Lp. U ste bli že pridni v komentarčkih. Js bi recimo še sam kako misel o samopodobi in samozavesti, aja pa tisto misel, ko že enkrat napisala, jo bom tu še enkrat (glede razlikovanja ego in samozavesti;čeprav ego nekateri misleci drugače interpretirajo in tut uporabljajo v drugih kontekstih): prenapihnjen ego pomeni, da se trudiš pokazat, da si boljši od drugih. S pomočjo ega ljudje kompenzirajo (nadomeščajo) občutke lastne ničvrednosti ali manjvrednosti, nesigurnosti itd. Če se nekdo neprestano hvali, kako čudovit je, dejansko razkazuje, kako »nečudovito« se počuti. In tako poskuša prepričat druge in navsezadnje tudi sebe... "Domišljavost, ošabnost in vzvišenost niso posledica pristnega ponosa, temveč zaničevanja in podcenjevanja drugih. Ponos se poraja, ko človek uživa v svoji lastni družbi, ko je vesel svojih dosežkov, svojih spretnosti in sposobnosti. Pri tem nikakor ne gre za občutek večvrednosti." To za moje pojme vse pove. Pa še z enga zornega kota: "Samozavest nima nič opraviti z dogajanjem v vašem zunanjem življenju. Resnična samozavest se ne gradi na podlagi tega, kaj počnete, ampak na podlagi vašega zaupanja v vaše notranje sposobnosti, da lahko naredite vse, kar želite. Resnična samozavest se vedno poraja znotraj in ne zunaj nas. Izvira iz obljube, ki ste jo dali samemu sebi, obljube, da boste storili tisto, kar si želite in morate storiti v življenju. Temelji na zaupanju vase in ne na zaupanju v rezultate, ki jih boste – ali pa tudi ne – dosegli"-čeprav lahko tut ti pomagajo k grajenju samozavesti. Torej gre za prepričanje lastnega duha, da zmorem, da lahko zaupaš vase. In ne gre samo za nekaj kaj zmoreš naredit, ker v bistvu bojo v življenju tut padci, napake, kakšna stvar bo uspela, kakšna ne, ampak bistvo, da vztrajaš, da se boš še lotil česa, da si zaupaš pri tem, da si zvest sebi in torej verjameš vase in v splošno dobro in pozitivno. In govorili ste tut o "duhovni samozavesti", torej da je vsak prepričan, da je tu z razlogom in da ima življenje smisel. A ni tako?! No pa sj tega o samozavesti še ogromno. S tem ko na samopodobo vplivajo lastne izkušnje, kaj si mislimo o sebi, in tudi kakšne informacije dobivamo od drugih in kako jih mi interpretiramo. Glede indigo otrok, ja zdej pa ne vem, nekje sem prebrala, da značilna tut hiperaktivnost in tut pozornost, koncentracija verjetno manjša (ja seveda je več moten, tut ADD, ADHD...itd), sam v povezavi s tem me zanima, no če je to značilno za te otroke ali ne? mogoče pa glede na to, da so bolj kreativni in da pri kakšnih ritualih ne marajo monotonosti in zato pade pozornost...(sam razmišljam)...čpeprav bi glede na kup idej, misli, potrebovali tut disciplino...in seveda ogromno razumevanja, ampak sj to v bistvu tako pri vseh otrocih velja (sam da pri drugačnem ga pač eni mogoče rabjo več). Drugače pa tut ja, da že od malega naj bi imeli občutek, da so nekaj posebnega (ne vem ali je to tut pod vplivi okolja, staršev...), nekaj višjega, posebnega, in hkrati, da nimajo težav z občutkom lastne vrednosti...(to kot otroci ali tudi kasneje, ne vem, pozitivno razmišljanje pa seveda zlo pamaga pri temu)... no v glavnem, mam še kup vprašanj in stvari, ki me zanimajo. Pa to me zanima, da imajo naravne sposobnosti zdravljenja...? s pomočjo misli verjetno? pa poleg sebe, velja to tudi, zdravljenja drugih? Kot zaključek pa mislim, da si vsak otrok zasluži razumevanje, spoštovanje, ljubezen in sprejemanje. In mislim, da smo prav vsi nekaj posebnega!
