bigm

Wananga, čestitam! Kaj tebi misli vedno takole v verzih "ven letijo"? bigm

Dragi nesrečni Volk! Poznaš tisto zgodbo o vratih sreče? "Ko se ena vrata sreče zapro, se druga odpro. Samo mi tako bulimo v zaprta vrata, da odprtih dolgo ne vidimo". Volk, le dobro odpri oči!http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile.gif bigm

Ni bogat tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki ničesar ne potrebuje. (Avtorja se žal ne spominjam) Bodi prijazen - vsakdo, ki ga srečaš, bije težek boj! (John Watson) Jupi, v celoti se strinjam s teboj. bigm

Jupi, čestitam! Tole je bil pa že kar pravi esej. Težko, da si kaj izpustila, kar pomaga jezo spraviti s sveta. Meni je najbližja metoda hoja v hrib. Uspešna pa je tudi meditacija, česar ti nisi omenila. Verjamem, da poznaš tudi to metodo, vendar pri tako obsežnem postu, kakor si nam ga naklonila, pa res ne moreš čisto vsega naštet. Veselje je brat tvoje misli. Uspešno še naprej. bigm

Elena, izbrala si pravi nasvet. Spominja me na Župančičev "Kuj me življenje, kuj........ Vem, da tebe življenje ne bo zdrobilo. Izbiraš lahko le med jeklom ali kremenom. Ali boš pela, ali pa se iskrila. Odloči se za pravo stvar! Uspešno pot ti želim bigm

Čestitam vsem, ki se držite teoretičnih navodil, kako krotiti svojo jezo, kakor ste to predstavili zgoraj. Meni kaj takega, žal, ne uspe vedno. Veliko uspeha pri obvladovanju negativnih duševnih stanj vam želim tudi v prihodnje. bigm

V glavnem se strinjam s teboj, Aquarius. Naš alkoholni zakon sicer ni čista prepoved, nekaj takih elementov pa le ima. Iz zgodovine pa je znano, da vsaka prohibicija rodi nezaželene "side effects". V času, ko je v ZDA vladala prohibicija, so cvetele ilegalne žganjarije in vinarne. Prepoved je samo dvigala ceno alkoholu in omogočala še večje dobičke. Prav žganjarji in vinarji so bili zaradi tega proti odpravi prohibicije, saj je pomenila legalizacija prodaje alkohola zmanjšanje dobičkov. Zelo podobna je zadeva tudi s prohibicijo drog. Raziskave v različnih deželah so pokazale, da policija zajame nekako od 5 do 10 % mamil, ki se pojavljajo na tržišču, države pa za to porabijo ogromna sredstva. Tudi pri mamilih velja ugotovitev, da prav prepoved dviga ceno in omogoča velike zaslužke. Za prave trgovce z mamili pa nevarnosti pravzaprav ni. Policija zajame drobne preprodajalce, kadar pa gre za velike količine mamil, pa zajame le prevoznike. Pravih bossov pa policija ne dobi v roke, saj gre za osebe na pomembnih položajih, ponekod pa se celo države same ukvarjajo s prodajo mamil, saj le na tak način lahko krpajo svoje proračune. Vsa sredstva, ki jih države porabijo za pregon prodaje mamil in alkohola, bi z večjim uspehom porabile za preventivne dejavnosti, ustrezno vzgojo in medicinsko pomoč. Povsem iluzorno pa je misliti, da se da alkoholizem in odvisnost od mamil povsem odpraviti. Šole, sociala in medicina pa naj skrbijo, da bo število takih primerov čim manjše. bigm

Andrej, zna biti, da imaš popolnoma prav. Einstein je menda izrekel tele besede: "Neskončna sta samo vesolje in človeška neumnost. Vendar za vesolje nisem čisto prepričan".icon_smile_wink.gif bigm

..."a naj bo viteško slovo! Verujem v to, da so - čeprav jih nisem našel v teku let - obljube, ki drže, in upi, ki ne mro, in čednosti usmiljene, ki nam ne tko pogubnih zank, da tu in tam srce še čuti, ko se bližnjemu solzi oko, da so stvari, ki skoraj so to, kar se zde, da sreča ni le sen, in dobrota le ime". Ha ha, Marko! Tvoje slovo je bilo prav v Byronovem stilu. Če je bil tvoj prispevek provokacija, potem si uspel. Če resnično tako misliš, tudi prav. Vsak ima pravico do svojega pogleda na srečo, s to omejitvijo, da tvoja sreča ne pomeni drugemu nesreče. Tega pa ti pravgotovo ne počneš. Za konec pa še tole misel, Marko, za katero pa sem žal pozabil, čigava je: "Sreča je kot metulj - če tečeš za njim, ga ne boš ujel, če pa mirno obstaneš, bo morda sam sedel nate". bigm

Lep pozdrav NAtalija! Na problem si opozorila, nisi pa nakazala nobene rešitve. Mislim, da bi morali vsi, ki kakorkoli pridemo v stik s tako družino, prispevati vsaj drobec k temu, da bi se družina pričela obnašati primerno okolju, v katerem živi sedaj. Če bomo vsi neprizadeto samo opazovali, kako Albanci v Sloveniji nadaljujejo z mačističnim obnašanjem, ki so ga prinesli kot popotnico iz "svojih" krajev, bomo tudi pri nas lahko doživeli kamenjanje, kakor se zna zgoditi v Nigeriji. Tudi ti, Natalija, lahko otrokom kaj poveš, šola pa seveda tudi. Sydney Smith je napisal misel, ki se opisani situaciji lepo prilega in sicer: "Največja napaka je, da ne narediš ničesar, ker lahko narediš le malo". bigm

Opa bato! Tudi jaz sem pogledal. Čedna punca. bigm

Dragi punci, obema želim, da bi vaju slabi občutki zapustili. Zlasti nevarna je jeza. Ta sprošča negativno energijo, ki človeka razjeda kot kislina, kakor pravi moja prijateljica. Elena, potrudi se in svoji "tašči" oprosti, ampak oprosti res s srcem in ne le z besedami. če bo to odpuščanje res iskreno, boš občutila olajšanje. Pripravi pa se na to, da bosta s fantovo mamo še večkrat prišli navzkriž. Mame so namreč ljubosumne na svoje sinove in četudi ti bo zagotavljala, kako te ima rada, te svoje doze ljubosumja (ki je zagotovo negativno čustvo) ne bo mogla premagati. Mislim in verjamem pa, da tebi ne bo težko biti "ta pametna". V teh par dnevih, kolikor se pojavljam na LN, sem iz tvojih prispevkov razbral, da ti resnično živiš pozitivno razmišljanje. Le pogumno naprej in naj te sreča spremlja. bigm

Dragi punci, obema želim, da bi vaju slabi občutki zapustili. Zlasti nevarna je jeza. Ta sprošča negativno energijo, ki človeka razjeda kot kislina, kakor pravi moja prijateljica. Elena, potrudi se in svoji "tašči" oprosti, ampak oprosti res s srcem in ne le z besedami. če bo to odpuščanje res iskreno, boš občutila olajšanje. Pripravi pa se na to, da bosta s fantovo mamo še večkrat prišli navzkriž. Mame so namreč ljubosumne na svoje sinove in četudi ti bo zagotavljala, kako te ima rada, te svoje doze ljubosumja (ki je zagotovo negativno čustvo) ne bo mogla premagati. Mislim in verjamem pa, da tebi ne bo težko biti "ta pametna". V teh par dnevih, kolikor se pojavljam na LN, sem iz tvojih prispevkov razbral, da ti resnično živiš pozitivno razmišljanje. Le pogumno naprej in naj te sreča spremlja. bigm

Mladinska knjiga je izdala knjižico z naslovom: ZLATE MISLI O VESELJU. Prva misel v knjižici pa se glasi: ZAPIŠI SI V SRCE, DA JE VSAK DAN NAJBOLJŠI DAN V LETU. To imenitno misel, ki si jo moraš povedati takoj zjutraj, ko vstaneš, je napisal RALPH WALDO EMERSON, roj.1803. V vsej zgodovini človeštva so se rojevali ljudje, katerih misli živijo, čeprav avtorjev že dolgo ni več med nami. bigm

Draga (H)Elena! Vedno sem vesel, ko naletim na tvoje prispevke. Kot lahko sama vidiš, sem na LN šele par dni in pregledujem praviloma le zadnje poste. Zato tudi šele "odkrivam" tvoje sestavke, ki si jih objavila že pred časom. Poživitev je videti nekoga, ki pozitivno razmišljanje v resnici živi. Sprejela si svojo telesno pomanjkljivost in jo spremenila v prednost. Tudi nepridipravu, ki ti je vzel torbico, si namenila dobre misli in ne kakšnih maščevalnih želja, kar bi gotovo bila posledica negativnega razmišljanja. Za svojo pozitivno naravnanost si tudi bila nagrajena s tem, da si dobila nazaj vse, razen denarja in nakita. Izguba denarja in nakita pa je bila cena šolnine. Prezrla si zelo pogosta opozorila po časopisih, TV in drugih medijih, da torbic in dragocenih predmetov ne puščaj samih v avtomobilu, zlasti ne na vidnih mestih. Opažam pa še, da ti zlati ribici daješ kar dosti opravka in si kvoto treh želja že lepo presegla. V tvoje dobro pa gre šteti, da tvoje želje niso naravnane le v tvoj prid, ampak želiš pomagati tudi drugim. To pa gre pripisati ponovno tvoji pozitivni naravnanosti in verjamem, da bo ribica tvoji želji ugodila. Oglašam pa se pravzaprav zaradi tvoje prve želje, da bi izgubila nekaj svojih kilogramov. To je namreč področje, kjer imam sam izkušnje. Nikakor se ne morem strinjati s tistimi, ki ti priporočajo, da se sprijazni s svojimi kilami in da bo rešitev že prišla sama od sebe, ko bo čas. Nikakor. Nikoli se ne smeš predati. Boriti se moraš, dokler imaš le še trohico moči v sebi. Seveda pa moraš najprej presoditi, ali stvari lahko spremeniš, ali pa to ni v tvoji moči. Prav nič ne moreš vplivati na to, ali bo jutri potres in vsako prizadevanje v to smer, bi bilo nepotrebno trošenje energije. Telesna teža pa je v tvoji domeni in za zmanjšanje le te se ti splača boriti. Pravilno si sama ugotovila, da bo zmanjšanje telesne teže razbremenilo tvojo hrbtenico. Tudi sicer se boš počutila bolje in kvaliteta tvojega življenja bo boljša. Kako shujšati? Predvsem nikakor ne segaj ppo kakšni kemiji. Kemija najbrž je uspešna pri zmanjševanju teže, uspešna pa je tudi pri neznani količini negativnih stranskih učinkih. Odsvetujem ti tudi vse mogoče shujševalne kure. Kure naj kar ostanejo v kurniku. Po opravljeni kuri boš morda res izgubila nekaj kil, ko boš pričela jesti kot pred kuro, pa boš dobila vso težo nazaj in še kaj zraven. Učinkovita je le korenita sprememba prehranjevalnih navad in to od trenutka odločitve pa do konca dni, ki so ti namenjeni. Telo je pravzaprav kot podjetje, odvisno od input-a in output-a. Če hočeš hujšati, mora biti input manjši od output-a. Ko pa dosežeš željeno težo, moraš samo paziti, da sta input in output uravnotežena. Da ne bom teoretiziral, ti bom povedal mojo lastno izkušnjo. Bil sem strasten kadilec in sem pokadil tri do štiri škatle cigaret dnevno. Ko sem si priznal, da tako ne gre več, sem (pred 22 leti) prenehal kaditi. Ampak, ko sem prenehal kadit, sem se zredil 20 kg. Nekaj let sem prenašal to težo, potem pa sem sklenil, da hočem težo, kot sem jo imel. Dvakrat sem poskušal s "kuro" in zgodilo se je tako, kot sem napisal že zgoraj. Potem pa sem se odločil za korenito spremembo prehranjevalnih navad. Input zmanjšati pod nivo output-a. Spočetka je bilo res hudo. Količino hrane sem močno zmanjšal, močno pa sem povečal količino telesnih aktivnosti. Ko sem prišel po 3 urnem sprehodu domov in sem čutil lakoto, ni pa še bil predvideni čas za obrok, sem "za kazen" odšel spet na 2 urni sprehod. Na tak način sem se "kaznoval" za vsako misel na hrano in sem si ustvaril prav strah pred občutkom lakote in čez čas lakote res nisem več občutil. To pa je bilo relativno kmalu. Telo se kar hitro navadi na manjšo količino hrane. Človek si kar težko predstavlja, kako majhna količina hrane je potrebna, da telo povsem normalno funkcionira. Zelo pomembna pri hujšanju pa je telesna aktivnost. Pri zmanjšanju hrane prične izgorevati zaloga v telesu in sicer tako salo, kot tudi mišična masa. Prav zaradi tega, da mišično maso obdržiš, pa moraš več telovaditi. Zate pa je sploh pomembno, da okrepiš mišice v hrbtu in tako nudiš hrbtenici potrebno oporo. Da ostanem pri mojih izkušnjah. Jaz sem že prej dosti hodil in planinaril, v času intenzivnega hujšanja še bolj, sedaj pa je stanje moje telesne aktivnosti naslenje: vsako soboto in nedeljo grem v hrib. Čez zimo na Slavnik ali Nanos, poleti pa v visokogorje. Vse praznike in dopust preživim v hribih. Vsako jutro 20 minut telovadim in na drogu naredim 50 zgibov (petkrat po 10), trikrat na dan pa peljem tudi psičko na sprehod. Jem pa 4x na dan. Za zajtrk in večerjo po 2 jogurta z müsli, dopoldan grem na krepko malico , popoldan pa pojem kaj malega. Na tak način sem prišel na svoje nekdanje kile in stanje držim enako že več kot 15 let. Res je, da en recept ne more veljati za vse ljudi, morda pa ti bodo moje izkušnje le pomagale. Sama pa si že povedala, da je najboljša pot tista, z malimi koraki. In tudi rezultatov ni kar čez noč. Tehtnica res lahko že čez 1 teden pokaže 5 kil manj, vendar to ne pomeni nič. Le nekoliko tekočine si spravila iz celic. Šele čez tri ali 4 tedne, če je res input manjši od output-a, prične telo "žreti" svojo lastno substanco. Iz tega, kar sem tvojih člankov prebral doslej, vidim, da ti odločnosti in vere vase ne manjka in zato sem prepričan, da boš uspela tudi pri premagovanju telesne teže. Naj ti povem še to iz mojih izkušenj. Potem, ko sem se zredil, so se mi začele težave s pritiskom, s trigliceridi, bolečine v hrbtenici in še marsikaj. Ko sem prišel na nekdanjo težo, so vse naštete težave izginile same od sebe. Za zaključek pa tale želja: Naj sije sonce v tvojem srcu, tudi če zunaj dežuje! bigm

Marsa, mislim, da si temo pričela kar ob pravem času. Nekaterim v Sloveniji in nekaterim na Hrvaškem očitno ustrezajo napeti odnosi in ti skušajo razplamteti nacionalistične strasti. Očitno kar uspešno, saj se pojavljajo skupine, ki v Sloveniji govorijo: Hrvati so takšni in takšni, na Hrvaškem pa: Slovenci so takšni in takšni...Seveda ne drži ne eno in ne drugo. Kot pri vseh narodih je tudi pri Slovencih in Hrvatih nekaj dobrih, nekaj slabih, nekaj zelo dobrih in nekaj zelo slabih. Metati kar vse člane neke narodne skupnosti v en koš pa je očitna špekulacija. Izpostavljanje nekih namišljenih problemov pa ima za cilj le odvračanje pozornosti ljudi od dejanskih problemov, ki jih je dovolj v Sloveniji, na Hrvaškem pa morda še več. V Sloveniji in na Hrvaškem je čedalje več brezposelnosti in revščine in to so dejanski problemi. V katero državo bo spadalo pet hiš in koliko levo ali desno od sredinske črte v Piranskem zalivu bo potekala meja, pa je postranskega pomena. Ko bosta Slovenija in Hrvaška v EU, pa sploh ne bo več pomembno. Ocenjujmo ljudi po tem, koliko dobrote je v njih in ne po tem, kateremu narodu pripadajo. Vsi pripadamo človeštvu in svet je čedalje manjši. Še na tole sem se spomnil: Noben človek ni otok, ampak je del celine. Ko morje odplavi grudo zemlje, je Evrope manj. Ko umre katerikoli človek, umre z njim tudi delček tebe. Zato, kadar slišiš navček, ne sprašuj, komu zvoni: ZVONI TEBI! Menda ni treba povedati, od kod so te misli?! bigm

Mushi, Mushi! Prav je, da lahko vsak pove svoje mnenje, še bolj prav pa je, da vsak ne more odločati. bigm

ELENA in MARSA, hvala za besede dobrodošlice. Tebi, Elena, pa čestitke za pogum in življenjsko energijo.Prepričan sem, da si izbrala pravo pot. Nisi se skrila v samoten kot in se sama sebi smilila. Ne skrivaš svoje "hibe", nasprotno, spremenila si jo v prednost. Verjamem, da boš s svojim pogumom in svojo energijo dosegla več, kakor bi dosegla, če te "hibe" ne bi bilo. Sprejela si izziv, ki ti ga je ponudila narava in pokazala, da si prava borka. Cenim takšne ljudi in vesel bom, če bo prilika kdaj nanesla in te bom osebno spoznal. Marsa, na Lunin forum sem čisto slučajno naletel in kar všeč mi je. Nekatere teme bolj, druge manj. Pri temah, ki so mi bližje, se bom gotovo še kaj oglasil. Sicer pa tudi glede tebe velja, da bom vesel, če se bova kdaj spoznala "v živo". bigm

"Pogum" je res tema, o kateri se da veliko povedati. Tisti, ki se ničesar ne boji, ni pogumen, ampak nor. Pogum se kaže v tem, da nekaj storiš kljub temu, da se zavedaš nevarnosti. V vojnah gredo junaki zavestno v smrtno nevarne akcije, ker smatrajo to za svojo dolžnost. Navajali ste primere, ko hendikepirani ljudje kljub prizadetosti dosegajo zavidljive rezultate. Ne vem, ali gre tu za pogum, ali za močno voljo. Morda za oboje. Nedvomno imajo taki ljudje izredno količino življenjske energije. Na primer Mirko Lebar, brez obeh nog in vendar se je lotil tudi alpinizma. Sam sem srečal v visokogorju moža z eno samo nogo in z dvema bergljama. Vem le to, da mu je ime Ivan. Povedal je, da je sam prehodil že vso slovensko planinsko transverzalo, preplezal pa je tudi severno triglavsko steno, vendar so mu pri zahtevnejših prehodih tovariši pridržali bergle. Moja poročna priča je slep in vendar sam opravlja vsa gospodinjska dela, hodi v službo in samostojno potuje po svetu. Nekoč me je prosil, naj ga zapeljem na nek naslov v Lj. in ko sem mu povedal, da ne vem, kje je to, mi je odvrnil, da me bo že on vodil. In me je res. Takšnih primerov bi lahko našteval še veliko. Pred takšnimi ljudmi nas je lahko sram, kadar zdravi omahujemo pred kakšnim delom, ki ga moramo opraviti. Sicer pa, med modrimi mislimi na LN je tudi tale: nesreče, ki nas doletijo, niso kazen, ampak izziv. bigm

Tole je bilo pa res zanimivo branje. Najprej sam Marko in potem razvoj komentarjev. Najprej dobrohotni in razumevajoči, potem pa že kar agresivni in žaljivi. Nekateri ste Marka že kar obsodili za pedofila, ali še kaj hujšega. Arabski pregovor pravi - preden nekoga obsodiš, obuj njegove copate. Drugi pa ste (po mojem mnenju) pravilno dojeli, da gre za poučen test vseh nastopajočih na forumu, ne glede na to, ali je Marko zavestno provociral, ali pa je izjavil to, kar v resnici misli. Če je Marko v svojih izjavah iskren, potem se mi smili, saj je njegovo življenje v resnici zelo revno. Pri 28 letih si s svojim poštenim delom dragega avtomobila in zidanja hiše nikakor ni mogel privoščiti. Zaključek? Očitno ima bogate starše. Menim pa, da so otroci bogatih staršev prikrajšani za marsikak srečen trenutek. Če si otrok revnih staršev s svojim delom med počitnicami zasluži za bicikel, je ta bicikel njegova osebna zmaga. Če pa sin bogatega očeta za rojstni dan dobi Mercedesa, je to samo Mercedes. Če so Markove besede (vedno ta "će") iskrene, potem so njegove predstave o sreči razni BMW-ji, nove hiše in magisteriji. Takih stvari pa človek v življenju ne doživlja prav pogosto in zato so tudi njegovi srečni trenutki bolj poredko posejani. V kolikor pa najdeš srečo ob pogledu na jutranje meglice in, če si nekoliko romantičen, v tej meglici vidiš plesati vile in palčke, če te razveseli petje kosov,pogled na drobno rožico visoko v skalnatem hribu, potem ti srečnih trenutkov ne manjka. Pa razna dobra dela. Ko nekomu narediš dobro delo, ne potrebuješ nobene zahvale, saj je prijeten občutek ob tem že sam po sebi zadostna nagrada. Sreča je res čudna reč: bolj ko jo deliš okoli sebe, več je imaš. Za srečo pa niso potrebne nobene razkošne materialne dobrine, prej nasprotno. Pri premoženju je težko ugotoviti, ali ima človek premoženje, ali ima premoženje človeka. Najbrž bo res slednje, da premoženje zasužnji svojega "lastnika". Prepričan sem, da bo tudi Marko spoznal, da so v življenju stvari, ki so dosti pomembnejše od dragih avtomobilov in novih hiš, topli medčloveški odnosi, uglašenost med seboj in okoljem ter notranji mir. Marku in vsem "forumovcem" želim čimveč srečnih trenutkov in upam, da si bomo še takole prijetno izmenjavali mnenja. bigm

Prav vesel sem ob spoznanju, da so vsi dosedanji razpravljalci pokazali popolno strpnost do homoseksualnih parov. Zataknilo pa se je nekoliko pri razumevanju zakonskih zvez med takimi pari. Jaz v sklenitvi zakonske zveze med dvema homoseksualnima partnerjema nikakor ne vidim le javne potrditve in priznanja njunega razmerja, ampak zlasti garancijo socialne varnosti. Pri raznospolnih partnerjih pri nas poznamo izvenzakonsko skupnost, ki je skoraj povsem izenačena z zakonsko zvezo. Eden od takih partnerjev je lahko zdravstveno zavarovan po drugem, po smrti enega od njiju drugi lahko dobi po njem družinsko penzijo, po njem deduje in podobno. Izvenzakonske skupnosti med dvema istospolnima partnerjema pa pri nas ne poznamo in da bi se socialne in materialne pravice takih partnerjev izenačile s pravicami raznospolnih partnerjev, bo potrebno omogočiti prav sklepanje zakonskih zvez med njimi. Tudi glede posvojitve otrok homoseksualnim parom te možnosti ne bi kar odrekel. Homoseksualne populacije je približno 10%, alkoholikov pa je v Sloveniji nedvomno bistveno večji procent. Otrokom v družini alkoholika je pravgotovo težje, kakor bi jim bilo v družini istospolnih partnerjev. Upoštevati pa je še treba, da ostanejo otroci v hetero družini pri starših tudi v primeru, če sta oba starša težka alkoholika, ali sicer dvomljivo primerna za vzgojo otrok (takim staršem je sicer možno odvzeti otroka, v praksi pa se to zgodi le izjemoma), pri posvojitvi pa se zelo skrbno in strogo preverja, če so posvojitelji za to funkcijo primerni. Seveda je tudi nevarnost,na kar opozarja eden od predhodnih razpravljalcev, da bodo vrstniki take otroke dražili s tem, da imajo dva očeta, oziroma dve mami. Nič manj pa niso izpostavljeni posmehu otroci pijancev. To nevarnost, če temu lahko tako rečemo, je pač treba vzeti v zakup. Sicer pa je odraščanje v vsakem primeru podobno nevarni plovbi med Scilo in Karibdo. Naj odgovorim na vprašanja v celoti. Sam homoseksualnih izkušenj nimam, imam pa več takih znancev. Pridružujem se mnenju predrazpravljavcev, da so istospolno usmerjene osebe lahko prav prijetni sogovorniki. bigm

Res zanimiva tema, oziroma kar več tem z isto skupno točko - samomorom. Sam samomor gotovo ni pozitivna stvar, pomeni kapitulacijo. Človek pa se nikoli ne bi smel predati, ampak se mora borit do konca. Grožnje s samomorom in tudi (načrtovano)neuspeli samomori pa so v bistvu klic na pomoč. Velikokrat niti ni potrebno dosti, morda bo zadostovalo že to, da takemu kamdidatu za samomor pustimo, da nam pove, kaj ga teži. Nikakor pa se ne morem strinjati z mnenjem, da je treba samomorilcu kar pustiti, da si vzame življenje. To bi bila že kar neke vrste obsodba na smrt. Arabski pregovor pravi - preden nekoga obsodiš, obuj njegove copate. Vživi se v njegov položaj, saj je morda treba samo malo, pa se mu bo ponovno vrnila volja do življenja. Grožnja s samomorom kot oblika izsiljevanja pa je seveda nekaj drugega. Tu sem pa odločno proti temu, da bi izsiljevalcu popustili. Zlasti še na čustvenem področju, saj čustev se ne da prisiliti. Vendar tudi v tem primeru ne bi izsiljevalca kar pustil, naj si vzame življenje. Če bi bil jaz objekt izsiljevanja, bi naprosil osebo, ki ji izsiljevalec zaupa, naj ga spravi k pameti, saj ima beseda nekoga drugega v takem primeru večjo težo. Šele po takem poskusu pomoči bi stvari prepustil, naj tečejo svojo pot. Ta-deji pa čestitam, da je sprevidela svojo zmoto v izsiljevanju ljubezni. Je pa seveda v veliki zmoti, če res verjame, da je pri 30 letih prestara za novo ljubezen in za naraščaj. V zadnjem času je že kar pravilo, da se mladi odločajo za zakon in otroke šele pri tej starosti, da se lahko do 30 naužijejo svobode, pa tudi ženske, ki študirajo, si šele v tej starosti nekako ustvarijo službeno kariero. Ta-deja, kar z optimizmom glej na svojo nadaljnjo življenjsko pot. Nikakor pa ne poslušaj nasveta pokowca, da pojdi v svet. Pred samo seboj ne boš ubežala, pa če greš na konec sveta. Sama s seboj in s svojimi problemi boš morala razčistiti, kjer koli že boš. Najbolje kar tam, kjer si sedaj. V svet pa pojdi le v primeru, če te k temu ženejo kakšni drugi motivi, nikakor pa ne zaradi bega pred problemi, ki drugje ne bodo nič manjši kot so doma. bigm

Podatki o razmerju moči, bogastva, izobrazbe itd na svetu so res zaskrbljujoči. Besede Dalajlame, ki pozivajo k sočutju in dobroti so še kako utemeljene. Prek kratkim sem bral misel, ki gre nekako takole: Zelo grešiš, če ničesar ne storiš samo zato, ker lahko storiš le malo. bigm

Smrtna kazen in evtanazija. Glede smrtne kazni nimam nobenih dilem, odločno sem proti. Ne samo zaradi tega, ker ni možnosti poprave, če je izvršena nad nedolžnim človekom. V načelu sem sploh proti kakršni koli kazni. Kazen vsebuje v sebi elemente maščevanja, maščevanje pa je barbarsko dejanje. Maščujemo se zaradi sovraštva, sovraštvo pa je negativno čustvo, ki (kakor pravi moja prijateljica)človeka razjeda kot kislina. Da ne bo pomote, govorim o kaznovanju storilcev kaznivih dejanj in ne morda o kaznovanju porednih otrok. Kaj je interes družbe, ko nekdo stori kaznivo dejanje? Kaznovanje kot tako gotovo ne. Interes družbe je, da ta človek v bodoče takih dejanj ne bi več delal. Ta cilj pa je ob današnjih pogojih zelo težko doseči. Pri ljudeh, ki so se le enkrat "slučajno" pregrešili, bo zadostoval že sam kazenski postopek z izrečeno denarno kaznijo ali pogojno obsodbo, pri bbolj vstrajnih kršilcih pa tak ukrep gotovo ne bo zalegel. Take ljudi pošiljamo v zapor z dobrim namenom, da se bodo tam poboljšali. Pa se bodo res? V zaporih imajo pedagoge, delovne terapevte, vzgojitelje itd, ki se vsi trudijo, da bi zapornike spravili na pravo pot. Vendar imamo v zaporih tudi okorele kriminalce, ki so za še ne docela pokvarjene zapornike pravi profesorji kriminala. Želja, da bi zapornike poboljšali, tako največkrat ostaja le želja, dejansko stanje pa je prav nasprotno. Obsodba na zapor ima tako največkrat edino pozitivno posledico v tem, da kriminalca za določen čas izloči iz okolja, kjer bi lahko svojo negativno dejavnost nadaljeval. Obsodba na zapor tudi na potencialne storilce ne bo prav nič vplivala, saj se vsi zanašajo, da jih pri njihovih lopovščinah ne bodo dobili. In smrtna kazen? Ta storilcu sicer zanesljivo prepreči, da bi še kdaj kaj negativnega storil. Je pa pri tej kazni element maščevanja še posebno izrazit, vzgojnega učinka na druge pa smrtna kazen nima nobenega, kar so zanesljivo pokazale številne študije. Maščevanje pa je, poleg tega, da je barbarsko, tudi povsem neracionalno. Interesom družbe bo zadoščeno, če bomo težkega kriminalca izločili iz okolja, bodisi v zapor, ali pa v ustrezno ustanovo za varstvo neprištevnih storilcev kaznivih dejanj. Pozivanje, češ, kaj pa če bi tebi ljubo osebo nekdo umoril, posilil ipd., ali bi še bil proti smrtni kazni, je špekulacija. To je prenos problema iz sfere racionalnega v sfero emocij. Popolnoma človeško je, da bi vsakdo v taki situaciji reagiral čustveno in se prepustil sovraštvu in želji po maščevanju. Sprostil bi torej svojo negativno energijo. Pravilna pot pa je, izključiti vsa negativna čustvovanja in negativno energijo in najti način, kako na najmanj boleč način doseči, da storilec slabih dejanj ne bo več počel. Slaba čustvovanja in negativno nergijo pa pošljimo nazaj v srednji vek. Glede evtanazije pa me lomijo dvomi. Seveda ob predpostavki, da ne gre za nikakršno zlorabo. Če gre za tako nebogljenega bolnika, da si sam nikakor ne more pomagati, je pa njegovo stanje brez vsake nade za kakršnokoli izboljšanje, njegova perspektiva pa je le hudo trpljenje, potem bi pomislil, da mu na njegovo željo res lahko pomagam skrajšati muke. Pa je to res njegova iskrena želja? Slišal sem za pacientko na psihiatriji, ki se je odločila, da ne bo več živela in je v resnici tudi umrla, čeprav je bilo njeno somatsko zdravstveno stanje povsem v redu. Če je tako umrla ta ženska, ki se je očitno naveličala življenja, potem bi si morda lahko muke skrajšal še kdo, če se je res iskreno in dokončno odločil zapustiti življenje v fizičnem svetu. Naj vprašanje o evtanaziji zame ostane do nadalnjega še brez odgovora. bigm bigm

Naključje?! O tem vprašanju sem pa res že velikokrat razmišljal. Večkrat se zgodi, da stvari postanejo povsem brezizgledne in ko je situacija najbolj kritična, se pripeti nekaj, kar vso zmešnjavo hitro razreši in situacija je zopet obvladljiva. Ko človek preživi na svetu že nekaj (precej) let in se takih "naključij" nabere za cel šopek, pa pričneš dvomiti, da je šlo v vseh takih primerih le za "naključje". Bolj se nagibam k mnenju, da je nekje nek "računalnik", ki poskrbi, da se taka "naključja" pripetijo res v pravem trenutku. bigm bigm