Osamljena

Najboj me jezi, da ima on punco in da živita srečna kot, da se ne bi nič zgodilo. Jaz pa lahko čakam leta in leta, da se bom izvlekla iz tega in da bom lahko nato normalno zaživela. Mislim oz. vem, da steršem ne bo vseeno, ko bodo zvedeli. Ampak morajo izvedeti. Zato bom probala čim prej zbrati pogum in njima povedati. Tudi jaz si zaslužim normalno življenje!

A je to res, ko pravijo, da sanjaš tisto kar pred spanjem razmišljaš? Danes bi morali v šoli pisati test pri nemščini, včeraj sem pa sanjala, da profesorice ni bilo v šoli. Danes pa pridem v šoli in prof. res ni bilo. Se mi je pa tudi zgodilo, da sem sanjala, da mi je umrla prababica, in čez 14 dni je res umrla v 95 letu starosti. Nekateri pravijo, da če sanjaš, da nekdo umre, da mu podaljšaš življenje, samo se mi zdi, da to ravno ne drži. Po taki logiki bi bila moja prababica še zdej živa.

Jaz sem verna. Verjamem, da se je nekoč nekaj dogajalo, čeprav mi čisto vse ni jasno- da bi Marija brezmadežno spočela. Morda so takrat imeli bolj razvito tehnologijo kot danes Mislim, da človek mora v nekaj verovat- s tem se nekako lažje živi. Jaz vsak večer nekaj zmolim v upanju na boljši dan. In tako se boljše počutim.

Selene hvala za spodbudne besede. Velikokdo mi govori, da sem pogumna, da sem močna in vztrajna, ampak meni se zdi ravno obratno. Ne vem od kod ljudem, ki me obkrožajo misel, da sem trdna kot zid. Seveda ne poznajo moje zgodbe. Velikokrat ko mi je hudo spravim iz sebe kakšen nasmeh, da doma ne bi posumili, da je s mano nekaj hudo narobe. Življenje je težko in žal mi je, da sem mogla to izkusiti tako zgodaj. Upam, da tudi zame prihajajo svetlejši dnevi.

Hvala za nasvet-res si bom šla izposodit knjigo, ki si mi jo svetovala. Odselit se še nažalost ne morem, ker sem premlada Če sem tako dolgo zdržala se bom pa še kakšni dve leti potrudla in zdržala doma. Včasih nekako pridejo dnevi, ko za hip pozabim in se sprostim, ampak vedno znova se spominjam dogodkov, ki so se mi dogajali. Velikokrat pomislim na maščevanje- da bi stvari vzela v svoje roke, ampak se mi zdi nesmiselno. Nekako bom preživela te peklenske čase, za brata pa vem, da bo to nekoč dobil vrnjeno. Mislim, da še obstaja pravica na tem svetu.

Hvala za podporo! Res sem vesela, da obstajajo tudi takšni ljudje kot si ti! Še sreča, da sem našla tale forum. Zadnje čase full malo spim, vendar danes sem pomirjena po tvojih besedah zato mislim, da bom kr lažje spala. Lažje je, če imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš takšne stvari pa čeprav sam prek foruma. Potrudla se bom, da se bom izvlekla iz tega, saj si to neznosno želim!!!

Lažje je pisati kot govoriti. Mislim, da bi bilo res tako najbolje kot si rekla, da povem mami. Bojim se posledic. Velikokrat pomislim na samomor ampak s tem mislim da ne bi rešla ničesar. Rada bi se rešla tega bremena, želim si normalno živeti vendar se mi vse pogosteje zdi, da je to le neuresničljiva želja. Fanta nimam in mislim, da ga tudi nikdar ne bom imela. Bojim se spolnih odnosov brez katerih tipi ne morejo zdržat. Poizkušala se bom rešiti iz te godlje, čeprav vem da bo TEŽKO!!!!! Marsa hvala ti! In tebi Seal hvala za objem!

Trajalo je 4 leta. Sedaj se je nehalo. Vendar to ne morem čez noč pozabit in iti dalje. Poiskušam s različnimi načini- kolesarim, tečem, berem knjige itd. Mislila sem, da bo to pomagalo vendar ne. Staršem ne morem zaupat, bojim se kakšen bi bil odziv. Brat je pri starših več vreden kot jaz. Nočem iti v tisto skrajno pot- alkohol, droge... To me je za vedno zaznamovalo.

Veš Marsa težko se je o tem pogovarjati s socialno delavko ali osebnim zdravnikom. Verjetno niti poguma ne bi zbrala za to. To se je dogajalo meni-nažalost

Sem nova na tem forumu, zato ravno ne vem če bo ta tema primerna. Veliko govorite o spolnih zlorabah. Velikokrat slišim, da se spolne zlorabe dogajajo tudi v družini-med bratom in sestro. Kdo je po vaše kriv za to? Pogosto razišljam o tem, ker poznam takšen primer vendar ne vem kako pomagati. Ali imate vi kakšen predlog?