Osamljena

upanje

spolne fantazije

Rada bi bila nekje kjer je meter snega in bi lahko gazila po njem Kumi čakam na zimo

užitek

ne razmišljaj, ko si mlada

njam sladica

V črno luknjo mečem svoje dvome, občutek krivde za neko stvar, pesimizem, slabo voljo...

čas vojne

Ljubi ga kakor on tebe, zajebi ga, preden on tebe.

Ja to je poseka gozd

poseka

Jaz lahko o sebi naštejem veliko negativnih lastnosti- neučakana, tečna, zamorjena, verbalno nasilna , brez volje do življenja, pesimistična, zabita... Dobrih lastnosti je pa bolj malo, recimo ta, da sem odkrita in dobrosrčna.

čarovnije

šaljivost

Utrujeno, zmedeno, žalostno...

zabava

Ribica, nakloni mi malo bolj srečno življenje in pomagaj mi, da ne bom več tako zmedena xrosex

Nika, včeraj si odšla od nas Vedno se te bom spominjala kot dobro sošolko in best frednico. Usoda je hotela tebe, meni pa namenila solze, žalost in bolečino. Se vidima nekje tam, kjer ni trpljenja in gorja. Počivaj v miru

Joj, Marsa lahko je govorit. Ne me narobe razumet- cenim tvoje nasvete in dobrosrčnost, ampak meni je zlo težko. Težko je, ko se spomnim kaj vse sem že dala skoz, zato si niti pomisliti ne upam, kaj vse me še čaka. Po eni strani mi je pa vseeno, kaj bo z mano.

Te zadeve me ne spremljajo sam takrat, ko je mrk, ampak vsak dan. Vsak dan se bojujem s svojimi občutki. Nimam toliko moči, da bi se ves lajf ubdala s tem. V prejšnjem življenju sem mogla biti nekaj zlo hudobnega, da se mi zdejle vse to vrača. Ko naredim dve stopnici od tal, kmalu zatem padem spet na dno. To se mi ponavlja že vso življenje. Niti si pomisliti ne upam, kaj bo z mano čez par let. Verjetno bom živčna in čustvena razvalina, na dnu družbene lestvice, brez volje do življenja...

To temo sem zadnje čase nekoliko prezrla. Mogoče zato, ker se nisem hotela spominjati svojih postov. Čeprav bi blo fajn, da bi lahko primerjala svoje občutke takrat in sedaj. Mislila sem, da sem to zadevo nekako predelala, da sem se sprijaznila s tem, da sem bila zlorabljena. Vendar sem zopet naredila tako kot vedno. Svoja čustva sem zatrla globoko na dnu svojega srca. Postala sem hladna. Vsako čustvo odide mimo mene, brez vsake reakcije. To me duši. Sem še zdaleč od tega, da bi sprejela svojo zlorabo, da bi se začela imeti rada, takšna kot sem. Hodila sem k psihologu, vendar nisem dolgo hodila k njemu, ker se učinek ni polazal po 14 dnevih. Vedno sem bila nestrpna, neučakana... Vse bi hotela imeti na en, dva, tri. Doma so se zadeve uredile, vendar jaz se še vedno počutim enako. Počutim se umazano, ponižano, krivo... Te občutke bi lahko naštevala v nedogled. Zapiram se vase, nikomur ne dovolim, da se mi približa. Vsakega preženem po hitrem postopku, čeprav bi mi mogoče želel dobro in me tudi razumel. Še vedno sem prepričanja, da sem grda, neumna... Tako vidim sebe v očeh drugih ljudi. Verjamem, da bi bilo vse drugače, če bi začela sebe sprejemati takšno kot sem, ampak enostavno tega ne zmorem.

Pogumna, Rene in Almira, VSE NAJBOLJŠE!!!

zateženo, obupano

Žalostna sem, ker se mi v tem letu dogaja toliko slabih stvari. Nesreče se vrstijo druga za drugo. Ko samo pomislim na boljše, se mi spet zgodi kaj hudega. Včasih se počutim prov bedno Naj čimprej mine to leto.