no...strateško sem si svoje življenje zamislil nekako tako....postavil sem si v okvirju svojega življenja dva extrema...vse in nič...nič kot mojo lastno praznino...kjer ni ničesar...niti mojih misli...in vse...kot extrem...ki lahko raste v neskončnost....in nima nobenih omejitev...nič ali praznina pa je itak v svojem bistvu omejena...vse kot extrem...pa raste skladno z mojim zavedanjem le tega....praznina...kot statičen pol mojega zavedanja...mora biti vedno nekako usklajena z rastjo vsega v meni...da se mi ne poruši strategija...ki sem si jo zamislil v življenju...poleg vseh ostalih strategij p.s. malo še moram dodelat