metuljcica

strop

Triglavska jezera

ji je soseda svetovala

gledališče

labod

potovanje

Jadranka Juras - Bushi

Tut mene čudi ... glede na to, da se ji tako težko upret sicer pa čokolada zelo zdrava (sploh v pravih količinah) in mormo zdravo živet

Uh, tole pa res mim...čudno, da niso potem prišli še do zaključkov, da slaboviden ok, ni se za hecat iz tega, sam halooo...pa prav aparat potem joj joj...kaj specialni pedagog dal to mnenje? al v zdravstvenem domu pri pregledu sluha? ...to res čudno, tut če nima tako izrazitih in vseh simptomov, je vseeno razlika pri samem izražanju in odzivanju. (Teoretično bi bilo možno, da gre za oboje, samo če simptomi nakazujejo na oboje, se zapiše oboje, sploh pa se da otroku sl. aparat, ko gre ziher za naglušnost, v tem primeru, pa kot berem dost negotovo...ok, sj nihče ni nezmotljiv, sam tale napaka pa kr velika, če ne gre za oboje). Kaj blo pa potem? A še kdo dela z njim al prilagajate v vrtcu med ostalimi?

Evo to odium.p Bistvo kar hotela povedati na vprašanje Tjami je to, da (vseeno) ne smeš prevzemat pasivne vloge in da (vseeno) sprejemaš lastne odločitve, si odgovoren za svoje življenje... itd. To o napačnih prejetih informacijah je pa tudi nekaj pisala S. Jeffers: Notranji glas (strahovi,...neg.sporočila) in Višji jaz (vse pozitivno,...). Drugače pa...a ne bi bilo dost boljše, če bi se lahko učili samo iz pozitivnih, prijetnih dogodkov ..ok, seveda bi se naučili in potegnili vse koristno in pozitivno tudi iz neprijetnih, ampak številne lekcije in življenjska predavanja bi bila pa taka na easy, zlo prijetna ...no čeprav, če sprejmeš in gledaš na nek dogodek z vidika učenja in pridobivanja, rasti...potem se v bistvu neprijetnost zmanjša... (pa smo prišli naokrog ) Ja kaj nima um tudi pozitivne vloge, recimo kadar pošilja pozitivne informacije..al pa gre tukaj samo za pojme in določena razmišljanja različno poimenujemo.. .. Lp xrosex

Hvala odium.p za odgovor in ta pogled. Samozavest, samospoštovanje še vedno komponenti samopodobe ane... kolker razumela, tut pri tvojem razmišljanju tako. Hm tole zadnje vprašanje Tjama... mogoče pa je usoda, ampak znotraj nje pa še vedno nekaj tvoje volje (recimo v vsakem primeru boš ostala doma v sobi in zdej lahko greš spat, lahko delaš kaj koristnega, lahko...ip...nekaj prostora še vedno tvojega)... Lahko pa tudi, da na tej naši poti (do cilja) še vedno uberemo kakšno daljšo pot al pa drugo pot, kljub temu, da gremo proti nečemu določenemu ... in usoda v toliko "spremeni" in prilagodi našemu osvajanju znanja in doseganja ciljev ..tu pa tut odvisno kolko se tega zavedamo.... hm .... odium.p in če se in v kakšnih primerih se cilji in "načrti" usode spremenijo za 180 al pa 360 stopinj? In glede na prejšnja razmišljanja, če je bistvo učenje in doseganje ciljev, kaj potem, če bi vse dosegli (čeprav ponavad zmer novi, višji,...pa vseeno)... ? Ma po moje ni dobro, da razmišljaš tako, kot da zdej vse odločeno in ne moreš nič spreminjat, glej v pozitivnem smislu....v smislu zaupanja, ...pa greš v TO (lah je bla odlična izbira, če pa ne, si pa dobila pomembne izkušnje in se nekaj naučila)...dost lažje pri vsem tem, da poslušaš Višji glas (mogoče bo lah o tem kaj odium.p povedal)...tako da Tjama kr naprej...če se pa izkaže, da mal zgrešila smer, pa popraviš to pot... Če gledaš na usodo, glej tako, da pozitivno zate! Pa ne pozabit, da si tukaj ZDAJ. (no to moje mnenje)

Če lahko samo malo uletim, s parimi besedami, egoista "ogrožajo" drugi...in egoist se (verjetno) ma rad al pa se trudi met rad... no sam razvijam misel... pa tut mene zanima, kaj pravi Odium.p... o pa še to, mislim, da še nisem zasledila...Odium.p lahko kakšno misel o samopodobi, samospoštovanju in samozavesti? Lp

Odlično .. tole razmišljanje (udejanjeno v praksi!) (Tako, da tale misel zgoraj mogoče malo pretirana, kljub reku "vem, da nič ne vem"..no pa seveda, da tale razmišljanja veljajo tut praktično, v glavnem kr v tej smeri razmišljanja še naprej...naslednjih 50 let ) Tut Principesa

Volverte a ver...Juanes

nice

slastno

jasmin

carinik

Tamara tisto zgoraj dobro napisano! Ampak je pa res, da smo ljudje različni, da se vsak odloča po svoje, občuti drugače, imamo različna stališča...delamo kar mislimo in verjamemo, da je dobro za nas ali pa gremo v tej smeri, morda pa tudi še ni čas za koga...verjetno so stvari z razlogom take kot so, tako da vsak ima po svoje prav, in bistvo, da vsak dela v prepričanju v svoje dobro (in s tem tudi ne obratno komu drugemu).

Js še vedno mislim, da je problem bolj drugje, namreč, če ima otrok odločbo, se ve zanj in mu potrebno zagotovit tut pomoč in včasih če tega ni, imajo specialni pedagogi (torej ti strokovnjaki na terenu) bolj kot ne zvezane roke, in njim težko in se vsak dan ubadajo z birokracijo, ko vedo, kaj bi otrok potreboval, in dosti je potem takih, da pač skušajo pomagati izven svojih ur itd. Na srečo se počas izboljšuje tut na področju odločb (zadnje leto sploh) in s tem tut nudenje pomoči (btw. otroka recimo, če že v OŠ, ga lahko predlaga strokovni delavec na šoli ali starši, v vsakem primeru, se morajo starši strinjati z odločitvijo). Se vedno pa dosti zapletov in težav pri komisijah (sploh glede določanja stopenj, tu mislim nasploh, ne samo pri avtistih). Pa, se mi zdi zelo pohvalno, da starši sodelujejo, to res zelo veliko vredno (za vse), in tut to res, da starši seveda najbolj poznajo otroka, in to v vseh situacijah, največ časa oni preživijo z njim in informacije staršev povedo ogromno, pri samem odločanju pa naj bi bila vsaj ena strokovna oseba zraven, namreč poznam iz prakse, da imajo starši včasih dost nerealna pričakovanja glede otroka in je škoda, kadar je otrok s tem prikrajšan za kakšno dodatno strokovno pomoč, so pa potem tut primeru, ko pa staršem uspelo ogromno doseči, tako da najboljše je kadar se da dogovorit- starši-strokovnjaki. In še en velik problem, zdaj z novim zakonom, mora šola enostavno prerozporedit učitelje na samih šolah, pa tudi če tok otrok več in bi potrebovali tolko več pomoči, šola med samim letom ne more zaposlit dodatnega učitelja (zakon), ampak se mora pač znajti in kaj flikati in tu seveda spet vprašanje same kvalitete dela itd. Ampak vsak dan se kaj novega naučimo, stvari gredo naprej in verjamem, da se bo tut to izboljšalo, upam samo, da čimprej, ker otroci so tukaj in zdaj. Pomembno tudi, da se o tem govori...in tut o samem avtizu blo pred časom tako malo literature in informacij...zdaj pa tega dosti več, tako da smo optimistični

Nooočk...oooo aaammmmm

(Zaenkrat samo tolko...ni znano glede cepiva, s to motnjo so lahko tudi tisti, ki niso bili cepljeni,...je pa res, da je zaznat v telesu tolko povečanje različnih snovi...) In še enkrat....AVTIZEM je avtizem.... to ne pomeni, ima motnjo branja in pisanja, ali matematične probleme, ali da je naglušen, ali slaboviden, ali nadpovprečen, ali gibalno oviran ali z motnjo v duševnem razvoju...itd., lahko je poleg avtizma, ni pa nujno!.. Dostkrat so matematično, logično oziroma številčno (memoriranje) višje (lahko tut nadpovprečno), ni pa nujno... Otroci so glede na svoje sposobnosti, torej čist individualno, ali v šolah s posebnim programom, ali zavodih ali rednih OŠ ...itd. Hm, diagnoza...vprašanje, po moje tut ni pametno prezgodi postavljat diagnoz, sam pr nas žal še en problem, birokracija, politika, itd. ... in ker pravila zmer postavljajo politiki in seveda običajno nimajo dosti pojma o praksi (ampak sj to tut na drugih področjih podobno)..v glavnem, v vrtcu, sploh pa v OŠ je problem, ker če otrok nima odločbe, nima diagnoze in vsega ostalega, mu ne pripada strokovna pomoč in tako je vsaka pomoč otroku odvisna od dobre volje vzgojiteljic, učiteljic in tut staršev (kot da že ne bi bli dovolj obremenjeni in kolko jih ima čas poleg službe se še sam ukvarjat z vso teorijo itd.)...in potem tut seveda je potrebna strokovnost, druge metode dela,... (v glavnem prav jezna sm včas, ker ljudje, ki majo tok besede in bolj kot ne odločajo o vsem, pa so sami teoretiki (pa še to vprašanje kakšno znanje) namesto, da bi praktiki prišlil na njihova mesta al pa jim vsaj svetovali, dali predloge, ki bi bli upoštevani, sodelovali in bli v stalnem stiku s situacijo na terenu!)...no tolko o ljudjeh na stolčkih in nekaterih zakonih. Je pa prav super, da teče tale debata. Tut js spremljala oddajo na SLO...in nasploh bla lepo misel, ne da nočejo, ne zmorejo. In tut drugače pri otrocih, je napačno mišljenje, da so zanalašč "nesramni" ali se tako obnašajo, v resnici ne zmorejo, ali ne znajo ali pa je kaj zadi (so s čim obremenjeni). O otrocih s posebnimi potrebami pa, kaj naj rečem, ko jih res spoznaš, preživiš vsaj nekaj časa z njimi, ti po moje nikoli ni žal in si za vedno hvaležen in vesel za to izkušnjo

(zoo .... al pa ne..) zobozdravnik

zaščita