidimo v Matrici? Bodo osebni kontakti, druženje, stiski rok, objemanje, seks zamenjani z internetom, mobilniki in z drugimi oblikami telekomunikacij? Imamo nešteto raznih forumov, ponudniki GSM storitev nas bombardirajo z reklamami... Ja, tudi sam precej uric presedim pred računalnikom in imam včasih naslednji dan oči na pecljih (včasih je tako težko iti stran...). In ravno zato me je včasih malo strah tega v kakšno družbo se spreminjamo. Pred kratkim sem prebral dve noveli Isaaca Asimova. Prva se imenuje Jeklene votline, druga pa Golo sonce. V prvi opisuje družbo ki se je zaprla v podzemna mesta in nihče si ni več upal na površje, v drugi pa so prebivalci nekega planeta šli v drugo skrajnost- naselili so ga tako na redko da sčasoma niso več imeli osebnih stikov, komunicirali so le na daljavo. Zgodbi sta bili napisani pred več kot petdesetimi leti. mpak vse skupaj se mi zdi nekam podbno današnjemu času. Zanima me če je še kdo bral ti dve zgodbi? Upam da ne bomo šli po njihovi poti.