hvala za dobrodošlico moram vam povedati, da sem zadevo še enkrat predebatirala z možem. on pravi, da naj grem, ker to njemu ustreza, če mislim, da mi bojo na danskem pomagali...da se bo on tudi malo odpočil med tem časom in razčistil sam s seboj...hm, kaj sploh kompliciram...ja delala bom tako, da bom čimbolj sledila dinamikam in mislim, da se bom resno začela pripravljati na pot...ker zdaj je zadeva zaključena, se mi dozdeva...otroci meni na poti niso ovira(glej, kaj piše harmony gor...o dinamikah)...to je to...samo včasih človek želi biti sam s seboj in očitno je zame napočil ta čas. kraj, kamor grem, pa ni niti zdaleč podoben tistemu, iz katerega mislim oditi, lahko si brez skrbi... tako da...to točno vem, da grem na boljše...če slučajno ne grem na dansko, pa kam drugam...mislim, da je pametno, da se že enkrat scleram in razčistim sama s seboj določene stvari...ne vem, kaj naj rečem...še enkrat naj poudarim:rada imam svoje otroke. ne dam jih za nič na svetu, saj so moji...zavedam pa se, da si bojo oni izbrali svojo pot v življenju, tako kot sem si jo jaz...in to ne sme nihče preprečiti...