Včasih se počutim grozno, ker so okoli mene sami mrtvi ljudje. Nobene spontanosti, nobenega temperamenta, nobene karizme. Nobene strasti nimajo do ničesar, nobene volje do spontanega pobega stran od vsega, nobene čutnosti in moči. In potem sem tu jaz... Ki sledim sebi, sledim soncu, sledim svojim sanjam... In včasih sem tako prekleto sama, ker ni nikogar, da bi me objel in mi povedal, da je vse v redu. Nikogar ni, ki bi se z mano ponoči sprehajal in pil vino in jedel jagode. Ker so vsi ujeti v neke kalupe in so popolnoma nesposobni slediti svojim čustvom, željam in srcu.