Želim si, da bi se nehala slepiti in po krajšem obdobju harmonije misliti, da je vse v redu. Ker ni in ne bo. Ker živim od kozarca naravnega soka in nekaj listkov solate na dan. Ker vsako drugo stvar takoj zbruham. Ker bi rada končno nekaj naredila prav. Ker bi rada, da opazi, da obstajam. Kljub temu, da seveda niti slučajno ne ustrezam njenim kriterijem. Ker nisem tako popolna kot bi njena hčerka morala biti. Rada bi samo, da si vzame čas zame. In mi mogoče enkrat na leto pove, da me ima rada. Ne morem si pomagati, ne morem si prigovarjati, da sem v redu, po sedmih letih se sploh ne spomnim, kaj pomeni normalno jesti, normalno živeti in normalno razmišljati. Nočem pomoči, nočem biti zdrava, ker ne vem, kako to izgleda. Ne prenesem hrane, ne prenesem sebe. Nočem biti več debela in grozna in nemočna. Rada bi bila že enkrat prozorna, zakaj je kar naenkrat tako težko shujšati?! Kar pojem, zbruham, spijem 8 litrov čaja na dan, ne vem, kako dolgo se bo to še vleklo, preden mi uspe. Rada bi bila prozorna, rada bi bila tako suha, da me ne bi nihče več videl. Da bi se končno nehali spotikati ob to, kako sem grozna in obupna in debela in nesposobna. Samo še 10 kil, vsaj še 10... Da bom lahko zadihala in se ne sovražila. PROSIM.