Osamljena

kyllah Dobro oprsje...mmmmmmmm

Da ne boste mislili,da se ne znam smejat http://www.shrani.si/f/29/yq/A685LqZ/img0156.jpg ---> to sem jaz v Budimpešti http://www.shrani.si/f/8/y2/1kSDnPuM/img0262.jpg ----> jaz in Timi,ki me vedno spravlja v smeh

Preteklost pušča sledi, nažalost.

To je pa moja malenkost...http://www.shrani.si/f/e/4T/4esJW2gZ/img1027.jpg Lp vsem!

utrujeno, čeprav ne vem od česa pa še tečno povrhu

Hvala butl

Prvič sem bla jaz zapuščena. Nekaj časa je nama bilo ful lepo-nepozabno,ampak sčasoma se je pokazalo,da ne more pozabit bivše. Zdelo se mi je kot,da sem samo nadomestilo za njeno bivšo. In tako me je čez čas zapustila, čeprav sem se tisti čas dozdevalo,da bi lahko celo živela s tem,da sem nakakšen nadomestek. Sva še nekajkrat poiskusili,ampak ni šlo. Potem sem spoznala punco, ki mi je pomenila vse na svetu,ampak sem jo zapustila, ker nisem hotela,da zaradi moje bolezni trpi z mano. Želela sem biti sama,ampak zdaj vidim,da bi mi bilo še kako prav, če bi jo imela ob sebi. Zdaj se še tako trudim,ampak noče biti več z mano. Tako pač je...človek se uči iz napak.

ne eno ne drugo zapustiti ali biti zapuščen?

Jaz sem na svoji glavi imela že vse vrste barv, danes sem se pa opogumila in se pobrila na nulo. Sicer zgledam grozno,ampak se bom že navadla.

Mali moj...Poznala sem te leto dni...Bil si tako prikuoen malček poln veselja, razigran, živahen, radoveden...In ravno ta tvoja nedolžna radovednost te je pripeljala v nebesa. Sam se nisi znal paziti in zgodila se je nesreča, ki me je zaznomovala za vse vse življenje. Nikoli ne bom pozabila trenutke, ko si obležal na tleh...nikoli te ne bom pozabila...pozabila tvojih objemov, tvojih besed, da me imaš rad...Počivaj v miru

Ravno sem se zasidrala pred rač. Pred 5minutami sem si obrila glavo...čist na nulo-grozna sem :xx!: ampak lasje bodo že zrasli. Počasi se odpravljam spat, ker imam jutr tekmo. Nočko vsem

depresivno vendar noooooro

Ribica prosim pomagaj mi, da dobim delo varuške v Španiji

Dovolj te mam, dovolj imam tvojega manipuliranja. Odseli se že enkrat v Ljubljano in bo obema lažje. Mislim, da sem ti že prevelik krat pokazala koliko mi pomeniš in če tega nočeš videt pač nočeš, samo potem mi ne meči naprej, da te nimam rada itd. Odidi in me pusti pri miru.

Pikica sej bo Danes sem polna energije , sicer je mal mrzlo zunaj, ampka važno je, da sonček sije

Mogoče je res da jih ne morem zanikat, ampak kaj pa naj nardim???

Poskusila sem s tabletami in ni uspelo-hvalabogu. Ker, če bi mi uspelo bi bila prikrajšana za nekaj prečudovitih dogodkov v mojem življenju. Imam pa spet takšno obdobje, ko razmišljam o tem, a se vedno poskušam nekako zamotiti in se odvrnit od teh črnih misli.

Danes sem imela glup dan. Zjutraj sem šla laufat in napravla cel kup trebušnjakov in sklec, jutr bom pa cela "zagejena". Danes nisem imela predavanj in sem si lahko privoščila mal lenarjenja. Jutr bo šele naporen dan, do dveh delat od treh do sedmih pa faks Ko bi vsaj spala lahko...ima kdo recept za nespečnost

Želim si, da bi me tale nespečnost že enkrat minila

Hvala Pikica za lepe želje, se bom trudila še naprej Hvala tudi tebi nols

Ja in kaj bi sploh rada?? Če si našla te filmčke na njenem tel. jih pač zbriši ali pa jih pokaži staršem.

Se strinjam, samo je pa problem koliko bo on hotel sodelovati pri tem. Najtežje je govoriti o sebi in tega se vsak zaveda. Poskusi ga prepričat kot ti je svetovala Diana, da gresta v najbližji zdravstveni dom.

Mogoče sem mal zmedeno napisala Mišljeno je bilo pač za neko osebo, ki je ne bi rada pozabila in ne za ženski spol

Ribica prosim pomagaj mi prebolet nekoga. Ne bi je rada pozabila, samo naj mi ne bo tako težko, ker je z drugo

Po dolgem času zopet pišem v to temo. Nekako me vedno znova povleče da prisurfam na ta forum in v to temo. ZELO ste mi pomagali vsi na tem forumu. Rada bi se zahvalila Marsi, Skwo, Piki pikici in seveda vsem vam, ki ste mi pomagali in mi vlivali moči ter dajali upanje. Res je zdaj velik bolje od takrat, ampak še vedno pridejo dnevi, ko mi ta "borba" z preteklostjo vzame še zadnje atome moči. Še vedno se nisem naučila živeti s tem. Še vedno to samo tlačim v podzavest. Vem, da to ni prav, ampak si ne znam pomagat, ne znam drugače. In vedno znova me je strah, da bo spet vse to izbruhnilo na svetlo. Sprašujem se ali bom kdaj srečala moškega ob katerem ne bom mislila na to, kar se mi je zgodilo. Ali bom lahko kdaj nehala sovražit vse moške osebe samo zato, ker so moški?? Vem, da niso vsi enaki, ampak meni se ensotavno misel na moškega oz. vse kar je povezano z njimi gnusi. Bom končala, da se ne bom preveč razpisala... Lep večer vsem