Včeraj zjutraj je pogled skozi okno nudil prekrasen pejsaž, belina, sneženje, ki je obetalo novo snežno oddejo in seveda radosti ob ponovnem kidanju. Za tiste, ki se sprašujejo, kaj tale cepec teži s tem kidanjem in kaj ima kidanje veze sez duhovnostjo, naj napišem par vrstic. Torej poleg tega, da sem postal pravi kidalni odvisnik (Upam, da bo tudi Rugelj posvetil kakšno raziskavo o tej tematiki), sem spoznal kar nekaj ljudi, njihove navade, reakcije itd.... Ko se je nabralo dovolj snega sem se prijel lopate in pričel, kmalu se mi je pridružil somišljenik in tiho sva kidala vsak svoj del (tega sem ocenil, kot marljiv tip človeka), sledil je naslednji, pred kidanjem si je prižgal cigareto, parkrat zaklel, in na hitro razmetal malo snega, prižgal še par čikov in potem mrknil (to je tip, ki se prime dela zgolj iz nuje... brez užitka). Naslednji tip je samozavesto odklenil garažo zapeljal v cel sneg in se poskušal odpeljati (z BMW jem) po nekaj metrih je naril toliko snega, da so se mu kolesa začela vrteti v prazno... Marljivi tip je mimogrede izjavil "hmm izdal ga je pogon na zadnja kolesa" jaz pa sem pri sebi ugotovil, da ga je izdalo še marsikaj drugega (na primer ego...) Kmalu za njim je z enako ali pa še nekoliko višjo stopnjo samozavesti iz garaže speljal (ne da bi seveda kidal) še lastnik Audija (pogon na 4 kolesa...) prišel je nekaj metrov dlje od BMWjevca, nato pa se je besen vrnil po lopato.... Zanimiva je bila tudi moja soseda, ki se je snega lotila kar s sirkovo metlo, moram priznati dokaj uspešno..... Nekateri deli platoja so ostali neskidani (pač poznavalci fizikalnih zakonov, katerim je jasno, da bodo slejkoprej nastopile višje temperature, ki bodo stopile sneg..) Mogoče me sedaj razumete, zakaj mi je kidanje tako pri srcu......