Skoči na vsebino

Aliana

D član
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    9.768

  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    63

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a Aliana

  1. Aliana

    Prvi del

    Avtor: Aliana,

    30.7. --- 11.8. 2007
     
    Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage. Prvotni plan je bil Romunija...
     
    day 1
     
    Začelo se je s celodnevno vožnjo po Madžarski.. že tu smo naleteli na zanimive kombinacije prevoznih sredstev , kar pa se nam po parih dneh sploh ni zdelo več nenavadno. Vožnja skozi Madžarsko je bila.. hmm.. kako bi opisala.. ravna, enolična in na trenutke dolgočasna.. vmes smo sicer zagledali tudi take romantične prizorčke http://web.spajkit.si/sabina/romweb/images/007_madzarsko_podezelje.jpg
    Prvo noč smo prespali v Szegedu na Madžarskem, večer smo zaključili v družbi polne lune, s pivom v roki in sendvičem posebej zame iz bližnje črpalke..
     
    day 2
     
    Nadaljevali smo pot proti Romuniji. Vmes nas je ujel dež in smo pot nadaljevali kot telebajski, oblečeni v dežne kombinezone..
    Mejo z Romunijo smo prestopili brez težav (aja, saj res, Romunija je že del EU!) in se ustavili v prvem večjem mestu, Oradei. Kratek foto sprehodek po bližnjem parkcu in ugotavljanje kam naprej... Potem pa se je dan itak že bližal koncu in smo začeli dokaj neuspešno iskati na zemljevidu označeni kamping.. No, kamping je menda celo stal na pravem mestu.. pred leti.. Neki čudni tipi so nas sicer vabili bližje, ampak občutek ni bil ravno najboljši, zato smo poskusili v zasebni hiši, ki je imela na vratih napis.. kakšen že? no pač, apartmaji... Zmenili smo se, da nam motorje spravijo za ograjo, mi pa smo se znašli v 4-posteljni sobici. Ena vrata so vodila ven, druga pa direkt za šank. Dreams come true za S. Seveda smo večer spet zaključili s pivom, tokrat romunskim Ursusom.
     
    day 3
     
    Zajtrk ni bil vključen v ceno, tako da smo na poti našli eno mini trgovinico (''ja, ni problema, bomo narezali salamo..'' na centimeterske rezine ) in se spravili k zajtrku v družbi potepuških psov. Veliko njih...
    Za danes je bil v planu Satu Mare in obisk 'Veselega pokopališča'. Seveda se je bilo potrebno vmes ustavit na pivu in spočit riti. Pri sosednji mizi se je večinoma sam s sabo, malo menda tudi z nami, v neki mešanici ruščine, madžarščine in romunščine pogovarjal tale gospod. Družbo sta mu delala večji kozarec vode in malo manjši kozarec vodke. Fotk WCja (barbati & femei) ne bomo objavljali javno :xx!:
    Vožnjo smo nadaljevali čisto na sever v Sapanto, ob mejo z Ukrajino. Tu smo si želeli ogledati 'Cimitirul vesel', veselo pokopališče. Leseni križi, ki jih je vaški umetnik Stan Patras pobarval v svetlo modro in nanje narisal prizore iz življenja umrlih ter vsakemu posvetil še pesmico, so res vredni ogleda. Tale je bila očitno učiteljica
    Potem pa se je bilo treba odločit kam naprej.. in smo ugotovili, ko smo že tako blizu meje, viza pa menda ni več potrebna.. da gremo naredit vsaj par km po Ukrajini.. Prvi vtisi so bili fajn, že ljudje, ki smo jih srečevali na ulicah, so izgledali bolj živi in bolj priljudni kot v Romuniji.. Tudi tu nikakršnih problemov za čez mejo, samo neke listke za vstop in izstop smo morali izpolnjevati in potem še čakati, da so gospodiči na meji to vse lepo počasi prepisali na računalnik.. Vmes so nam prijatelji motoristi, ki so se tudi potepali po Ukrajini sporočili, da je super, fajn, poceni in oh in sploh, in da se dobimo v Odessi ob Črnem morju. Ma ja, pa smo za 100% spremenili plane, pustili severni del Romunije za kdaj drugič, in se odpeljali kar naprej po Ukrajinskih Karpatih. Vmes smo naleteli na kraj, ki je baje središče Evrope In občudovali cerkvice, take in drugačne, ampak nujno vse s svetlečo srebrno streho. Pozno kosilo smo si privoščili v simpatični restavraciji, se fino oblekli (kar hladno je postalo, ko se je sonce skrilo) in se peljali še malo naprej.. in še naprej.. in še naprej.. in nas je že malo skrbelo, da bomo prenočevali med medvedi in volkovi, ker ni bilo sledu o kakem hotelu.. No, pa se je našel na koncu. In to najbolj simpatičen na celi poti, če mene vprašate. Kompleks lesenih hišic sredi gozda, vse v sobah leseno, prijetno toplo in dišeče..
  2. Aliana

    Drugi del

    Avtor: Aliana,

    30.7. --- 11.8. 2007
     
    Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage.
     
    day 4
    Nov dan je pred nami.. pa gremo.. in smo se že skoraj nehali čuditi takim prizorom. Za kosilo smo bili že pred Moldavsko mejo. Na restavraciji, kjer smo jedli, je visel izvesek: PECTOPAH, Igralni avtomati, Biljard (hmm.. zmanjkal ta čudnih črk..). Po kosilu smo šibali naprej, v Moldavijo.. Ravne, dolge ceste, obdelana polja okrog in okrog.. V ??? smo s težavo našli hotel. V prvem so hoteli 100€ na osebo, v drugem čisto malo manj, tretjega, ki naj bi bil, pa nismo in nismo našli.. vsi obupani smo se ustavili, da si vsaj še pivo privoščimo, preden gremo ven iz mesta iskat plac v koruzi.. Pa se je iz nekega avta prikazal nek bajker in nas odpeljal do hotela Malo smo se sicer spraševali komu točno je hotel namenjen , ampak spali smo pa le na toplem. Prej seveda še v trgovino, tokrat si bomo pivo privoščili kar v sobah. S H. sva imeli malo težav pri sporazumevanju, prodajalka bila nekam tečna.. Pa se je našla punca s huuudim dekoltejem in se lepo zmenila z nama v angleščini kaj in kako.. Pred trgovino smo spoznali še par njenih sošolcev (menda so se dobili po parih letih s svojo učiteljico angleščine in šli na drink), punca je pa med drugim povedala, da ima zaročenca v ZDA in da čaka na vizo, da bo lahko odšla tja.. Skupaj z otrokom.. Kolikor je bila cela zgodba malo zavita v meglo, smo se pozneje resno spraševali, če ga ni spoznala preko neta.. Izgleda, da je to tu kar pogosto. Punce mislijo, da je zunaj vse oh in sploh super.. No ja..
     
    day 5
     
    Če bi vedeli, kaj nas danes čaka, bi ostali kar tam, v romantičnem hotelčku.. Pa nismo. In smo šli naprej. Romantika se je nadaljevala, malo na drugačen način. Nekaj časa...
    Dokler nismo kakih 70km pred mejo z Ukrajino naleteli na mejo. Halo?!? Nikomur nič jasno.. Najprej nas ustavijo policaji, pregledajo potne liste, razložijo, da moramo plačati nekakšno eko takso.. S. jih nekako prepriča, da smo to plačali že na Moldavski meji in da so nam pač pobrali vsa potrdila.. Nas spustijo naprej. Se spet ustavimo par metrov naprej pri carinikih. Mrko gledajoči fantje. Vso prtljago pobrat dol iz motorja in odnest not, v pisarno. Pregledajo čisto vse, vmes jim razlagam, da kavni bonboni niso droga in da je nož v tulcu namenjen rezanju melon. Tip samo mrko gleda. Naju s H. pošljejo ven, I. in S. pa ostaneta not.. Čez nekaj časa prideta vsa penasta ven in povesta, da sta pač plačala 100€. Nekakšne kazni in v bistvu podkupnina, da nas spustijo naprej in ne kličejo policije zaradi tistega trapastega noža in da nas ne pošljejo nazaj, ker baje nismo imeli nekakšnega žiga iz Chisinaua..
    Vmes med vso to kolobocijo se nekaj na kratko pogovarjamo z fanti z nizozemsko registracijo, ki tudi čakajo na postopek.. Tip nam razlaga, da je tu vmes še ena država, ki je sicer ni na uradnem zemljevidu, da pa Lonely Planet močno odsvetuje pot tu skozi.. Hja, dobro da vemo.
    No, fantje nas potem spustijo naprej. Do naslednjih policajev. Ki ugotovijo, da nimamo vize. In nam zaračunajo 20€ na osebo. In ne, ni še dovolj. Ko se vsedemo na motor, stopi k nam policajček iz druge strani ceste.. Kaj pa eko taksa za motorje? Nekaj se pregovarjamo, plačamo nekaj in mu damo še ves moldavski drobiž, zahtevamo potrdilo pa samo nekaj bluzi, da je zdaj vse ok in vse v računalniku in da ne rabimo potrdila..
    Penasti od besa se odpeljemo naprej, preden se še kdo kaj spomni. S. stopi po gasu.. Ne za dolgo. Za prvim ovinkom policaj maha z loparčkom. Obema voznikoma pokaže merilnik, na katerem piše, da sta vozila 73 km/h. Oba. V naselju menda, čeprav ni videti nobene hiše.. Nekaj se bunimo pa ni pametno, tip kar rdeč postane.. in pač plačamo še 20€. In se lepo po pravilih peljemo naprej. UStavile so nas še 2, 3 kontrole, denarja na srečo niso več hoteli.. Smo si pa močno oddahnili, ko smo prišli ven.
    Pozneje smo ugotovili, da smo bili v Transnistriji. Priznava jih sicer nihče. Imajo pa svoj denar, svoje znamke, svoj parlament.. in okoli 20000 ton ruskega orožja. Nobenih fotk, se nismo upali fotoaparata potegnit ven..
    Kdo bi si mislil, da bomo kdaj navdušeni, da smo prišli nazaj v Ukrajino. V Odessi se spravimo na večerjo, šef dovoli, da motorje parkiramo v notranjem dvorišču. Razložijo nam, da je kamping, ki ga iščemo na krožnem križišču levo in na naslednjem krožnem še enkrat levo. In se odpravimo. Zapornice so spuščene in vštric nam pripelje tipček.. Vpraša kam smo namenjeni in pove, da nima pojma kje bi bil ta kamp, da je pa naslednje krožno oddaljeno 70 km.. Pravi, da nam bo poiskal hotel. Skupaj se ustavimo na drugi strani zapornic, ob robu ceste.. Mlad fant (Igor) in dve luštni punci (Katja in ???) v avtu. Kar obvladajo angleščino. Ne dobi hotela in nam na koncu ponudi, da prespimo pri njegovih starših. Ne izgleda, da bi bilo kaj narobe pa itak imamo dost vsega in se peljemo za njimi.. Pridemo v ogromno hišo, komaj jih prepričamo, da lahko spimo v eni sobi na tleh, da ni treba komplicirat.. Potem pa sedimo zunaj na vrtu in čvekamo pozno v noč. Vsi trije so motoristi
     
    day 6
    Zjutraj nas čaka zajtrk, povabljeni smo, da ostanemo še en dan, da nam razkažejo Odesso. Pa se raje odločimo, da gremo naprej, toliko je še pred nami.. Samo še S. motor je treba popravit. Igor je razložil kje najdemo serviserja, še poklical je tja in mu vse razložil. Tako da se samo pripeljemo pa tip že ve kaj je treba. V manj kot pol ure je vse urejeno. Še skupinska fotka za konec in smo šibali naprej.
    Spet zanimivi prizori na cesti. Tip je očitno selil kokošnjak Dvakrat smo še prišli v nevarno bližino Moldavske meje (oziroma Transnistrie najverjetneje), ampak na srečo tokrat niso pobirali prispevkov. Spet smo si privoščili zajtrk iz trgovine, tiste centimeterske rezine salame smo pojedli kar zadaj za hišo. Skozi malo mestece (ali pa je bila vas? ena bolj neurejenih - sem dobila dokaz, da se folk ne norčuje, ko pravi, da lahko sredi ceste naletiš na 2 metra globoko luknjo, ker je pač nekdo rabil pokrov od kanalizacije) smo prišli do Črnega morja. Vsaj ta del, ki smo ga videli, nas ni preveč navdušil, tako da smo se kar hitro odpeljali dalje.
    V Galatiju nam je pisana družbica mladih in starih prišla pomagat, ko smo iskali pravo cesto nazaj v Romunijo. Peljali smo se ob delti Donave (tega je sicer za nekih 100 km, ampak že tisti mali košček, ki smo ga videli, je bil čudovit.)
     
    Ko se je začelo večeriti pa smo lahko opazovali ženske in otroke, ki so peljali kravice domov iz paše.
    Vozili smo se pozno v noč, ker kampa ali hotela kar ni in ni bilo. Ko smo kamp nazadnje le našli, je bil seveda že zaprt. In smo se odločili, da nismo mi krivi, če nas ne spustijo noter, si napihnili blazine in se zleknili kar pred ograjo. Ko smo že skoraj spali, se prižge močna luč nad nami in iz recepcije pride tipo.. da smo ga prestrašili. I. ga vpraša, če nas spusti noter pa odgovori, da se kamp odpre ob 10h. A lahko pol vseeno spimo tu? Ja, ni problema. OK, a lahko potem ugasneš luč? In je tip šel ugasnit luč in smo mirno spali do zjutraj..
     
    Da jutranjega mimohoda vseh hlevskih živali sploh ne omenjam...
     
    day 7
     
    Spet smo se vozili po nekih vaških cesticah, za katere je I. rekel, da so jih očitno zgradili že Rimljani, od takrat pa jih ni nihče več popravljal.. Nekaj časa makadam, potem malo granitnih kock pa spet makadam in spet kocke... Pripeljale so nas 100 let nazaj v čas. Na pašnikih smo opazovali gospe, ki so pasle ovce, v daljavi je kmet dirkal po polju z vozom, v katerega je bil vprežen konj, po cesti smo prehitevali volovske vprege.. niti enega traktorja. Hiše krite celo s slamo, pred vsako vodnjak..
    In potem smo se kar naenkrat znašli v lepem, modernem mestecu Tecuci s prekrasnim parkom http://www.gapo.ro/thumb/4K6J8BBCTANA516WRSU5GKJKW.jpg.. in si privoščili kavo in zajtrk. Vmes je do nas pristopil gospod in nam prinesel knjižico in DVD s fotkami parka http://www.gapo.ro/thumb/3FR9LR4M531X9NX1PEM985KTR.jpg. Izkazalo se je, da je prav on arhitekt parka (mini živalski vrt, vse v cvetju, malo kičasto ampak simpatično) in tudi fotograf in nam je kar podaril svoj izdelek.
    Spet smo odrinili naprej, zdaj se je pogled malo spremeil, ker smo se spet vozili skozi gozdove. Proti večeru smo začeli iskat kamping. Prvi, ki smo ga našli, je bil nekakšen mladinski center. Ker kao znam španščino (in to kao ful pomaga pri romunščini ) so me poslali, naj se zmenim.. V jedilnici sem našla eno staro gospo, ki je pometala in jo poskušala vprašat kje je recepcija.. Me je skoraj za roke odvlekla na drugo stran hiše, kjer naj bi bila druga gospa, ki bo razumela.. Ta gospa je prišla ven in poklicala tretjega tipa, ki je govoril nekako francosko in par besed angleščine.. Na koncu sva ugotovila, da se res še najbolj razumeva, če jaz črkujem španščino, on pa romunščino. V glavnem, izvedeli smo, da je mladinski center, da sploh ni kamping, da pa lahko prespimo zadaj za hišami, ampak potem kriza s kopalnicami.. Ja, verjamem, da niso bili preveč navdušeni, da bi otroci tuše delili s štirimi čudnimi bajkerji Nekako smo se zmenili, da je par km naprej pravi hotel, s tuši.
    In smo se odpravili naprej in čez par km res zagledali celo naselje. Na koncu smo se znašli v simpatični leseni hišici, šef se je nekaj sekiral, da nimajo angleškega zajtrka ampak le 'romunskega'.. sploh ni panike, saj jemo vse. Po pijačo smo se morali odpeljati par km naprej v trgovino, za večerjo smo pa dobili ogromen pladenj mesa na žaru in seveda pomfri.. Smo se že nekako sprijaznili, da bomo večinoma jedli zrezke in pomfri na poti, ker v restavracijah očitno še niso prišli do kakih posebnih, domačih ali pa vegetarijanskih jedi.. no ja, ali pa jih nismo znali naročit..
  3. Aliana

    Pula, september 2005

    Avtor: Aliana,

    Zadnje sončne dneve je treba izkoristit za Twin Horne v Puli... motozborplaža

    testiranje novih motorjev

    no ja, brez striptiza in moških z jeziki do tal pač ne gre

    pa počitek po naporni noči...

  6. Aliana

    Četrti del - konec

    Avtor: Aliana,

    30.7. --- 11.8. 2007
     
    Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage.
     
     
    day 10
     
    Zjutraj vse izgleda dosti lepše in manj strašljivo. Ampak še vedno nam ni čisto jasno kje so vsi tisti ljudje.. Na zajtrku v restavraciji nam natakar nekako razloži, da vsi prihajajo sem zaradi samostana. Očitno smo res naleteli na nek verski center.
    Zdaj pa proti Transfagarasu. Cesta je ponoči zaprta tudi zato smo morali včeraj nujno najti prenočišče. Transfagaras je najvišji in najlepši prelaz v Romuniji. Cesta teče med najvišjim romunskim vrhom Moldoveanu in drugim najvišjim Negoiu in povezuje pokrajini Transilvanijo in Wallachio. Zgrajen je bil iz strateških razlogov - Nicolae Ceauşescu je hotel zagotovit svoji vojski hiter umik, če bi jih napadli Sovjeti. Tako je cesto zgradila večinoma vojska, pri gradnji so porabili okrog 6000 ton dinamita, umrlo pa naj bi 40 vojakov. (vir: Wikipedia)
    No, razgled je bil božanski
    Za zaključek Romunije smo zvečer v kampu doživeli še čisto pravo romunsko žurko, z domačo glasbo in plesom do jutranjih ur. Spali pa smo v mini lesenih šotorčkih, nekako se nam ni dalo postavljat šotorov.
     
    day 11, 12 ...
     
    Čakala nas je smao še pot domov. Večinoma gasa po avtocesti. Prestopili smo Ukrajinsko mejo in se znašli v Srbiji, skoraj že doma. Na hitro smo si ogledali Džerdapsko sotesko , se na poti skoraj zaleteli v prašičke ob cesti (zanimivo, teh pa iz Romunije nismo bili navajeni). Jedli pleskavice in čevape, ponoči v dežju odbrzeli mimo Beograda, se za en dan ustavili še v Orašju (Bosna) na shopingu in malo podaljšali, ker so nas domači bajkerji povabili na piknik in kampiranje.
    V soboto smo se ločili na ljubljanski obvoznici in odšli vsak v svojo smer. Razpakirat, oprat cunje, oprat sebe in spočit razbolele riti. Splačalo se je pa vseeno
  7. Aliana

    Tretji del - nazaj v Romuniji

    Avtor: Aliana,

    30.7. --- 11.8. 2007
     
    Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage.
     
    day 7
     
    'Romunski' zajtrk je izgledal nekako takole:
    kava, čaj, mleko direkt iz krave, na krožniku pa mastna omleta, dva kosa ocvrtega sira in še par kosov ocvrte hrenovke.. Heh, poglejmo s pozitivne strani.. dovolj energije za ves dan..
    Še manjša popravila motorja. No ja.. v bistvu razstavljanje in sestavljanje zaradi napake, ki je sploh ni bilo. Smo pa uspeli ostat brez alarma.
    Šefe je sicer nekaj razlagal, da je pot naprej 'bad road, very bad road' pa smo si mislili, da mi že vemo kaj so to slabe ceste.. Ampak po par kilometrih se je asfalt končal in se je začel makadam. In po par kilometrih se je končal makadam in so se začele kozje stezice.
    Počasi se daleč pride, I. je itak užival, ker je prišel na svoje, midve s H. sva trpeli zadaj, ko naju je metalo po zraku.. Na vrhu hriba smo naredili pavzo in raje nismo spraševali italijanov, ki so se pripeljali mimo, koliko km nas še čaka. Vmes smo srečali konjsko vprego.. No, če on zmore, bodo naši konji tudi. In nam je uspelo. Smo prišli nazaj na asfalt. Med ovce.
    Cesta je bila zdaj OK in kar hitro smo prišli do Brasova, kamor smo bili v bistvu namenjeni. Kar veliko mesto, malo spominja na Dunaj (itak vsa večje mesta tu spominjajo na Dunaj), ogromna gotska katedrala je bila zaprta, ker je bila nedelja.. Vreme je bilo bolj slabo, ves čas je nekaj pršilo pa še motorjev se nismo upali pustiti samih, tako da smo naredili samo kratek sprehod po glavnem trgu, kupili par spominčkov, pofotkali in šibali naprej. Drakula nas je nestrpno pričakoval v Branu
    Ugotovili smo, da je grad že zaprt, zato smose odločili prenočiti kar tam. S. je šel pogledat za ceno v kamping, jaz sem malo trmarila, ker mi res ni bilo do postavljanja šotora v dežju.. Kar naenkrat je do naju stopil mlad fant in vprašal, če iščemo sobo.. Ja, v bistvu res. Razlika v ceni je bila samo 3€, tako da smo se odločili za sobo. Seveda je vedno potrebno vprašat, če imajo garažo za motorje. Tokrat smo jih imeli parkirane v garaži - hlevu, tale jih je pa budno pazil.
     
    day 8
    Zjutraj smo ugotovili, da se Bran Castle odpre šele ob 12h in bo treba čaaaakat.. Jaz sem si vmes itak premislila, nekak sem videla par razglednic in fotk iz notranjosti pa se mi je zazdelo boljše, da ohranim spomin samo na tisti nočni pogled od zunaj, ki ima vsaj malo veze z Drakulo. Drugače v bistvu ni nobene pametne povezave, razen da so ga pač poimenovali Drakulov grad. V bistvu je kakih 250 km oddaljen od kraja, kjer naj bi stal grad iz Stokerjevega romana. Kar se pa tiče Vlada Tepeša - je baje celo enkrat prespal tu notri.
    No ja, medtem ko sta si H. in S. ogledovala grad , sva midva brskala po stojnicah s spominčki (večinoma dolgčas, neizvirno, vse made in China) in si privoščila siesto.
    Potem pa smo se skupaj odpravili na ogled še enega gradu, kakih 20 km stran. Cetatea Rasnov oziroma grad, utrdba ali kaj že to je v Rasnovu je kar lepo presenetila. Najprej razgled, potem pa še notranjost. Lepo obnovljeno, celo nekakšnem muzej je noter. Pa zanimiva zgodbica, povezana z vodnjakom. Med enim od turških obleganj je prebivalce zaskrbelo, da bodo ostali brez pitne vode. Tako so dvema turškima ujetnikoma obljubili, da ju izpustijo, ko skopljeta http://stronghold2.heavengames.com/cpix/cw/rasnov-7.jpg. Kopala sta 17 let in končno naletela na vodo v globini 146 metrov. V bistvu se pa ne ve zagotovo ali so potem izpolnili obljubo ali pa še vedno ležita na dnu vodnjaka.
    S. je našel prijatelja , potem pa smo šli iskat hrano. Za spremembo smo jedli pico in ribe.
    Vmes smo se z lastnikom stanovanja zmenili, da lahko prespimo še eno noč, saj nekako ni imelo smisla pozno popoldne odhajati naprej. Fant je imel neke čudne izjave kako nič ni spal ponoči.. malo smo se zamislili.. pod Drakulovim gradom, v mestu vampirjev, ti človek reče, da ponoči ni spal?!??!
    Česna in žegnane vode pa na tistih stojnicah ne prodajajo...
     
    day 9
     
    Preživeli smo noč brez dodatnih luknjic v vratu, se poslovili od pujska in se odpravili proti Sighisoari. Vreme je bilo spet bolj tako, tako. V mestu smo zavili v prvo restavracijo, naročili pico in čakali, da se vreme odloči.. Kar naenkrat se iz ulice zasliši: 'O lej, Ljubljančani!' In tako smo spoznali dve primorki, ki vsaka s svojo Africo Twin potujeta okrog in se ne izogibata makadamu. I. se je odločil pazit motorje, mi smo se pa skupinsko odpravili na ogled mesta. Potem smo še skupaj popili kavico, se zmenili, da jo ponovimo v Sloveniji in šibali naprej v Sibiu. Sibiu/Hermannstadt je ena taka zanimiva mešanica romunske in nemške kulture. V mestu živi kar precejšen odstotek nemške manjšine še iz 12. stoletja. Vsi napisi so dvojezični. Menda je bil celo eden od zadnjih županov nemškega rodu. Mesto je spet en približek Dunaja, z velikim trgom in arhitekturo, ki se jo splača it pogledat.
    Čeprav se je že večerilo, smo se odločili iti naprej in poiskati prenočišče čim bližje Transfagarasu. Ampak kampov in hotelov, narisanih na zemljevidu, v živo spet ni bilo videti. Že v čisti temi smo zapeljali dol iz glavne ceste in se odločili poskusiti srečo še z enim narisanim, oddaljenim kakih 20 km. Cesta je bila obupna.. tisto, ko se lotijo popravljat asfalt in izrežejo 10 cm globoke in pol metra široke luknje.. potem pa jim zmanjka časa in asfalta. in jih pustijo. Super za vožnjo z motorjem v trdi temi No, čez 20 km se je pred nami pojavil ogromen hotelski kompleks. In the middle of nowhere. V največji hotel sem šla vprašat, če lahko prespimo.. pa so mi razložili, da je vse zasedeno, da je verjetno tudi po apartmajčkih vse zasedeno in da bomo morda dobili prostor v samostanu. Halo?!? Zunaj pa v celem naselju ni bilo videti žive duše. Strašljivo... Sredi Transilvanije, 20 km od civilizacije, nikjer nikogar in vse zasedeno.. Kako se že začenjajo tisti filmi o vampirjih? Gremo pogledat do samostana, ogromen lesen obok, kakih 100m noter pa samo ena mala lučka.. O ne, ne bomo. Gremo pogledat v apartmaje.. Pozvonim pri enem, ki ima celo zvonec, ostalo je vse za ograjo. Zaspan gospod se oglasi in ko mu razložim kaj in kako on začne samo ponavljati:'no, no... nonono, no, no..' in potem odloži slušalko.. Uf.. ok.. Kaj pa zdaj? Nič, gremo še enkrat do samostana, se opogumimo in zapeljemo noter. Malo pred samostanom ena cestica zavije levo in tam je še ena stavba. Pozvonimo, fanta smo očitno zbudili. 'A je to hotel?'.. 'Hm.. no ja.. recmo.. ja je..' V bistvu je dom za duhovne vaje ali nekaj podobnega, plačamo skoraj najnižjo ceno do zdaj in se stlačimo v edino še prosto sobo, S. mora spati na tleh, ker ni prostora.
  8. Aliana

    Ay, que calor!

    Avtor: Aliana,

    11. julij 2006
     
    Tole je pa še zame malo too much ... 43 stopinj bilo včeraj, ko sem se vračala iz službe, danes po moje še kaka stopinja več.. zjutraj do 9h zračimo in hladimo, potem zapremo vse, okna, polkna in ždimo v temi cel dan.. čim manj miganja, ker te vsak gib še malo bolj segreje.. ampak tudi to je treba dat skoz, saj smo pričakovali.. del Granade pač.. pa zelo jasn postane čemu je namenjena siesta, ki se je pridno poslužujemo, vsi trije ...
     
    Nič posebnega ne dogaja.. Vesna se muči s tremi pretekliki in enim predpreteklikom v španščini, jaz se zraven učim isto stvar, samo še mao bolj v detajle in malo bolj teoretično.. Včerj sva bili v knjigarni, sem zapravila prvih 30 € za knjige.. Še dobro, da mami in oči prideta s kombijem na obisk konec meseca, tako da nisva preveč omejeni s prostorom Tako da poleg učenja še berem knjige za izpit iz književnosti.. Borgesa trenutno.. in noro uživam zraven
     
    Imam s sabo računalnik za fotke shranjevat in slovarje.. pa se mu spet nekaj cufa.. od vročine po moje.. malo crkava, malo pozabi, da mora delat.. upam, da bo zdržal do konca.
     
    Z Vesno sva se odločili, da si malo privoščiva in bova šli pogledat baletno predstavo, nekaj od Lorce, ki se dogaja na Alhambri.. tudi do tja se bo treba še enkrat sprehodit..
     
    V glavnem.. čakamo dež..
  9. Aliana

    Prvi izlet

    Avtor: Aliana,

    10. julij 2006
     
    Vikend je bil fajn ...
    V sobotoo sva si vzeli na izi, pospravljanje, mal se učile, zvečer šle na sprehod po Albayzinu... na Miradorju San Nicolas ravno še ujeli ene gitanote, ki so igrali flamenko na obzidju.. nimam fotk, mam pa posnetek, boste videli doma.. Pol sva šle še mal po mestu okrog, na sladoled ... in slučajno ujele še nekaj zanimivega .. nek plesno glasbeni performans, ful huda muzka, ples, oder sredi glavnega trga v treh nivelih... luštkan zaključek večera
     
    V nedeljo je bil planiran dopoldanski izlet. Sva šle v Fuentevaqueros, rojstno vas Federica Garcie lorce. Prišli 10 minut prepozno za voden ogled, pa ga vseeno dobile... skoraj privat. Meni so skor solze tekle od navdušenja Ne znam čist razložit, ampak življenjska zgodba tegale poeta se je mene ful dotaknila že prvič, ko sem izvedela zanjo, da ne omenjam njegovih pesmi, dram.. In potem stojiš tam... sredi spalnice, kjer se je rodil, sredi patia, kjer se je igral z brati in sestrami.. in ti grejo kar kocine pokonci...
     
    Potem sva se odpeljale še do Viznarja, vasice, kjer naj bi bil Lorca ustreljen v času španske civilne vojne.. je en tak lep spominski park tam.. malo posedele, prebrale tablice z odlomki pesmi.. se odpeljale domov..
     
    Tak luštkan, prijeten dopoldanski izletek je bil.. sredi dneva je itak prevroče za sprehajat se okrog. Tako da potem pride na vrsto siesta.. Zvečer pa čisto zaresno učenje. Španskih nepravilnih glagolov in morfosintakse..
     
    Danes se pa spet začenja navaden delavnik
     
    P.S. Maček je priden. Dopoldne in popoldne na vrvici na terasi, ni še ugotovil, da če trikrat skoči na stol in po drugi strani dol, to pomeni, da si ful skrajša vrvico.. Drugače pa priden, ne teži in ne protestira. Samo ful preveč energije ima. Vesna ga je poimenovala tiranozaver.. ga bo treba peljat na sprehod v kak park in malo zdivjat. Čez dan smo pa notri, na hladnem, v temi in ob zaprtih oknih.. kolikor pač tesnijo...
  10. Aliana

    pomivanje in pospravljanje

    Avtor: Aliana,

    08.07.2006
     
    Čau! Zadnjih par dni je bilo precej bizi... Služba mi je še vedno všeč, še vedno vsakič znova presenečena nad angleščino od tamalih. V četrtek smo se učili besede, povezane s fuzbalom.. in je seveda to pomenilo, da je treba odigrat eno igro in v praksi preizkusit znanje.. Smo zvlekli zraven še mamo in očeta in skupaj špilali fuzbal.. noro ne vem, če sem 3x v lajfu to igrala.. tamal bil pa ful dober.. ves živčen mi je v angleščini poskušal razlagat kaj narobe delam
     
    Mačka sva uspeli še enkrat stuširat, zdaj je mehak in diši kot rožica

     
    Vesna ima clases vsak dan od 5h do 9h. Tko da sem bila včeraj popoldne sama. Sem se lotila pomivanja in pospravljanja kuhinje in pomivanja vse posode, 4 ure intenzivnega namakanja rok v Ajax in Pril je bilo to.. Pol pa še kuhala večerjo, včasih sama sebe presenečam kako znam bit gospodinjska

    Danes sva si naštimali alarm in se dopoldne lotili še ostalih delov stanovanja. Do pol 1h sva pomili, oprali, razkužili vse, kar se je razkužit dalo in pospravili najino sobo, zložili stvari v improvizirane omare in na obešalnike...


    Zdaj je malo lažje živet tam not. Prahu sicer še vedno polno, ampak to se ne da kaj dost naredit, glede na to da ploščice odpadajo in razpadajo. Pa dobro.. sva ugotovili, da se nama je tole noro fajn izšlo. Dejansko sva sami v 4-sobnem stanovanju za 340 € In zdaj, ko je vse spucano, stvar zgleda kar fajn. V glavnem, resno začenjava uživat in mal grozno nama je ob misli, da je že cel teden minil.. Kako bo to hitro šlo
     
    No, Vesna si je zdaj privoščila siesto, jaz sem pa prišla mal počvekat.. Maček, skopan in očiščen (upamo) vseh golobjih ostankov, ima dovoljenje spat na postelji, se je stlačil najprej mal v sveže pospravljeno omaro,
    potem pa Vesni na noge...
     
    Popoldne je v planu učenje, bova skupaj ponavljali španske preteklike, obe rabiva tole.. Tako da nič žuranja danes, jutri je pa v planu izlet v Fuente Vaqueros, Lorcovo rojstno vas.
     
    Aja, še za vse bajkerje iz Kolpe - izpit sem naredila z 10
  11. Aliana

    Tristan v vrtcu

    Avtor: Aliana,

    7.junij 2007
     
    Prijateljica vzgojiteljica je Tristana povabila v vrtec, na obisk k 3-letnim otrokom.
    Nekako sem upala, da jih ne bo kdo dobil po nosu pa povprašali sva vse mogoče šefe, če je stvar dovoljena.
     
    In tako sva se v četrtek dopoldne s Tristanom znašla pred vrati vrtca.. Nesla sem ga v košari, da bi se imel kam umaknit, če mu kaj ne bi bilo všeč.. pa se sploh ni nekaj strašno pritoževal.. zlezel ven iz košare, se razgledal po celi igralnici (samo otrok se je malo izogibal ) Najprej sem ga vzela v naročje in smo pogledali mačje oči, nos, brke in kremplje.. potem je imel dovolj in je zlezel pod mizo.. Otroci so še postavili nekaj vprašanj, potem pa skupaj z vzgojiteljico zapeli 'Pleza mucek na drevo'. Takrat je prilezel izpod mize in se zleknil malo bližje, da je zgledalo, kot da mu je čisto zares všeč, ko otroci pojejo..
    Smo ugotovili, da je pesem direkt Tristanu namenjena, sploh druga kitica... (beri sosednjo temo - Tristan v Španiji)

    Pol urice je trajal obisk, potem pa sva se poslovila... Luštkan dan
  12. Aliana

    še par fotk...

    Avtor: Aliana,

    kaj me to napada?

     
    hmmm... grem pogledat kje konča tole perilo...

     
    le kaj je tukaj notri?

     
    v tistih časih je bila leteča raca najboljša prijateljica...

     
     
    takole si pa pravično razdelimo blazino...

  13. Aliana

    fajter

    Avtor: Aliana,

    Tale moj divji mačkon se je šele sčasoma malo umiril.. najini prvi skupni meseci so pa potekali takole nekako...
     
    napad na vrečo

     
    napad na rokavico

     
    napad na mojo roko

     
    napad na obiskovalce

     
    čakanje v zasedi

     
    počitek po napornem boju s štumfom

     
    malo se je treba odžejat vmes (ne, tista iz posodice NI dobra)

     
    po napornem dnevu, polnem dogodivščin...

  14. Aliana

    El gato regresó

    Avtor: Aliana,

    05.07.2006
     
    OK, zdaj lahko napišem tole zgodbico.. sva se z Vesno vmes odločili, da ne bova nič pisali kaj se dogaja, ker je blo precej grozno.. ampak je situacija rešena, tko da iz današnje perspektive izgleda stvar za crknit smešna..
    Prej pa ni bila v bistvu..sva se ukvarjali z mislimi v stilu: kaj bi, če bi se tole morale odločat za človeka.. pustit ga umret nekje blizu tebe, brez da lahko kaj narediš..
    OK, ne bom še enkrat pisala, je Vesna dost dobro opisala celo situacijo, tko da vam kopiram iz njenega bloga.. samo še fotke bom vmes vtaknila (ja, tolk se nama je cufal, da sva se histerično režale vmes in se odločile, da fotkava kaj počneva..) bom samo kaj dodajala, iz moje perspektive
     
    Ja, res je, macek se je vrnu!!!
     
    Ok, bom zdej razlozila celo zgodbo, ceprov sva se s sabino najprej zmenile, da tega ne bova razlagale, ker je blo mal
    noro... skratka, v nedeljo zvecer je macek zginu. v redu, ni problema, se bo ze vrnu. potem ga ni blo se cel ponedeljek... tukaj je blo 40 stopinj, tako da je blo ful cudno, da se ni vrnu vsaj jest in pit. ker glede na to, da smo v petem nadstropju v bistvu ni variante, da bi kje dobil za pit. sva ga pa ves cas klicale z vseh oken in terase, da bi se pa mogoce le odlocil prit domov! okol pol enih sva se spravljale spat in slisim sabino ki mi z drugega konca stanovanja vpije, da slisi macka mijavkat. ok, zakon, nasli sva ga!
     
    hm, ja, ni zakon. iz okna najine spalnice se ga je slisal da mijavka ne na strehi, ampak na podstresju. in sva ga klicale in vse, pa ni hotu prit, samo ful je jokal. pac, tu v granadi itak povezejo vse strehe in terase na eni ulici, tako da nimam pojma, kje mu je uspelo prit na podstresje, dol pa ni mogel. in pol nisva vedle kaj....
     
    tukaj se zacne nora zgodba, napol podobna kaksnemu delu mcgyverja, napol pa psiholoskemu trilerju. ce sva se vsedle na okensko polico in fajn stegnile vrat, sva lahko pod nadstreskom lahko vidle lukno, od koder je prihajalo mijavkanje. (v bistvu sva najprej stegovali roko s fotoaparatom in fotkali v temo, da bi vidli kako zgleda una luknja, kjer je maček..) pod najinim oknom je namrec ze streha sosednje bajte, ki je eno nadstropje nizja. no, in sabina se je odlocila, da bo po strehi splezala do macka in ga potegnila ven. in potem se je zacela psiholoska vojna. mislim, glede na to, da sva v petem nadstropju, bajta je po mojem se iz mavrskih casov.... seveda nisem bla navdusena nad idejo, da jo bom pustila in gledala, kako pleza po strmi in prepereli strehi! je pa res, da mackona nisva mogle pustit na podstresju in ponoci poslusat, kako nama hodi nad stropom in joka, ker ocitno ni mogel prit ven. in glede na to, da je bil ze vec kot 24 ur brez vode..... v tiste pol ure razmisljanja je bilo vsega po malem: prepira, solz, veselja, ker sva ga nasli in obupa, ker nisva vedeli kaj naj. sabina se je odlocila, da bo plezala. fak, ne mores! halo, to je pet nadstropij, pa ceprav imajo spodnji sosedje teraso, to se nic ne pomeni, ce ti samo majckeno spodrsne, ce se kasen od stresnikov zamaje.... fak! ampak ja, kako naj bi jo prepricala? sama bi verjetno naredila nekaj podobnega, ce bi slo za nikija...
     
    ja nic, gremo pol vsaj poiskat vrv, da te bom varovala, ne? na terasi sva s pipe odvili slauf, sabini sem ga na vso moc zategnila okrog pasu (bilo mi je zal, da nisem nikoli bila pri tabornikih ali skavtih, kaksen fajn vozel bi prisel zelo prav...), zavozljala kolikor sem lahko, drug konec zavezala okrog pasu sebi in se je zacelo. z namizno lucko sem ji osvetlila streho, sabina pa je z mobitelom v ustih zacela plezat kaksnih pet metrov po strehi do nadstreska. macek je bil...hm, tezko razlozit, ampak ni mogel skocit na streho, ker je bla vmes meter in pol dolga in 30 cm siroka lukna do prvega nadstropja. ok, macek torej rabi most ali nekaj podobnega. sabina se je vrnila, zaceli sva iskat kaksno desko. se dobro, da nama stanovanje tako razpada-iz ene od omar sva zbile eno polico, sabina je sla se enkrat gor....
     
    ni bilo vredu. poiskat bi morali se enkrat daljso desko in nekako nardit vzvod, da bi jo sabina lahko zadrzala, ko bi nanjo stopil 5-kilski macek.... ja nic, sabina je laufala do avta po baterijo(svetilko) in ta mocen rjav selotejp. (Avto je drugač ene 15 minut stran, v garaži... ki je bila zaklenjena ponoči in sem morala trkat varnostniku, da mi je odprl.. pol mu ni blo nič jasno, ko sem brez avta nazaj ven prišla..) vmes se je vrnil tudi nelson in ga je skoraj zadela kap, ko je videl kaj pocneva. sej, sva mu lepo razlozili, da se naj pac dela, kot da nicesar ne ve, in da pac to morva nardit, ker macka ne morva kar pustit da umre tam gor. reku je samo, da zdaj ve, kako so nora slovenska dekleta in sel. in ko se je sabina ravno se enkrat odpravljala na streho (vmes sva na desko s selotejpom prilepili se metlo) se je nelson vrnil v najino sobo in je potem on varoval s sabino. se prej je ful lepo povedal, da v bistvu steka... a girl has to do what a girl has to do...
     
    spet se ni izslo, ker je bila deska presiroka in se vedno prekratka. prelomili smo jo po dolgem na pol, zlepili s selotejpom, ampak macek ni hotu stopit gor. s sprednjima dvema tackama je ze stal gor, potem se je pa ustrasu in se umaknu nazaj. okol 4h zjutraj smo odnehali, macku pustili most na pol zataknjen tam gor, nelsonu sva pa mogli obljubit da sami ne bova vec hodili na streho. in dejansko je blo ful mucno lezat v postli in ga poslusat, kako se sprehaja in praska in mijavka....
     
    naslednji dan (v torek) sva vstali ob 7h - v bistvu niti nisva mogli spat. macka ni blo vec slisat, midve sva pa iskali kaksen drug nacin, da bi ga lahko spravili od tam. mogoce bi lahko neka manjsa vrata v kopalnici vodila na podstresje, ampak so bila zaklenjena s kljucavnico. poskusali sva vrata snet s tecajev, odtrgat del podboja, prerezat kljucavnico ali jo celo odklenit z dvema zickama. ni slo. potem sva ogledalce prilepile na eno zlico in ga vtaknili skozi spranjo pri vratih, da bi videli, kaj sploh je tam. potem sva kar poklicali lolo (najino stanodajalko), in je bila ful prijazna in je ne vem kje poiskala kljuc in nama ga prinesla. no, na koncu iz tega ni bilo nic, tam je bila samo ena sobica s kramo, ni pa se dalo prit na podstresje. ugotovili sva, da bo treba it se enkrat na streho in poskust se podaljsat most. najprej je sabina splezala po most, ki sva ga prej pustili gor, sva ga podaljsali, prelepili, dodali se en rocaj od metle in se enkrat jovo na novo... ampak macka je bilo ocitno tako strah, da ni hotel stopit na most. po kaksne pol ure poskusanja je sabina spet pustila "konstrukcijo" na strehi, jo utrdila s selotejpom in podlozila, da se ne bi zagugala, ce bi macek stopil nanjo. potem sva lahko samo se upali, da bo ugotovil, da je dovolj varno, in da se bo vrnil.
     
    Meni je tole popoldne minilo ful čudno.. med hojo do trgovine sem razmišljala kaj čutim.. nič.. sploh nisem imela nobenih čustev v sebi.. faaakk, grozen občutek. dejansko bom pustila, da mi maček umre na strehi al kaj..
    šla domov, precej v čudnem stanju.. nekako sem odklopla vsa čustva, očitno.. mi je po eni strani všeč to, očitno sem sposobna to naredit v kriznih situacijah in kao racionalno delovat.. približno.. No, popoldne me je klical oči.. da ne morem pustit mačka, da plačamo kar že bo, da naj pokličem gasilce al pa une, ki odkrivajo strehe... Nisem več vedla kaj naj naredim.. šla v 4. nadstropje, stala 10 minut pred vrati (Lola, stanodajalka, naj bi bila tam) in se odločala a ji zatešim naj kliče folk, da rešimo mačka al kaj naj naredim.. stopim do terase in --- --- --- po terasi mi mačkon prihaja nasproti!!! sam spustila sem ga notem, se sesedla ob steno in tulila kot dež...
     
    zvecer, ko sem bila na tecaju, mi je okrog 8h sabina poslala sms, da se je macek vrnil-jeeesssss!!!! ves dehidriran (na strehi je bil dva dni in dve noci pri 40 stopinjah) in sestradan in umazan in smrdec po golobih. najprej je bil delezen hrane in vode, takoj zatem pa "ornk" tusa. od vceraj naprej je macek ali notri ali pa na terasi, privezan na povodcu. ena takale izkusnja je bila cisto dovolj...

    aha, se nelsonov komentar, ko sva vceraj zjutraj po treh urah spanja vstali obe pomeckani, utrujeni in zaskrbljeni: vajino nocno zivljenje v granadi je pa zelo zanimivo ze takoj od prvega dne tukaj! hm, ja, tut ce ne...[/i]
     
     
    Dogaja: * Vesna ima isto knjigo za španščino, kot sem jo imela jaz na faksu, tko da bova lahko skupaj delali.. jaz moram itak vse ponovit za september, ona pa od začetka. Super
    * Služba super. Tamaladva ful fajn. Govorita tko noro dobro angleščino, da se čudim vsakič posebej... očitno obstajajo angleški vrtci, ki dejansko učinkujejo, ne pa tko kot tisto, kar sem vidla v Madridu...
    * Šibam domov, Tristana čaka še en tuš, ker smrdi po golobih
  15. Aliana

    Orašje, maj 2005

    Avtor: Aliana,

    Prvi malo bolj pravi moto izlet... S sopotnico Dunjo sva morale najprej ugotovit kako spravit prtljago za dve v mini kovček, nato pa še... a se bo tole sploh peljalo? Vsaj do prvega križišča...
    No ja, očitno bo šlo.. tule smo že na pol poti do Sarajeva.
     
    In Sarajevo, moj prvi obisk.. navdušena..

     
    Gospa v štumfih iz črno belih filmov
     
    Punce smo si privoščile shoping...
     
    In končno nas je pot vodila naprej do Orašja, kjer smo si privoščili dva dni pravega motozbora

  16. Aliana

    Služba

    Avtor: Aliana,

    04.07.2006
     
    hola
     
    Včeraj imela prvi delovni dan. Bejba mi je tko dobra navodila napisala, da sem našla tisto vasico ob Granadi v prvem poskusu. Pridem tja, otroci v bazenu, mama mi par besed pove in smo kar začeli.. se vsedli na travco, brali eno zgodbico, obnavljali, pol se šli igrat eno namizno igro pa mal lovit.. ful hitro minili dve uri, dobila na roke 20€ in to je to... se vidimo spet jutri. Mislim, da bo kar fajn. Moram pripravit kakšno igrico, pravljico, da se bo dogajalo... Pa največje presenečenje - otroka dejansko znata angleško.. 5 in 7 let stara Španca sta sposobna čist v redu govorit v angleščini, totalno nisem mogla verjet.. Tko da bo fajn
     
    Sostanovalca se poslavljata danes. Ta starejši je že šel, ta mlajši pa čez dve uri.. Uf... kaj naj rečem.. po eni strani sva se ful zabavali, po drugi je bilo pa naporno in zoprno.. Začelo se je z deljenjem najinega mleka, naslednje jutro sta jedla najino marmelado!!! da ne omenjam, da posodo pomivata tako, da jo splakneta z mrzlo vodo in je pol vse pacasto in mastno.. Pijeva včeraj kavo, pride tip mimo, se nekaj pogovarja in kar prime Vesnin kozarec in naredi par požirkov noro!!! PA nekaj domači smo vmes postali, je treba blo že kar lupčka dat, ko smo se vidli...
     
    Aja, pa turško kavo sva ju naučili kuhat. Kako odkritje! Osmo čudo sveta... da lahko zavreš vodo v loncu, dodaš par žlic kave in dobiš kavo ven x:Dx pol pa da se da še sladkor zraven dat, to je blo pa že čist preveč.. Z Vesno sva pa umirali od smeha za vogalom
     
    V glavnem, zdaj ostaneva sami v stanovanju.. Za začetek bomo vzeli Ajax Expel in zdrgnili celo stanovanje, česar po moje niso naredili že kako desetletje.. potem pa začneva uživat WC je pa tudi popravljen in ne zamaka več
     
    Tristana še vedno ni... upam, da se kje zabava z lovljenjem golobov... jebenti Špance, ki delajo terase povezane s streho in s strehami sosednjih hiš
     
    (danes nič fotk )
  17. Aliana

    El piso

    Avtor: Aliana,

    03.07.2006
     
    sem obljubila podroben opis stanovanja s fotkami... No, gremo po vrsti..
    1: hud razgled iz terase.. Alhambra by night.. no, to pa so moje dreams come true
    2: vhod v najino sobico, mačkon ima zase celo predsobo. Trenutno imava totalno razsulo not, tko da boste fotke od stanovanja videli pozneje
    3: najina prva večerja v Granadi. Makaroni, itak
    4:štedilnik.. obstaja samo en gumb za prižiganje plina, ki ga potem po potrebi prestavljaš na vse tri priključke treba je pa mal pazit, da pol, ko ga premakneš, ne pozabiš zapret plina... zabavno, v glavnem..
    5: razgled iz terase je res nor, v desnem kotu vidite Alhambro.. V spodnjem kotu pa še en način kako se prišpara 5€. Mačku kupiš poceni lavor za pomivat po tleh in ga prepričaš, da je to najbolj moderen in spešl mačji wc
    6: večerna fotka.. Tristan z Alhambro v ozadju.. romantika
    7: vhod iz terase. Tako hudo stanovanje bi to lahko bilo, če bi nekdo vložil malo denarja in dela not... tako pa je vse staro, razsuto, razpadajoče...
    8: ko smo že pri odpadajočem... bilo nekaj prepiha v stanovanju, medtem ko sva z Vesno večerjali na terasi.. nekaj ful zaloputne in zatem se zasliši še nek nežen ropot.. khm??? greva pogledat... no, vrata so zaloputnila in je odpadel en velik kos ometa... upava, da se nama v tem mesecu ne sesuje vse skupaj na glavo...
    9: WC.. zelo nežno in počasi se vsedeš gor, ne migaš preveč, ker je sposoben podret se skupaj s tabo.. v glavnem, ni zalepljen na tla sploh. Če se pa nagneš preveč naprej, se pa še tistale cev zadaj iztakne in sledi poplava, kot je bila včeraj zjutraj... fun, fun, fun
     
    *****************
     
    Novosti...
    * maček se je potepel, ga nismo videli že od včeraj zvečer... upam, da je vse OK pa da lovi palome tam po strehi pa da ma v planu priti kaj nazaj.. se delam, da me ne skrbi
    * danes ob 10h prišel fontanero in zalepil WC, to se mora zdaj cel dan sušit... sem čez položila ogromen kos papirja in napisala v dveh jezikih, da se ne sme gor vsedat... naj bi pomagalo..
    * še mal o sostanovalcih.. stari Belgijec (Jeff mensezdi) nama je že drug tetrapak mleka odprl in zaplenil.. tlele je očitno vse naše al kaj no ja, saj gre danes al jutri... ta mlajši ( ) Nelson, Čilenec, se je pa izkazal za totalno faco.. včeraj sedeli na terasi do 1h zjutraj ob cervezi in čvekali mal v španščini mal v angleščini.. njega bova celo malo pogrešali, tudi on ta teden enkrat gre...
  18. Aliana

    Prvi dan...

    Avtor: Aliana,

    02.07.2006
     
    OK, na kratko..
     
    Včeraj brez težav prišli v mesto, našli ulico in stanovanje, pol ure čakali na lastnico (al kaj že je, ni čist jasno...), da je prinesla ključe...
    Začetek bil precej obetaven, vhodna vrata ful lepa, masivna... Nadaljevanje malo naporno, treba bo hodit po stopnicah v 5. nadstropje... bueno, bomo imeli lepe noge po enem mesecu
    Stanovanje... hkm... milo rečeno razsuto. WC pušča, enkrat bolj, drugič manj (danes zjutraj je bolj, očitno je sostanovalcu (heh, do tja še pridemo) uspelo iztaknit cev; polovica kopalnice je bila poplavljena... najprej sem 15 minut pobirala vodo v vedro, potem pa uspela sesti na wc
    Bejba naju je učila uporabljati štedilnik, hehe, pustim detajle, bom rajši naredila še kako fotko.. Vmes naju je poslala dol po prtljago, da je lahko v miru zašraufala skupaj Vesnino posteljo
     
    Maček je pa precej navdušen, dejansko imamo precej veliko teraso (je bilo sicer rečeno, da je vhod iz najine sobe pa je iz kuhinje, ampak dobro..) in je že ugotovil, da ima krasen dostop na drug konec mesta po sosednjih strehah.. Ne morem mu ubranit, upam le da ne bo padel kje dol ali pa se izgubil..
     
    Imava pa iz terase krasen razgled na Alhambro in na katedralo. Ful lepo
     
    Aja, še sostanovalci... Živiva z dvema doktorjema Eden je Čilenec, drugi je Belgijec.. Pripravte se, zdajle pride najboljše --- prvi je star 45, drugi je star 75 x:Dx No ja, drug teden odideta, potem očitno ostaneva sami v stanovanju, kar bo super!
  19. Aliana

    Pot v Granado, dan 3

    Avtor: Aliana,

    01.07.2006
     
    Spali smo kar na počivališču na avtocesti. Maček težil celo noč, logično, če je že dva dneva prespal in bil poln energije. Vmes sem pošizila, ga zaprla v torbo in jo postavila pred vrata, ni bilo prav fajn, je mijavkal še naprej... Itak mi je postalo vroče v avtu pa sem se odločila, da se kar ven preselim na armafleks in v spalko, na asfalt, poln ogorkov in ostalega... mah, you don't wanna know Mačka seveda vzela s sabo, dve uri prespala s povodcem v roki, da se je lahko sprehajal okrog, ker je tako še najmanj težil... (1)
    Zjutraj je Vesna vstala eno uro pred mano, pravi da sem nekaj lajala in se nisem hotla zbudit... ddddddd
     
    No, pot smo nadaljevali po avtocesti.. Ostalo je le še nekaj kilometrov. Vmes smo opazovali nasade pomarančevcev, limonovcev in mandarin... in dobili idejo, da bi bilo tole fajn probat, tako direkt iz drevesa.. Zapeljali kar nekje dol iz avtoceste, vasica je imela simpatično ime - Fortuna Vesna je vozila (čeprav me je še en dan prej prepričevala, da ona v naselju ne bo vozila ) in sva se peljali najprej mimo limon, pocufali ene par, pa peljali naprej, srečali mandarine (kisle!!! :xx!: ) potem pa čisto slučajno še en pomarančevec... Ustavili ob robu ceste, sem stekla čez, pocufala par pomaranč in šibala nazaj v avto, ker se je v daljavi prikazal nek tip na kolesu... No, pomaranče so bile vredne truda, tako sladkih še nisem jedla (2)
     
    Muci naju je prejšnji dan totalno prestrašil med vožnjo... 'playing dead cat' se je igral Ves čas sva ga opazovali med potjo, da ne bi preveč dehidriral, ker ni hotel kaj dosti piti... enkrat vmes pogledam nazaj, je bil malo čuden, pogleda še Vesna... malo zapaničari.. maček se ni premikal sploh! Ga ruka, premika, kliče... maček nič... faaak, treba ustavit ob cesti, takoj, ga polit z vodo al nekaj, da se ohladi... Ampak nekja trenutkov za tem se je malo zbudil in že prijazno ugriznil Vesno v prst... torej, ni panike. Vseeno smo se ustavili na naslednjem počivališču in ga potem vnaprej še bolj silili z vodo. Če ne drugače pa tako, da sva mu šalco pomolili direktno pod nos v njegovo torbo, ker se mucku pač ni dalo vstajat.. (3)
     
    Španci so včeraj začeli z zbiranjem kazenskih točk v prometu... cel dan so opozarjali po radiu, policajev je bilo povsod polno.. tule so naju zasledovali točk na srečo še nisva začeli zbirati, čeprav je treba priznati, da je omejitev hitrosti za najine pojme čisto prenizko postavljena... (4)
  20. Aliana

    Pot v Granado, dan 2

    Avtor: Aliana,

    30.06.2006
     
    Po naporni in ne preveč prespani noči sva se z Vesno odločili, da gremo ta dan malo bolj na izi.. Prestopili smo mejo s Španijo in se spravili dol iz avtoceste za nekaj km, šparat z denarjem za cestnino.. No ja..
    Tristan je spet spal celo pot, vsake toliko je prilezel na sprednji sedež in se malo pocrkljal (1,2), potem ap ugotovil, da je prevroče in spet zlezel nazaj na svoj sedež ali v torbo pod sedež, ki je bila začuda nabolj hladen del avta.. srečkovič
     
    3: ustavili smo se na počivališču tam nekje v Kataloniji in po nekakšnem kosilu in sladoledu lenarili na piknik klopci...
    In se malo peljali in spet lenarili... ustavili smo se tam nekje blizu Benidorma, kakih 500 km pred Granado in odločili, da nadaljujemo naslednji dan. Ful dobra večerja s špansko salamo in sirom, kruhom, mačkom privezanim za klopco, potem pa kockanje in lenarjenje...
  21. Aliana

    Pot v Granado

    Avtor: Aliana,

    29.06.2006
     
    Vožnja v Granado je trajala 3 dni. Začeli smo v Želimljem, okrog 11h, še enkrat prepakirali prtljago in uspeli zložiti vse v prtljažnik, se ustavili v Leclercu, kopirali dokumente, nakupovali še zadnje stvari... potem pa gaaaaasaaaa!!!
     
    Začelo se je fajn, muc ful priden, nič panike zganjal. Zleknil se je na svojo polovico zadnjega sedeža (drugi del je bil zabasan s prtljago) in zaspal.. Tako je potem potekala večina poti v bistvu. Sem dobila občutek, da se je dal v stanje nekakšne hibernacije... da bi čimmanj energije porabil ali kaj.. spal, spal, spal...
     
    Prvi dan smo naredili skoraj 1300 km, ustavili smo se nekaj 100 km pred špansko mejo. Med potjo smo se ustavljali na približno 2, 3 ure, da bi maček lahko pil in jedel... ni počel nič od tega.. šele zvečer na zadnjem počivališču je malo oživel, se spravil lulat in pojedel in popil nekaj. Sva ugotovili, da je ponoči ful bolj miren. Pa to da se je fajn ustavljat na počivališčih, ki so malo odmaknjena od avtoceste, ker ga je hrup avtomobilov delal malo živčnega..
     
    Potovalno torbo je čisto posvojil, če se ni počutil najbolj varno, se je spravil tja noter in nič paničaril.
     
    Še nekaj fotk:
    1: mi trije smo najboljši par
    2: prva noč na poti.. raziskovanje terena pred spanjem..
    3: z Vesno sva spustili sedeže in pogrnili spalke, Tristan pa se je odločil, da bo spal na armaturi.. prvih 5 minut.. potem ga je bilo povsod polno
  22. Aliana

    odštevanje

    Avtor: Aliana,

    28.6.2006
     
    Z Vesno sva se odločili, da greva malo po Španiji... En mesec Granade, vmes pa malo okrog... Vesna gre na tečaj španščine, jaz sem si našla službo preko interneta - 3 otroke bom parkrat na teden pazila in učila angleščino. Drugače pa se nameravava udomačit v Granadi in uživat, kolikor se le da...
    Tristan gre z nama. Ne morem ga pustiti cel mesec in še več samega oziroma pri starših (ker ni najbolj priljubljen pri domačih mačkah) Itak je pa navajen na avto in na vožnjo, ve kako se obnašat na vrvici in nasploh mislim, da ne bo nikakršnih večjih težav. Oziroma jih bomo reševali sproti. In dokazali s tem potovanjem, da so tudi mačke fajn sopotnice, ne samo psi
     
    Pakiranje v polnem teku... jutri gremo, ni še čisto določeno ob kateri uri.
     
    Nekako imam prazno glavo kaj vse je še treba spakirat
     
    Dopoldne sva bila še pri veterinarju, še zadnjo tabletko proti notranjim zajedalcem in ta dobre brikete smo nabavili.
  23. Aliana

    vožnja z motorjem

    Avtor: Aliana,

    27.6.2006
     
    V petek, 23.6.2006, se je muci prvič zaresno peljal z motorjem V njegovem nahrbtniku, na mojih ramenih...
    Ful priden, malo mijavkal sicer, ampak nič paničaril... Ležal tam not s prekrižanimi tačkami in opazoval kaj se dogaja okrog njega.
    Postaja pravi potovalni maček
     
    *** Drugače pa še dva dneva do odhoda... pripravljalna in potovalna mrzlica se pričenja. Še en kup stvari treba uredit, se poslovit od folka, zavarovanje, dokumenti, knjižnice, zapiski, to, ono, tretje... uffff... pa noro vroče je zunaj
  24. Aliana

    RAZLAGA:::

    Avtor: Aliana,

    Tlele na luninem netu so se dogajale cudne stvari in je izgila vecina bloga s celotnim potopisom... Ni panike, je vse na listih sprintano (hvala za babice in dedke, ki nimajo neta ), Portugalska je pa v dnevniku na roke napisanem.. tko da bomo uredili tale page od zacetka, ko pridem domov...
     
    kar je pa trenutn novega je pa tole:
     
    v Santiagu de Compostela sva jupi, back to Espanha
     
    V glavnem, ble v Fatimi, Portu, vleceva domov ene 15 litrov portovca, vceraj en kjut mini kampek nasle cist tle ob portugalski meji, dbest filing ko se lahk spet normalno s folkom pogovarjas, dva tipa prisla pomagat sotor postavljat (svinjsko divje pihalo) pa sva ga pol skor se enkrat od zacetka morali sami, ker... jao, moski
     
     
    ful je pozarov, vceraj iz porta do meje rabile cel dan, zadnjih 35 km prevozile v dveh urah, ker je bil del avtoceste zaprt in obvozi po nekih malih cesticah... je blo pa ful lepo od njih, da nam niso zaracunal nic cestnine, ko so nas dol vrgli iz AC...
     
    (tlele je se zgodba iz portugalske - sva placali 34 evre cestnine, ker sva bile gor vec kot 12 ur.. ker sva se odlocile prespat na pocivaliscu.. da bi jih ugriznu nekam )
     
    danes Santiago, jutri Costa Verde, pa se Bilbao, San Sebastian... pol pa pocas proti domu.. se v Lourdesu se bova ustavle, da mava u nulo obdelane bozje poti na tem koncu Evrope, hehe
     
    v glavnem, bodte fajn
×
×
  • Objavi novo...