Povem ti, jaz sem ogenj, ogenj s splamenom zelenim, povem ti, jaz sem zrak in veter z vonjem po travi pokošeni, povem ti, jaz sem voda, reka sem deroča, včasih dež sem, včasih sneg in tudi toča, povem ti, jaz sem zemlja, v duši stara in razpokana, a vsako pomlad rodim en cvet. Ko sem ogenj s plamenom zelenim, takrat gorim, takrat sem vročina, sem strast in toplina in divja kot puščavska divjina. Takrat sem sonce v sredini neba, na ekvatorju vroča, na polih sem hladnejša od snega. Veš, da te lahko moj plamen tudi zmrazi? Ko sem zrak, sem svoboda sveta, sem lahko pojem življenja, a tudi gorja. Takrat ko sem zrak, v vesolju lebdim, stisnem se k tebi in mirno zaspim. Ko sem zrak, sem tudi sreča, živahnost in gibanje, najlepša plesalka neba. Veš da te, tudi ko sem zrak, lahko zadušim? Takrat ko sem voda, sem morje sveta, dolga sem reka in dež z neba, sem tekočina življenja, pa tudi groza vsega... Sem v puščavi dragocena, če sem poplava, ne mara me duša nobena. Ko sem voda, sem z morjem poročena in ribe so moji otroci, bolna sem, že davno strupena. Veš, da te lahko utopim? Če pa sem zemlja, sem stara, debela in okrogla in moj obraz je razbrazdan in zguban, s starostjo prežet, že davno razpokan in suh in brez vode in zraka in ognja ne morem živeti, ne morem znova začeti. Ko sem zemlja, lahko ti dam vse ali nič, lahko te nasitim, osrečim, lahko sem le nič, prah in pepel... Veš, da sem jaz tvoj grob? Ogenj kot strast, zrak kot svoboda, voda kot dež in zemlja kot modrost, vse to naenkrat, v enem, ti da še zadnji, peti element. Takrat pa sem upanje in božje darilo, takrat sem ljubezen in mir in razkužilo za vse rane človeštva, takrat sem dobro za dobro sveta. Le jaz te lahko rešim. Kdo sem jaz?