sam... če nekdo OK pride ven iz nasilne, pijanske, ... družinske situacije, to še ne pomeni, da je bila taka vzgoja v redu in jo je treba podpirat.. če bi bilo tako, se na primer Tipka ne bi tako trudila, da bi bila drugačna bi šla pač naprej z isto vzgojo, kot je je bila deležna in se ne sekirala sploh kajti - za vse smo odgovorni sami.. saj se popolnoma strinjam, da smo sami odgovorni za to, kar naredimo iz sebe, samo.. eni bodo naredili, drugi pa ne bodo. tisti prvi bi mogoče naredili nekaj fajn iz sebe kakorkoli, neodvisno od družinske situacije.. samo z zjebanim otroštvom, se bodo morali prvo polovico svojega lajfa ukvarjat sami s sabo, pucat vzorce in se sestavljat skupaj, z normalnim otroštvom bodo pa lahko ta del razvoja skrajšali na minimum in se posvetili drugim stvarem, višjim al kako bi se reklo... kar se pa osnovnega vprašanja tiče, se pa kar strinjam z Andrejo.. težko si vrhunski v čemerkoli, če nisi sam za to.. včasih pomislim, da če bi me starši v tistem trenutnku, ko sem zatrmarila, da ne bom več igrala inštrumenta, malo bolj prisilili (in mi zraven še pokazali, da bo šlo tud vse ostalo skoz), bi še zdaj igrala.. ampak v bistvu ne bi, ker sem se v tistem trenutku odločila, da se ne grem več in me nihče, ampak nihče ne bi mogel prepričat v drugače..