če o eni stvari razmišljaš dobro,lah je to dejanje,potem ne morš razmišljat,da bi blo neki slabo,ker ti to takrt ne pade na pamet,ko je namen dobr,takrat si lahko hitr naiven,oziroma izpadeš tko. js se bojim tega,da bi taka razočaranja omajala vero v dobro,tako loh rataš zadrt. sj vem,da se je treba borit proti temu,da bi podlegel,da bi zgubljal upanje v dobro.ne vem pa kako se ogradit negativnih vplivov razočaranja,ker če si že vnaprej vtepeš v glavo,da je neki slabo itak potem to privlačiš. ko o tem razmišljam se spomnim primerjave otroka in starega človeka.otroc se rodijo dobri,nedolžni,ker nimajo izkušenj,da bi se obranli,jih dela to navidezno naivne. vsi mate verjetno v svoji okolici kšnga starga človeka k je u nulo zadrt,ne vid ne levo,ne desno,sam ravno. zakaj? ker je bil tokrat razočaran sj ne pravm,da so vsi taki,ampak večina je.po tem vidš kolk so se boril za dobro al pa tut ne,ne bi smela sodt,sj se jim je vse možno zgodil,mogoče lih tuki inteligenca vstop,kako si boš stvar vzel,k te bo doletela vedno se sprašujem,kakšna bom js k bom stara,še svobodna,al se bom ogradila,pa zaprla v svoj um,al bom še vedno pustila,da se me stvari vsaj v tej meri k zdej dotaknejo. sicer sem pa pomoje čist preveč občutljiva pa naivna,že cel lajf