Pred kratkim sem poslušala: "Ja, večkrat mi ljudje zastavljajo podobna vprašanja: Kako naj bom srečen, če je pa na svetu toliko lačnih? Kako naj me ne boli bombardiranje iraka? .... Pa veste kaj? ... Vse to je le teater, igra vesolja. V resnici zajec, ki ga je ujel orel ne trpi. Če bi lahko zares videli zajca, v trenutku njegove smrti bi videli ekstazo. Vi pa si mislite 'Ubogi zajček'. Narava je popolna. Svetovni dogodki ... bombardiranje Iraka .... se zavedaš, da tvoja obsodba bombardiranja, daje bombam težo? zaradi tvoje sodbe bombe padajo hitreje in močneje ... Bush, Amerika, Irak .... kakšna groza! ... bi reagiralo veliko ljudi. če pa vse to pogledaš od daleč ... pogled sploh ni tako slab. Vidiš kaj se dogaja v ljudeh zaradi tega dogatka, kaj se dogaja npr. američanom: Vse več jih postaja zavestnih. ne spijo več svojega spanja. Zavedajo se sebe in svoje okolice ... in nekega dne bodo preusmerili tok zgodovine... " Sodba ... počasi začenjam videti koliko sodim, obsojam. Druge ... najbolj pa sebe. Uf, dolga pot do sprejemanja sebe, do odpuščanja. in večkrat boli. Ampak uživam! In se velikokrat pošteno zabavam, ko včasih spregledam svojo igro 'male uboge punčke'.