No..samo to o starših..če dovolite ..dodam.. Vedno, ko pride do take..zakompleksane situacije..pomislim..uff..kaj če bi se pa jutri kateremu od njiju kaj zgodilo.. pa bognedaj..bi umrl.. Po moje bi me lep čas življenja pregajalo, da sta pa vseeno moja starša..da ne bi smela tako in tako..in na stara leta zaslužita tudi svoj mir in vsaj nekaj spoštovanja.. Saj če že zdaj ne znata ljubezni pokazati, ko sem bila še otrok pa sta jo! Drugače bi me dala v posvojitev ali kaj jaz vem.. Saj ne poznam družine, kjer bi zares bili vsi srečni..če ne stokajo starši pa jokajo "otroci".. Pri nas je živela moja babica..ker pač imamo malo prostora, se ni zgodilo dostikrat, da bi lahko bila sama..npr. v svoji sobi (ki je niti nisem imela).. Ko sem prišla iz šole, bi kot normalen najstnik rada imela eno, dve uri zase..mir..pa nikoli ni bilo tega.. Zato sem dostikrat bila jezna nanjo..pa tudi hude besede so padle..ja, so.. Zdaj, ko je umrla..bi pa desetkrat premislila, kaj rečem..preden rečem.. Vseeno so to naši starši..naša kri...moja kri.. Verjetno sem samo jaz čudna..samo meni da misliti..