Robida

Hja, nemški jezik ima mogoče še več pravil. Pa tudi včasih nelogičnih....tako da, ne vem če bi tole ravno držalo kar si napisal. Kar se pa frustriranosti tiče, se mi pa zdi, glede na svetovne dogodke, da jih mi nimamo ravno največ.

Sploh ni potrebno da si ponosna (mogoče pomeni edino to, da si nezadovoljna). Ne pomeni pa tudi, če bi se rodila kje drugje, da bi bilo zato bolje, oziroma da bi bila takrat ponosna. V tem kontekstu je samo to "si ali pa nisi". Dom, oziroma domovina je v srcu, ali pa ne. Mogoče si potem "begavček". Nekaj krajev in držav sem že videla. Bivala tudi po nekaj dni, vendar vedno znova sem ugotovila, da sem srečna da imam domovino-Slovenijo in svoj dom, kamor se vedno lahko vrnem.

Predvsem bi bil čas, da vsi pišemo slovensko. Naši predniki so se velikokrat do smrti borili za materin SLOVENSKI JEZIK. Marsikdo pišočih na forumu, ne vem, mogoče namenoma, ali pa tudi ne, piše tako, da se ga komaj da razumeti. Čas bi bil da bili ponosni na to da smo SLOVENCI. Ne pa da se delamo majhne. Vedno znova in znova naši športniki dokazujejo kako veliki smo.

Še vedno je najlažje kazat s prstom.....kajti jaz....ne jaz pa ne Če se da pomagat, če ne pa stati ob strani...tudi moralno....

Farmacija je močan lobi. Yebe se jim za ljudi. :xx!:

Že včasih so rekli: KJER JE DIM, JE TUDI OGENJ Vendar včasih se ni govorilo v javnosti, kaj počnejo nekateri duhovniki-tudi kaplani. Če je otrok povedal staršem, so ga utišali, da pač to ne more biti res ali da se to ne sme povedati. Po drugi strani so pa starši šušljali med sabo, kaj počnejo ta-isti duhovniki, koliko otrok imajo, kdo od mož je nenajavljeno našel svojo ženo z duhovnikom.....itd...itd. Ta isti duhovnik je potem vzgajal pri verouku njihove otroke. In potem naj še kdo reče da je cerkev, njihova vzgoja....v redu?????? Sem krščena, obhajilo in birmo sem opravila, vendar sem danes zagrizen ateist. Kakršnakoli oblast, pa naj bo to v imenu vere ali drugačna, vedno izkrivlja vrednote v svoje dobro. :xx!: Tudi v smislu zatajevanja zlorab.

Seveda, če narod pocrka ni pomembno..... :xx!: Samo koga boj pa potem "molzli".... :xx!:

kompresijske nogavice Tukaj je kar precej informacij.

Hja, zdaj ste me pa čist zdrmal. Saj če sem odkrita, sem že večkrat razmišljala v to smer, vendar....hehe....se mi ni dalo. Veliko ljudi bi rabilo pomoč v to smer, vendar ne vejo kam bi se obrnili. Reakcije ljudi so zelo različne. Hvala vsem za spodbudo... Če se poglobimo v sogovornika, ugotovimo, da je vsak "poseben". Vsak od nas ima nekaj, kar ga "polepša". Vendar si premalokrat vzamemo čas, da se poglobimo in "slišimo" vse besede, ki si jih izmenjujemo.

O krčnih žilah se je že nekajkrat pisalo na forumu, zato preberi tole: krčne žile in tole: krčne žile 2.

Moški......

Alef mi je bil kot senca in v veliko pomoč. Marsikdo ostane popolnoma sam. Vsi mi, ki smo dali podobno situacijo skozi, nam je včasih že namig dovolj, pa nam je vse jasno. Kdor pa ni na svoji koži iskusil tega, mu je pa težko ali skoraj nemogoče razumeti marsikatero stvar...tako da Komur je prihranjena taka iskušnja je lahko srečen.

http://home.wanadoo.nl/de.animaties/hondenknuffel.gif

Ko ti je na razpolago samo "bom ali ne bom", se stvari začnejo odvijati zelo hitro. Tisti, ki je doživel tako situacijo, samo tisti ve, kako to doživlja. Vsi ostali samo razmišljajo o tem. Vse to razložiti..... ....malo težje. Kar se pisanja knjige ali česarkoli tiče, bi rekla takole: iskušnja, taka ali drugačna, ki jo rešim-mo, ki jo damo na papir, ki jo nekdo prebere, mu je lahko v veliko pomoč, večjo kot če nas nekdo poskuša nekaj naučit. Nikoli ni prepozno. Tudi če imam leto ali manj še življenja, še vedno lahko uresničim kakšno mojo srčno željo. Še vedno sem lahko komu v spodbudo. Še vedno lahko komu dam kaj lepega.... tako da, nikoli ni prepozno. Vsak od nas ima svojo zgodbo, svojo dolžino bivanja v materialnem svetu. V tem času, pa neglede kako dolg je, lahko naredi veliko dobrega. Včasih je dovolj samo trenutek, ki smo ga izživeli v naše zadovoljstvo in zadovoljstvo ljubljenih. Ko sem enkrat sposobna sprejeti vse kar se mi dogaja, pa naj bo to zdravje, bolezen....smrt, potem lahko uživam v vsakem trenutku, v vsakem jutru, ko se predramim. Vsako bitje, ki mi pride nasproti, mi lahko polepša dan. Vsaka rožica, ki se počasi odpira in zasije v vsej svoji lepoti, mi lahko polepša dan. Tako da NIKOLI NI PREPOZNO

Hm....o pisanju knjige pa še nisem razmišljala. Vse je odvisno od nje. Kaj razmišlja v teh trenutkih. Koliko volje ima za ozdravitev. V trenutkih ko se te stvari dogajajo, skozi možgane zletijo vsa leta življenja. Ne do potankosti, vendar v grobem.

Notranji mir vsak lahko najde. Čisto poenostavljeno povedano, ko razčistimo sami s sabo, s svojimi strahovi in čustvi, ki nam težijo dušo, smo opravili del poti. Lahko so to strahovi iz otroških let, lahko je to dogodek, ki se ga komaj še spomnimo, vendar se nam je zasidral globoko v podzavest, tako da ga komaj prepoznamo. Ko prepoznamo in sprejmemo to težo, ki nam bremeni dušo in fizično telo, šele potem lahko predelamo ves naš materialni svet in se pogovorimo sami s sabo. Najdemo tisto svetlo plat svojega življenja in ji sledimo. Neglede če imamo stresno službo, vseeno se da najti stvari, ki nas osrečujejo in nam lepšajo naš vsakdan. Vsak dan si vzamimo čas zase, za svojih pet minut ali več. Ni potrebno da se od jutra do večera nekaj dogaja. Ko uspemo do te točke, potem slišimo tudi svoj notranji glas, ki, če ga bomo upoštevali in ravnali po njem, nas bo peljal po poti, ki je za nas dobra. Dobro je, da vidimo stvari, ki niso dobre, oziroma nas ali koga drugega omejujejo. Ni potrebno da kažemo s prstom in govorimo kaj ni prav. Najbolj enostavno je da pokažemo, kako se stvari lahko drugače urejajo in spremenijo.

Mogoče bo tole zvenelo kruto, kar bom napisala. Ko sem dojela vso zadevo, sem bila hvaležna da sem mi je bil poslan rak. Zakaj? Zato da sem se zbudila-zbrihtala, ali kakorkoli že rečem temu. Če-ko enkrat vse skupaj dobro premisliš, se ozreš vase, potem je popolnoma jasno, da bolezen, vsako, ne samo raka, pridelamo sami. Vsaka bolezen je odraz našega bivanja. Težava je le v tem, da v glavnem nismo pripravljeni pogledati vase. Vse kar se nabira v nas, pa naj bo to jeza, zamere....se pravi vsa čustva, ki jih ne izživimo navzven, nas notranje razjedajo. Že če vemo, da stres lahko povzroči padec imunskega sistema, je potem jasno, da bo nekaj udarilo. Lahko kaj lažjega, lahko kaj hujšega. Predvsem je potrebno najti notranji mir. S tem mislim, da vsako naše dejanje nam in okolici ne povzroča nemira. Ni potrebno zadrževati jeze. Tudi jeza je včasih dobra, vendar jo je treba dati ven, ne držati v sebi.

http://images.quickblogcast.com/7/3/1/7/1/125509-117137/fractalOpera.gif

http://www.linesandcolors.com/images/2008-01/fractal_450.jpg http://fusionanomaly.net/fractals.jpg

http://www.shrani.si/f/m/rg/1a6i14mW/19.jpg leti....leti http://www.shrani.si/f/1c/5h/19pn23ri/21.jpg njami

Na začetku je vedno tako, da je skoraj nemogoče da bi nam bilo vseeno. Vendar sčasoma, ko se stvari začnejo dogajati, operacija, terapije.....potem je veliko stvari, ki nas okupirajo. Poskušati je treba najti notranji mir. Veliko časa si vzeti samo zase, za svoje misli, za pogovor sam s sabo, za pogovore s svojimi najbližjimi in to s tistimi, ki zrejo z dobrimi mislimi v svojo in našo prihodnost. Ne z jamrači. Bolezen, kakršnakoli nam je bila poslana z določenim namenom. Najprej seveda, da jo sprejmemo kot svoj "pridelek" in naprej, da se ustavimo in razmislimo o sebi in o svojem bivanju in delovanju naprej.

Vsaka bolezen ima izvor v žalosti....jezi....zamerah in nasploh v naših slabih mislih. Zato se je pa za ozdravitev potrebno najprej ozreti vase in razmisliti o svojih mislih in o vzorcih, ki jih nosimo s sabo še iz otroških let.

Eno moje priporočilo. Velika večina ob bolezni, kot je rak, ali katera druga, uporabi besedo, se bo boril. Če se borimo z nekom je vprašljiv rezultal. Kot sem že v prvem postu napisala, treba je sprejeti dejstvo, pa kakršnokoli je že. Iz tega potem lahko izhajamo in poiščemo rešitev. Vsem toplo polagam na srce, ne uporabljajte besede borba. Že sama beseda ima negativen prizvok. Bolezen, taka ali drugačna je lahko problem, ki ga sprejmem in prepoznam in potem rešujem. Tudi če se je bolezen razširila v kosti, obstaja pot do rešitve. Vendar ta rešitev je v njej. Ozreti se mora vase. Po spominu mora iti nazaj v otroštvo, čimdalj kot se spominja in poiskati v podzavesti stvari ki so ostale zapisane in ji otežujejo bivanje. Naj vzame omenjeno knjigo, da bo laže razumela to. Pa še eno zeloooo pomembno stvar sem pozabila poudariti. Ko sem ugotovila moj problem, sem poklicala bioenergetika, da nama je izmeril sevanja v spalnici. Čez mojo posteljo se je križalo vodno sevanje-hartmanov križ. Najslabše kar je možno. Tudi to je pomagalo da sem pridelala kar sem. Če se le da naj bo priznan bioenergetik in ne tak, ki mu je cilj prodati zaščito. Preveri. Če boš imela še kaj vprašanj o tem, mi lahko pišeš na OS. Kar se kvalitetne prehrane tiče ni potrebno da se naredi cela študija o tem. Tudi ni potrebno iskati ekološke zadeve. Jaz sem vse dobila v naših trgovinah. Tudi rdečo peso in korenje in vse ostalo. Če je pa na dosegu, pa je seveda še bolje. Pomembno je da jé vse, da si ohrani moč, posebno sedaj ob kemoterapijah. Jé naj čimvečkrat na dan. Včasih se je potrebno tudi malo potruditi. Jasno je da kemoterapija poleg koristnih stvari, zelo "prepuca" telo. Še to. Pomembno je da ko sem bila v oskrbi zdravnikov, sem jim popolnoma zaupala in tudi upoštevala njihova navodila. Predvsem sem pa veliko spraševala. Pridobivala informacije tudi od drugod in potem spraševala zdravnike. Zelo pomembno je da smo poučeni bolniki. S tem pomagamo sebi in tudi zdravnikom.

Pozdravljena Uriella Ja, taka novica nas šokira, seveda. V prvi fazi nas vedno spreleti, a zdaj je pa konec. To je kot strela z jasnega. Sem preiskusila na svoji koži. Sicer sem imela veliko sreče, kajti tumor sem odkrila v zgodnji fazi. Tudi kemoterapijo sem iskusila.... 5 let je že mimo. Mogoče moja zgodba lahko pripomore k bolj pozitivnemu pogledu na vso situacijo, ali pa tudi k boljšemu izidu vse zadeve: Po prvem šoku in prvih solzah je prišla streznitev. Zdaj gre pa zares. Prvo kar je, sem mojo bolezen sprejela kot moj "pridelek". Zakaj: z mojim načinom bivanja in delovanja sem ga pridelala. To se pravi, sedaj je čas da se spoznava in urediva zadeve. Potem je prišel čas za rezanje in potem za kemoterapijo in potem za pogled vase, v moj način razmišljanja in delovanja in prehranjevanje. V tem času sem prebrala veliko knjig in druge literature o prehrani, o načinu delovanja in razmišljanja. Na koncu sem dobila v roke knjigo Barbare Ann Brennan - Prebujajoča svetloba. V tej knjigi sem našla vse odgovore. Med kemoterapijo in po njej sem poleg kvalitetne prehrane popila veliko domačih čajev (meta, kopriva, melisa, žajbelj), predvsem zato da se je telo čimprej znebilo kemije. V tem času sem popila tudi veliko navadnega jogurta. Vsak dan sem popila 2-4 dcl soka (1 rdeca pesa, 1-2 korenja, 1 grapefuit). Včasih sem dodala tudi kaj drugega, vendar osnova so bile vedno te 3 zadeve. Priznati pa moram tudi to, da sem imela doma močno spodbudo in oporo v možu (Alef), včasih tudi kakšno "brco" (ne dobesedno), ampat v smislu besed, da sem se premaknila v pravo smer. Za drugega je težko dajati nasvet oziroma pomagati, kajti vsak človek ima drugačno zgodbo. Mogoče, kot sem že napisala, bo moja pomagala. Želim da se vse dobro izteče. Vedi da v končni fazi ni vedno tako črno kot se iz prve roke sliši.