Jok je nemoč. Vdanost v žalost. Trenutek, ko začutiš, da nimaš moči-vpliva, da bi nekaj spremenil. In kot je Marsa včeraj pisala; dovoli Času, da vzame bolečino, preloži skrbi/težave... na "božja ramena" in živi za ta trenutek... Trudim se. Vendar ko se mi joče, se zjočem in potem spet zadiham...