Hura, petek 13.!! Dogaja se mi marsikaj zadnje čase. Na dopustu z mojo ljubeznijo je bilo lepo. Počasi se mu v resnici odpiram in opažam, da tudi on meni. Kam bo to pripeljalo ne vem. Vem pa, da to potrebujem. Da moram preseči strah, ki ga čutim do moških. Včasih se v kaki situaciji s kakšnim moškim kar tresem, čeprav je lahko situacija čisto nedolžna in smešna. Moram izboljšati odnos do svojih staršev. težko bom sprejela sebe, njiju pa ne. Vem, da se je v meni nabralo že veliko negativnih čustev glede njiju in bo potreben čas, da vse spreejmem. Vendar v nasprotnem primeru ne bom nikdar srečna in pomirjena sama s sabo. Ljubim ju, a se ju hkrati tudi bojim. Nočem živeti podobno kot onadva. Nočem končati v nesreči in se smiliti sama sebi. Nočem se utapljati v omamah kot moj oče - zakaj torekj to počnem. Spomnim se prebliska o moji mami na Tonyjevih meditacijah. Kako je bila nebogljena, stisnjena v kot. Prepričana sem, da ni ničesar naredila zato, da bi me prizadela. Vem, da je bila prestrašena, jezna ... Življenje, ki si ga je začrtala se ji je sesulo. Tudi meni. Tudi jaz se nisem ravno prijazno obnašala. vsi smo si povedali takrat marsikaj. če bi si že kdaj prej, morda ne bi bil potreben tak način. Želim govoriti, želim komunicirati. Življenje, tu sem. Želim živeti. Ne potrebujem več skrivanja. pridobivam moč, pridobivam pogum. Vem da bo težko in strah me je. Ampak moram. Saj navsezadnje mi moja bolezen ponovno govori, da naj že nekaj storim. Čas stagnacije je mimo. Pozdraviti se moram. Naj srce zasije ...