Ko že mislim, da sem se vsaj deloma izkopala iz tega dreka se izkaže, da sem na istem, kot sem bila prej. Najbolj me jezi, da ne najdem opore pri tistih ljudi od katerih bi bilo to za pričakovat. Vedno, ko se hočem pogovoriti z mamo o mojih občutkih mi reče, da je to že za nami in naj se več ne obremenjujem s tem. Zame se ni zadeva končala s tem, ko so doma izvedeli, da me brat zlorablja. Še vedno nisem prebolela tega kar se mi je dogajalo, še vedno se počutim umazano, ponižano... Pa tega ne morem povedat niti lastni mami, ker me enostavno noče poslušat.