Sanjalica

Ko pogledam sem, na ta forum...me prime...Mlakarjeva pesem.... mladost je šla, od mene preč, kar cajt vzame več ne vrne... saj zdaj prav nč mi ne fali... Kaj časa je bilo preživetega na tem forumu...saj ne morem verjeti. Skoraj sami nova imena... življenje pa teče naprej. Uživajte.

Sem dobila zasebno sporočilo na mail od enega davnega "lunatik-frenda" pa me je prav zanimalo, kdaj sem bila ODVISNICA OD LNF; in ugotavljam, da pred več kot destimi leti. Saj ne morem verjeti. Dobro uro sem namenila listanju po (pra)starih LNF dnevnikih in sem se kakšnega zapisa spomnila, kot da bi bil zapisan danes in tudi občutki, ki so me takrat prevevali so bili enaki. Noro. Vsem, ki vztrajate že desetletje in več en lep pozdrav. Občudujem vas. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Vsake toliko se spomnim svojega življenja z luninim forumom. In ko pridem malo prečekirat "stare znance" o čem modrujejo, kam jih je poneslo življenje, me zmeraj znova prešine; kako samo po sebi umevno se nam zdi, da nekdo fura ta forum tako dolgo. Ja, Marsa, Ti. Vélika Mati tega foruma. Strah me je, da če boš še dolgo vztrajala boš dobila naziv Starosta foruma . In kljub vsemu vidim, da je še precej članov iz mojega časa, ki že skoraj desetletje izkazujejo zvestobo in pripadnost temu mestu . Lepo mi je to . Pomeni, da ljudje potrebujemo stalnico. Zavetje. In tu ste/smo jo našli. Nekoga, ki ti prisluhne, ki ti pokima ali te okara; ki ti pokaže drugačen pogled na tvoj problem, ali samo...da se preprosto "izduvaš". Prepričana pa sem, da nas je več, ki smo "odšli" in vendarle vsake toliko pridemo obudit spomin na tisti čas... Nostalgija. Vsem, resnično vsem, posebno tistim "starim mačkam in mačkonom" iz srca želim, da bi našli srčni mir. Vse drugo, potem že bo...; tudi zdravje. Če pa je srčni mir, pomeni, da tudi bolezen, razočaranje, žalost, nesrečo...veš sprejeti. Torej - srčnega miru Vam želim. ... Pa ne mislit, da ne pridem več naokrog...

Hudo mi je, ko tako prebiram Marsine dogodivščine. Dejansko je simpatična, topla, bistra ženska (saj ne morem več napisati dekle, a ne? ), pa nekako ji ne uspe...da bi te svoje lastnosti tudi materialno vnovčila, da bi lahko živela tako, kot ji definitivno pripada. In s kapljicami v morje ji nihče ne more pomagati. Nek biznis bi mogla dobiti. Velik. Takšen, kot je sama. Venar najti luknjo...uspeti, zmagati, vse poplačati in zadihati s polnimi pljuči je - umetnost. Celo danes, ko imajo redki dovolj za preživetje, za umetnost pa denarja ni. Prej za kakšen špricar, dva, pet..., ker je to tudi ceneje. Resnično si želim, da bi ljudje imeli delo in da bi za svoje delo bili vsaj toliko dobro plačani, da bi lahko plačevali državi kazni za "drobne neumnosti" in da bi si lahko kupili vsak dan svež kruh, mleko... Daj zlata ribica, migni - za Ksenie, Marse, Cosme, Natalyje, Lie, Mateje in druge ...

Pa kaj si nora??? Saj potem pridem na forum in nikogar nikjer več poznanega...sami sovrstniki mojih vnučkov :-), pa bojo rekli Kaj mati, a ti prsti ne grejo hitreje po tipkovnici, a maš nos na ekranu pa ne moreš prebrat vsega kar piše... Lie še zmeraj ni! Hmm...Cosmica, veš kaj imam na nogah??? Visoke Rdeče AllStarke :-) A veš, meni že spet gre na otročje; ne sekiraj se, še 20 let in boš ti se pootročila in visoke petke zamenjala za udobno obutev. Jeti sem pasjeljubka, pa zmeraj poberem za svojo kužiko njeno sranje; tiste pa, ki izkašljujejo gnoj iz globin pljuč (v glavnem kadilci) pa prosim, da to poberejo, ker se meni obrača ko vidim vsak meter kakšen izpljunek! Če pa morebiti na kakšnega stopim, pa imam občutek, kot da se mi je zažrl v podplat čevlja, tako me skeli tisti gnoj tam dol... In kje se potepajo Mati Marsa?

Hihihi....Cashy; ko bi ti vedel, koliko sem jih naštepala... , toliko, da je bila Marsa naprošena da je moje poste odštevilčila . Hudič(ka) sem bila, verjemi...; a ne Mateja ? Oprosti, si mi pri naštevanju zmanjkala...ja, tudi ti si bila med tistimi, na moji srčni strani... Da, dobro sem. Mogla bi reči skoraj - odlično. Edino eno željo imam...da se mi števec z leti nebi tako hitro vrtel... Sicer pa tudi mene ta Liin post bega..., nekak se tolažim, da če je mene zajela nostalgija (ki sem bolj trda), potem upam in si srčno želim, da je tudi pri njej bil samo negativen preblisk... (Lia, vsaj pozdravi me , ker pridem spet naokrog )

Neka nostalgija me lovi... Že včeraj, pa danes ponovno. Moram spustiti prste po tipkovnici... Moram povedati, da tudi če me ni na forumu, so se vame vtisnili posti iz življenja enih lutatikov... Saj jih večine več ni; pa vendar... Cosma (takrat še neporočena, brez otroka, všečna mlada damica) Astra (me je osupnila s svojo močno lepoto) Mick (možakar z dušo otroka) . . . Aakhut (dolgo sem mislila da je mulc, izpade pa Mickova sorodna duša) Bobnar, Krokodil, Volk... namazani forumisti Lia, Ksenia in Nataly moje sorodne duše (haha...na facebocku imam enako sliko kot Nataliy, ko se v snegu igra s svojim psom) Contesa (sploh ne vem,kakšna je, ampak zdela se mi je zmeraj rahlo vzvišena dama...) Neka dama, meni zelo ljuba, iz savinjske doline; z ikono nekega lika iz risanke...je forumirala in magistrirala (ne iz foruma) Vojko in seveda kraljica Marsa (generacijo moja...)...dama, ki mi je vedno žugala s kazalcem, ko smo forum zamenjali za m-irc. Lep in grozlji je bil čas preživet na forumu. V mislih sem se več ukvarjala z forumisti kot z osebami iz realnega življenja. Bodite fajn.

Če moje male sive celice delajo dobro...te dni (oz. ta mesec) slavi Vaš slavni Mick rojstni dan ... Če mi male sive celice delajo dobro (in verjamem da še) ...je že pet let, odkar se je ta slavni Mick odločil, da več ne bo kadil... Vse dobro in ostani nekadilec še naprej ! -------------- Vsem ostalim starim forumistom - lep december.

Tako sem si splanirala. In trudim se, svoje plane doseči . Tu-pa-tam mi sicer ne uspe :xx!: , ampak v tem primeru, gojim močno upanje, da mi bo uspelo . Sanjalica je optimistka. Še posebno maja in decembra.

življenju! Bilo je otroštvo in sem komaj čakala, da bom mladenka. Sem bila mladenka, sem komaj čakala, da bom odrasla. Sem odrasla (po zunanjosti) in na vse pretege bremzam (ročno ino nožno), da se me nebi dotaknila starost. Pa ne vem, če mi uspeva , lasje sivijo, varnostni obročki okrog bokov se nabirajo, prsi postajajo daljše, smejalne gubice so izginile in se pojavljajo neke nove brazde na obrazu, na rokah kot da se pojavljajo starostne pege ... in zmeraj bolj mi diši parfum z vonjem po cipresah . Ne vem, kdo je rekel, naj bo življenje tako kratko. 1-2-3 in že je (skoraj) polovica življenja za menoj. En delček življenja sem preživela tudi na tem forumu. Takrat se mi je zdelo, da ni bil delček, ampak lep del. Bila sem kot kakšna tercialka. O vsakemu sem vedela vse ... Prijetno in hkrati tudi obremenjujoče. Biti na tekočem. Vsem lep maj!

Temu pa se pravi: Božji prst. Cel čas sem premlevala, kako je ime tisti na tri črke...pa nikakor mi ni prišlo... No, pa je tu: Lia Zgleda da tudi pozabljam intenzivno Eh, jaz zmeraj vihala svoj nos nad pasjeljubci...pa se mi je zdelo tako blesavo, da se nekdo s psom pogovarja, da ga boža in gladi, da... eh... pa sem spet tam, kjer sem že milijonkrat bila: Zarečenega kruha se največ poje. Ej, ljudje, a veste kako fajn je imeti psa? Manjkrat zrenči name kot mož, vedno ko pridem domov miha z repom levo in desno in se me veseli; veselje mu je prebrati v očeh; ta stari pa..."No, koga boš dons spet izumla da bomo mogli delat?!". Pa veste, karkoli skuham, je pes vesel; ta domači pa kot po tekočem traku: Škoda da je paradižnokova solata in ne zelena, Saj je dobro...samo.... Fajn bi bilo, če bi namesto pancete dala hamburger...Hmmm...zakaj pa je smetana tu not, ne jogurt... Že spet juha... Ona pa...moja kužika... hvaležna. Pa veste kaj je še fajn pri psu? :-) da mu lahko karkoli povem in z vsem se strinja. Raaaaazen... ko greve v šolo... takrat pa... tudi ona nekaj po svoje. Ne smem jo preveč šolat, se mi zdi x!x

:-) Nataly, ko takole "priletim" zmeraj vidim, da nabiraš jurčke... Sama sem letos samo tu-pa-tam na kakšen kocen naletela, vse ostalo pa - tema :-) --- Sicer pa sem živa in zdrava (seveda če koga briga). Postala sem - ne več zasvojena z netom, ampak s filmi... Na novo sem se zaljubila. Spet. V žensko. Belo. Na štirih nogah. Mojo kužiko. :-) V tej jeseni sem se odločila, da bom tudi vsaj 2x na mesec zavila v gledališče. Že tri mesece imam v planu da "bom pa danes začela s trebušnjaki" in nekako mi ne znese... Že pol leta se odločam da bo potrebno izgubiti višek kilogramov, za katera sem se leta trudila da jih pridobim, sedaj pa me tiščijo ... Imam občutljivo sklenino na zobeh in srebrnina je začela puščati "črnino" name...pomeni, da se nekaj kuha v meni :-(. Lačna sem. A kdo ve, kje se kupi elastin? Namreč v koži mi ga kronično zmanjkuje... Pa če kdo rabi kaj pomarančnih olupkov...lahko me ostrga; bedrca so čisto pomarančasta... In še nekaj imam na zalogi; če kdo slučajno potrebuje, za novoletno jelko...srebrne nitke (lasje)...vsega je v izobilju. Tako je z mano. Pozdrav vsem še posebno Marsi, Micku (InNjegovi), Astri (velikox jo sanjam in sploh ne vem zakaj), Nataly, Pujsiti, Otožni, Ruby, Krokodilčku, Vojku, Tini, umetnici, Tjaziyu, Bobnarju, MucaMaci...mogoče še kdo bil...nekoč nakladač, ki sem ga rada prebirala... Ups.,..oni...ljubljanski frajer...jaaau...kdo že je bil... inteligenten možakar je bil...z veliko dozo humorja, ki mu je še posebej prišel do izraza v Ljubljanski-Mariborski navezi...

Marsa. Res je, niti za trenutek nisem želela, da bi izpadlo da je pa to "le koristno". Je le opomin. Meni, ki sem bolj "trda" glede tovrstnih reči in slišim tudi (škoda ka san požel, ovačik bi doubo od zavarovalnice izplačano A klaso, zdaj so mi jo pa not zeli po B klasi)... Pa lahko bi zapisala tudi zgodbo tistega, ki je ostal "skoraj" čisto brez vsega...pa ne bom... Ker bi ene spet ne razumele... Drži, da so zadnja leta na obronkih Goričkega bili opaženi vrtinčasti vetrovi, v obliki tornadov, ki so se pojavili in tam, na "puconski ravnici" nekje tudi izginili... In tudi sedaj se spomnim, da je ena od gospa po TV-ju dejala, da je bil nek vrtinčast veter, ki je kar nekaj dvignil... Kdo bi vedel..., če nima pollitika prstov vmes

Dobili smo "svoje" Marsa; samo veš, tistemu, ki "ima", se lahko vzame; nekomu, ki nima NIČ ne moreš niiti nič vzeti... Tako da smo še zmeraj na boljšem, kot tisti, ki že v izhodišču ni imel NIČ. (vedno je treba najti tolažbo, a ne?) Glede naslova pa - ja, res je senzaciolističen (senzacija - zaznava vznemirjenje, razburjenje, presenečenje, živčno vzburjenje; Stvar, ki vzbuja veliko) pa vendar bodimo malce "neleni" in poglejmo po netu gibanja naklade časopisov. Rumeni tisk stagnira oz. se povišuje, vse ostalo pada. To je dokaz, da ljudje to RABIMO. Zato ne bodimo bolj papeški od samega papeža. Pa če se ozremo vase; a ni res to, kar je napisano? Sicer pa (to ne spada v to temo pa vendar) - kaj so borza, vezave, depoziti? Oplemenitenje denarja, ki ga ima nekdo "višek". Nekdo ga ima višek, nekdo drug pa ne more normalno preživeti. Tako bo tudi pozimi. Sloveniji je zbilo pšenico, pšenico bomo uvozili iz Madžarske, ker ga bodo raje prodali nam, kot Romunom, ki ne bodo imeli toliko denarja, da bi ga plačali... Ja, denar je sveta vladar.

Postavljena sem bila v središče tega neurja. Doživljanla sem ga z neko oddaljenostjo. Mogoče sem zaradi vsega hudega, kar me je že doletelo v življenju že rahlo otopela... In vendar vem in spominjam se, da so tudi nekoč bila takšna neurja. In vem, da so ljudje takrat dosti težje preživeli. In vem, da takrat noben minister ob 23. uri ni stal pred neko osnovno šolo in gledal na streho šole, ki je ni bilo. In mediji niso naredili iz neurja tega, kar počnejo danes, ko imam občutek, da je vse to spotencirano. Medijsko. Na TV-ju pokažejo 3, 4 krat v enem posnetku eno in isto hišo snemano z različnih strani v različnih kadrih, tako da ja imaš občutek, da je res vse razdejano... Res je. Nekatere njive so take, da nimaš pšenice za kilogram kruha; določeni vrtnarji niti sataraša ne morejo pripraviti iz ostankov vrtnin; pa vendar... Tudi to je življenje in riziko kmetijstva; nenavsezadnje pa (če sem še bolj groba) a so ti kmetje do Matere Zemlje usmiljeni? A ne škropijo v nerazumnih količinah? Kaj je bilo s čebelicami? Res je je tudi to, da je veliko vinogradov oklestenih. Redki v "Sloveniji" pa vedo, da je cena vina 0,50 evra za liter v Prekmurju. Da je za eno škropljenje potrebno dati 40 evrov (80 litrov vina); pa vendar vsak, ki "da kaj nase" hoče imeti svoj vinograd, ker je to In, čeprav prinaša izgubo. Lansko poletje sem ležala v bolnišnici. Blizu letališča. Od bolečin in vročine omamljena. Kilometer vstran pa je bil "letalski miting"; največji, najIN... naj... Kje je bila taktnost organizatorjev do teh pacientov in na drugi strani količina strupov, ki je v tistih nekaj dneh bila spuščena nad to prekmursko zemljo. Vse v življenju ima dve plati; svetlo in temno. Pa da ne bo pomote, NIKOMUR ne privoščim tega, kar so(smo) doživeli; pa vendar sem se pri vsaki tragediji, ki me je doletela, vprašala Zakaj?! In če sem bila čisto odkrita do sebe, da sem pogledala tudi v "najbolj pokvarjen predal sebe" sem našla odgovor... Boleč, vendar resničen; mogoče bi tako morala storiti tudi država, kmetje, vsak posameznik in vsi skupaj ...

240 ur bo kmalu poteklo od trenutka, ko sem vzela slovo od svojega, takrat še živečega prijatelja in odšla domov... Uro zatem sem dobila SMS: Ati je zaspal. Tisto noč so se od nič prikradli oblaki, veter, strele, neurje... Mene je preganjal pogled na umirajočega prijatelja. V strašnih mukah je umrl. Vzel ga je rak. Prepričana sem bila, da se ga ne bom mogla več spomniti kot normalnega človeka, ampak kot tisto "lutko-mumijo", ki je tam hlastala za vsakim vzdihljajem. In 240 ur mineva od takrat, v meni pa več ni bolečine. Je mir. Nasmehnem se, ko se spomnim nanj. Ko pa sem prebirala vaša razmišljanja, me je spreletelo, če sem brezčutna; ker sem samo v desetih dneh sposobna izbrisati iz spomina njegovo trpljenje in se v mu v mislih zahvaljevati za trenutke, ko je bil še zdrav. Neka misel je, ki me vedno znova dvigne, ko sem na tleh; Bog nam naloži samo toliko bremen, kolikor smo je sposobni nositi. Nič več. In zato ne razumem tistih, ki objokujejo sebe, ker so ostali; kot tudi ne tistih, ki mrtvim dušam ne pustijo miren odhod...

Sneži. Računalnik je tik ob velikem oknu in če bi v tem trenutku stegnila svojo levico skozi odprto šipo bi ujela v dlani snežinke. Za hrbtom mi prasketa ogenj v kaminu. Gledajoč padajoče snežinke, ko je v hiši prijetno toplo, postanem otožno umirjena. V bistvu mirno srečna. Zaželim si, da bi taka tišina, brezdelje, mir, sreča - trajali in trajali. Pravijo, da ti je najljubši letni čas tvojega rojstva. Verjetno imam res tako noro rada sneg. Ker sem zimska. Ampak rada imam tudi sonce. In južni spomladanski ter jesenski veter. Obožujem pogled na češnjeve cvetove. In čas kostanjev ter mošta. Tudi "morske" sončne žarke in slano morje imam rada. Pa vendar je sneg pika na i. Imam občutek, kot da bi bilo novoletno jutro (edino pirhi na mizi niso v skladu s tem občutkom). Dober dan se mi obeta. Zelenjavna enolončnica in pijana nevesta bosta danes za kosilo; jutri pa zelenjavna juha, kuhana govedina, piščančji paprikaš z jurčki, kruhovi cmoki, radič, potica.

Sem mislila, da če se prijavim, bom pa za "nagrado" dobila slikico maturantke junior nataly; pa vidim da ni nič Zamudila. No, naj izkoristim to prijavo in javim, da sem živa; pa en nageljn vsem ženam, ki so žene v pravem pomenu besede (da služijo kruh, vzgajajo otroke, pospravljajo, tečnarijo, čvekajo...) en lep Dan žena.

Blagor tebi Nataly. Mene je mož obvestil, da jih je v Sparu nabavil, pa mu zaman govorim, da to ni to. Da so NAJBOLJŠI domači, z venci ali brez, z marmelado ali brez; samo da so. Da je vonj krofov po hiši. Prvo leto je, kar živimo (spet) na vasi in prav všeč mi je bilo (čeprav sem bila pri peki medenjakov v razmetani kuhinji), ko je nekdo zaropotal na vrata...jih odprem in pred hišo 14 maškar... Zjutraj ob 9. uri! Kasneje izvem, da je to tradicija...da hodijo od hiše do hiše... "Preplesali" so nam celo hišo... Je pa hčerka se včeraj želela našemiti, mlajši sin (še pubertetni otrok) pa se je zmrdoval, kaj bi delali iz sebe norca. Niti pod razno. Me zanima kaj bo jutri... Niti moj "vzgojni prijem": "Boš pa denar dobil kot maškara" ni obrodil sadov :xx!:

Marsa http://mega.slikomat.com/06/1126/4611183yd8.jpg Ampak res. Točno taka je tudi v mojih očeh Marsa. Ona pa kao kmetica. :xx!: , le kakšne pravljice nam še ne bi začela prodajati? Marsa, če se oblečeš tako, pustiš lase, se postaviš na temperamentnega konja, verjamem, da boš čisto taka (no joški so tukaj silikonski, tvoji pa bodo pač rabljeno naravni )

Ko grem na sprehod, mi misli velikokrat pobegnejo kam, k neznanim znancem. Tudi k vam. Enostavno me spreletijo ljudje, katere sem pred leti prebirala in si o njih ustvarila svojo podobo; Pujsko, ki je kar naenkrat postala pujsita (le kaj počne v tujini?) in kje izgubila Trudija?, Otožno (:-) ), ki poseduje popolnoma drugo energijo, kot jo je pred leti; Mick, ki ga več ni; Aakhut (ki bi, kot sem nekoč prebrala, moral biti nekje v tujini in mlado-stari očka), Bobnar, ki je še zmeraj pikajoč, Nataly, še zmeraj tako berljiva, kot je bila (superca) Pogrešam; Vojka in MucaMaca - Mushi (ali nekaj podobnega z ikono iz ene japonske risanke) - škoda da ju več ni; tudi Borisx - lepomislež je odšel.... Mateja - veliko manj je je brati, bog si ga vedi, če je še v navezi z indigo otroki Astra - za kakšne praznike ji pošljem SMS, vendar ona modro molči Marsa - nič več ne žuga (verjetno je red in disciplina na forumu na zavidljivi ravni ) Volkec, Krokodil; Umetnica, Contesa, Cosma (hvala ), Lia...; Čeprav samo forum, je treba vedeti, da udejstvovanje na forumu pusti sled v drugih ljudeh. Tu pa tam pa vas prebiram. Potem želim kaj napisati, pa ugotovim, da ne "čutim" naveze oz. bi moj post bil čisto iz konteksta. Dovolj je, da preberem. (nekoč, ko sem živela v mestu sem rada pogledovala k oknom in premlevala, kaj se godi za tistimi zavesami; je tam doma ljubezen?, nasilje?, strah?, solze?)

No, potem pa sem NIHČE. Mimogrede: Kaj je s tisto analizo, da vidim če so res nebesna znamenja kriva, da sem -ka?

Zadremuckala sem na sedežni...in sanjala o Lunatički Astri..., pa me prešine, moram pogledat na forum, kaj se kaj dogaja z njo...in glej ga čudo tudi sam mister Aakhut jo pogreša.... Astra; kjerkoli si - bodi fajn in... kaj si iskala v mojih sanjah ?

Daj Nataly ne ga no...zaradi prstana sedaj žalost, ko pa imaš pod strehco že skorajda zavese in moža s povešeno faco... Noben prstan ne more prinesti takega zadovoljstva kot majne hudičkaste sladkosti zakonskega življenja Prav ponesla si me s tem svojim pisanjem Nataly v čas, ko si kupovala keramiko in si si jo v trgovini zložila lepo na tla... (se še spomniš, kje so tisti časi? ). Ti pa...prstan z opali... (mogoče bo pa mož tako srečen zaradi novih zaves, da te bo še za piko na i razveselil z novim prstanom... - čudeži se namreč dogajajo)

Da še jaz pomahcam, da boste vedli, da sem še zmeraj - babnica in kar je še bolj važno, da informiram LNF...da zunaj dežuje, ker vas to sigurno zeloooo zanima Kdo da sem? Hmmm... Ena z vonjem po naftalinu :vio: