Težko na kratko odgovorit, oz sploh je težko odgovorit. Jest se "spopadam" z vzgojo najprej s samodiscipliniranjem sebe in ta vzorec nekako prenašam na otroke. Tri. Probam biti oz lahko rečem, da sem dosledna, čeprav je včasih težko. Nikoli si ne dovolim povišanega tona, zmerjanja, očitkov, nespoštljivega vedenja, muljenja ali neposlušanja.....in isto zahtevam od njih, do VSEH. Ne da jim prepovedujem, preposto tega ne dovolim. Glede obveznosti (primerno starosti) ne "trpim" izogibanj, indiferentnosti, šlamparije, laži......sploh kar se tiče šolskih obveznosti, je tu strogo. Pa ne zahtevam odličnjakov, pač pa samo to, da se potrudijo po svojih močeh, to je vse, tu vztrajam. Grozna mati a ne?! Ne vem, vendar sem nehote enkrat ujela izjavo starejšega (18l) svojemu kolegu, ko mu je rekel, da ima čudovite (dobesedno) starše in da se njemu to ne dogaja...(ne vem zakaj je šlo). Po drugi plati, pa vejo, da v vsakem trenutku family stoji za njimi, da vsi delamo napake (vključno z mano) jih priznamo in da se na njih učimo; da sem vedno "tam" ko me potrebujejo,....brez očitov ali vsevednih napotkov, ki se jih potem morajo "držat", včasih jih samo poslušam, včasih želijo slišat moje mnenje, včasih želijo pokomentirat svoje ....... meni je bistveno to, da ne glede na težavo ali netežavo, ne glede na napako, dosežek ali temo,...brez strahu o tem spregovorijo,.....da se zavedajo da so (smo) svojstveni, da jih imam rada pri spodrsljajih in dosežkih... No, "sej sem rekla", da je vgoja težko razložljiva, pa tole zgoraj menda tudi. Mislim pa, da se vsak po svoje trudimo po svojih močeh. AAA?...zdejle vidim, da sem napisala, da imam tri "nadebudneže" za vzgajat!..popravljam!...v resnic mam štiri, ...sem pozabla prištet najstarejšga ..... vodnarja namreč!