Aliana

jao... čudna situacija..ampak tole je pa M res mal čudn naredu no.. zdrži no, sej bo pol boljš Jaz pa konc z delom, do sobote mir s promocijami, sam še ta luštkane stvari (risanke ) me čakajo.. kok je pa hitr minil danes, ko je blo sam 6 ur. Dvema gospema sem pomagala darilo za eno 72-letnico izbrat kok mi je lepo, ko ne komplicirajo kolk mora bit drago.. dve navadni žajfi z vrtnicami gor pa en barvno usklajen deodorant smo skup sestavle.. pa sta ble čist navdušene, kok bo vesela lepo, no.. Jaz sem se pa tud odločla kaj bo frendica za rd dobila.. Na jahanje bova šle, jaz častim se meniva že ne vem kolk časa pa nikol nič od tega.. evo, zdaj je pa dost dober razlog Vsa okna mam na stežaj odprta, da se mal segreje stanovanje.. kok paše sonček tri stroje perila moram oprat in obesit pa neki za jest si naštimat, pol pa lenarjenje do večera.. knjigo do konca prebrat.. lubi je pa v Londonu

Nikoli ne bodo delali takih otrok, razen tistim, ki bodo imeli dost denarja, da bodo to fajn plačali

Čau folk.. 13 ur na nogah bla, pa sem že rekla, da se tega ne grem več, ker ni vredno.. pa dobr, je minil, še jutr 6 pol pa konc promocij za ta teden. Mam filing, da je mačkon najdu eno odprto okno v kako klet, ker pride čist topel in suh not.. pa itak ga je treba ful klicat, da se sploh oglas, se je čist odselil Pa še hrano sem mu ven na balkon morala preselit, ker tale Eukanuba ful smrdi.. (Hotla mal spremembe nardit) Zelenjavno juho iz vrečke jem pa sam še stuširat se grem pa v posteljo.. Jao, če pomislim.. da en folk dejansko tkole dela dva šihta.. zjutraj še temno, zvečer že temno, vmes pa neonske luči.. faakk..

Jp, ta prave, od fanta mama nekje ob morju nabrala. Sem vrečko najdla zjutri v hladilniku in vsa navdušena, da sokake češnje, v usta dala :xx!: mal prekislo.. pol sem pa brskala mal po netu kaj to sploh je in je pisal, da se jih da v mal vode kuhat za par minut pol se jih pa zmečka.. grejo lepš peške stran, sam je živa svinjarija, vsako peško posebi pol tam ven lovit.. Okus je bil fajn, men itak bolj paše kislo kot sladko, tko da sem sam po vrhu mase (sem zmiksala skup drnulje in slive) par žlic rjavega sladkorja potresla.. Aja, veš kaj, sok si naredi. Sva čist navdušeno spila tist kozarc vode, ki je ostal po kuhanju,.. pa ful ga lahko redčiš z vodo, ker ma močan okus.. To bi še kdaj naredila, sam nimam pojma kje naj jih najdem..

Čau folk! Crknjena od 6 ur stanja na promociji.. ponavad me ne utrudi tolk tole.. pa norci so v trgovini ZDAJ klimo prižgal.. ok, sej mogoče je blo kao gretje, ker je mlačno ven pihal, sam direkt men v oči in na glavo.. Sem pol iskala kot, kjer bi čimmanj pihal. pa jutr še en pulover več s sabo. Kaj sem mela pa lepo srečanje Kaplana mojga! Enega od dveh telih duhovnikov, ki ju mam še zdaj ful rada pa nimam nobenih stikov s cerkvijo več. tip mi je povedal, da obstaja moja gimnazija pa birmo sem mela pri njem pa ene parkrat sem ga ful poskušala poiskat pozneje.. pa pol nisem mela jajc, da bi šla ga pogledat, ker sem mela filing, da se me itak sploh ne bo spomnu.. No, zagledam dons tam pri šamponih dve nuni od matere terezije pa enga ogromnega tipa zraven.. neki znan zgledal.. pol ga pa una nuna neki vpraša in tip odgovori z unim čist njegovim nasmehom, takim mal nagajivim..sem nardila neki, kar nikol ne delam in stopla zraven pa rekla živjo.. se gledava par sekund pol pa sam reče: Sabina.. in pol sva se sam smejala in nama kar nič ni blo jasno. Une nune so naju gledale ene par minut, pol je pa ena do naju stopla pa rekla, da naj se midva kar zmenva, da gresta same naprej kupovat..Kok mi je pa dan polepšal, ej, pred 10 leti sva se nazadnje vidla in je rabu trenutek, da je dojel kdo sem.. pa sem se po moje ful spremenila.. Ugotovila, da je očitno edini način, da mi zapašejo une mastne pa mesne jedi to, da se me zmrzne.. Pol pa še pridem domov pa v vsaki sobi okno mal odprto.. Lubi očitno še ni ugotovil, da je zima.. (ja, vsak dan se bom zdaj pritoževala ) S tamalim sva nesla obleke k šivilji.. noro, celo srajco zanjga ji bo uspelo skup dat, nisem mislila, da se bo dal kaj iz tistga naredit.. Pa očitno me spet sezona varstva čaka.. Stare stranke kar kličejo.. Tud prav, še mal več za v šparovčka metat Thanks unmu, ki pomaga tole.. in mi daje vedet, da sem se prav odločila za drugo leto

''najnižje jutranje temperature od 5 do 7'' kdaj je bil pa poletje? tistih 5 dni, ko mi je blo clo vroče? Eh ja, spet un cajt, ko se lahk pritožujem (k poleti se ne) ta debele puloverje sem zvlekla iz omare pa kratke rokave zadaj pospravla pa v deko zavita sedim pred računalnikom.. pa fuuul jem zadnji teden, skoz neki lačna. očitno čist divje kurim, sam se nikjer nič ne pozna.. bo treba na slanino in une ta divje, težke čorbe se spravit že oči me pečejo pa ful popokane žilice mam že 3 dni.. moram mal računalnik skenslat.. Aja, saj res, šola se je začela.. pa vsi so neki zrasli pa se postarali jaz pa pavzo letos, sem hotla že danes se ponovno v 3. letnik vpisat pa pozabla indeks doma.. no, saj je še čas..

Naredila zanč pito (pirina moka, rjav sladkor) z drenuljami in slivami.. Zmanjkal prehitr Fora, ker sem prvič delala krhko testo, v bistvu ga prvič vidla, in se ful trudla naredit sprijeto kepo iz njega (men je testo tist za kruh recimo).. pa je kar razpadal vse skup. tko da pol do zadnjega nisem vedla kaj bo ven iz pečice prišlo

skor cela dva dni nek error metal ven namest LNFja, prva stvar, ki sem jo naredila zdajle je blo, da sem sla copy/paste tekstkov na blogu nardit Mela sestank na faksu dons, še mal popravkov za knjigo, gre pa v ponedeljek v tisk.. kul.. mal bla tečna sicer, ker naju je profesorica z eno frendico skup združla v en tekst in sva ga morali skupaj dodelovat zdaj.. kriza samo to, da sva čist 'literarno nekompatibilni' in kar je eni všeč, drugi ni.. pol pa spravi kaj skupaj.. no ja, nekaj sva naredili, čakam zdaj na mail s komentarji.. ZEBE ME!!!!!! grrrr :xx!: aja, sem pa uspela poklicat šiviljo.. jao, kera muka klicat na eno cifro, kjer moraš razlagat kdo v bistvu si in kaj bi rad.. ful rabim cele priprave za takele telefonske pogovore.. v glavnem, morava jutr s tamalim it.. grem se nazaj računalničarja špilat...

O, Astra fajn te videt Ma nič se mi ne da v tem vremenu.. Ampak dons pa res nujno šiviljo poklicat pa une malenkosti zrihtat.. Mačk je bil celo noč zunaj in prišel prejle s popolnoma suhimi tačkami.. me prav zanima kje je našel kako luknjo Brat piše dons enga od pogojev.. zdajle mensezdi.. sam da mu uspe Aja, pa z mami sva se zmenile, da se na jogo prijaviva celo njen predlog.. fajn. Joj, pa ful dober čaj sem pila zjutraj.. včer kupila uno nehomogenizirano mleko od Planike za probat pa ga zjutraj v čaj nalila in je mel noro drugačen okus.. pa piščanca mam v marinadi od včeraj, za v vok.. Kaj mam že v planu za danes lepo malaj druidka

Volkec bil, ja

Stane biznismen Mam fotke, sem se ravno menila s fantom prejle, da jih bo dal na server in bom linke naredila, tako da bodo tud na blogu mal boljše kvalitete..

popravljen 2. del tretji del konec uf.. drugič se moram resno spomnit in vzet dnevnik s sabo in sproti pisat, tkole en mesec po tem.. je kriza. laaaaačnaaaaaa x:Dx

30.7. --- 11.8. 2007 Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage. day 10 Zjutraj vse izgleda dosti lepše in manj strašljivo. Ampak še vedno nam ni čisto jasno kje so vsi tisti ljudje.. Na zajtrku v restavraciji nam natakar nekako razloži, da vsi prihajajo sem zaradi samostana. Očitno smo res naleteli na nek verski center. Zdaj pa proti Transfagarasu. Cesta je ponoči zaprta tudi zato smo morali včeraj nujno najti prenočišče. Transfagaras je najvišji in najlepši prelaz v Romuniji. Cesta teče med najvišjim romunskim vrhom Moldoveanu in drugim najvišjim Negoiu in povezuje pokrajini Transilvanijo in Wallachio. Zgrajen je bil iz strateških razlogov - Nicolae Ceauşescu je hotel zagotovit svoji vojski hiter umik, če bi jih napadli Sovjeti. Tako je cesto zgradila večinoma vojska, pri gradnji so porabili okrog 6000 ton dinamita, umrlo pa naj bi 40 vojakov. (vir: Wikipedia) No, razgled je bil božanski Za zaključek Romunije smo zvečer v kampu doživeli še čisto pravo romunsko žurko, z domačo glasbo in plesom do jutranjih ur. Spali pa smo v mini lesenih šotorčkih, nekako se nam ni dalo postavljat šotorov. day 11, 12 ... Čakala nas je smao še pot domov. Večinoma gasa po avtocesti. Prestopili smo Ukrajinsko mejo in se znašli v Srbiji, skoraj že doma. Na hitro smo si ogledali Džerdapsko sotesko , se na poti skoraj zaleteli v prašičke ob cesti (zanimivo, teh pa iz Romunije nismo bili navajeni). Jedli pleskavice in čevape, ponoči v dežju odbrzeli mimo Beograda, se za en dan ustavili še v Orašju (Bosna) na shopingu in malo podaljšali, ker so nas domači bajkerji povabili na piknik in kampiranje. V soboto smo se ločili na ljubljanski obvoznici in odšli vsak v svojo smer. Razpakirat, oprat cunje, oprat sebe in spočit razbolele riti. Splačalo se je pa vseeno

Kaj je to zdej, bajkerski forum? Jaz sem pa eni punci posodla motor čez vikend, dobila poln tank nazaj in škatlo piškotov Zebe me

mislim, da sem na polovici

30.7. --- 11.8. 2007 Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage. day 7 'Romunski' zajtrk je izgledal nekako takole: kava, čaj, mleko direkt iz krave, na krožniku pa mastna omleta, dva kosa ocvrtega sira in še par kosov ocvrte hrenovke.. Heh, poglejmo s pozitivne strani.. dovolj energije za ves dan.. Še manjša popravila motorja. No ja.. v bistvu razstavljanje in sestavljanje zaradi napake, ki je sploh ni bilo. Smo pa uspeli ostat brez alarma. Šefe je sicer nekaj razlagal, da je pot naprej 'bad road, very bad road' pa smo si mislili, da mi že vemo kaj so to slabe ceste.. Ampak po par kilometrih se je asfalt končal in se je začel makadam. In po par kilometrih se je končal makadam in so se začele kozje stezice. Počasi se daleč pride, I. je itak užival, ker je prišel na svoje, midve s H. sva trpeli zadaj, ko naju je metalo po zraku.. Na vrhu hriba smo naredili pavzo in raje nismo spraševali italijanov, ki so se pripeljali mimo, koliko km nas še čaka. Vmes smo srečali konjsko vprego.. No, če on zmore, bodo naši konji tudi. In nam je uspelo. Smo prišli nazaj na asfalt. Med ovce. Cesta je bila zdaj OK in kar hitro smo prišli do Brasova, kamor smo bili v bistvu namenjeni. Kar veliko mesto, malo spominja na Dunaj (itak vsa večje mesta tu spominjajo na Dunaj), ogromna gotska katedrala je bila zaprta, ker je bila nedelja.. Vreme je bilo bolj slabo, ves čas je nekaj pršilo pa še motorjev se nismo upali pustiti samih, tako da smo naredili samo kratek sprehod po glavnem trgu, kupili par spominčkov, pofotkali in šibali naprej. Drakula nas je nestrpno pričakoval v Branu Ugotovili smo, da je grad že zaprt, zato smose odločili prenočiti kar tam. S. je šel pogledat za ceno v kamping, jaz sem malo trmarila, ker mi res ni bilo do postavljanja šotora v dežju.. Kar naenkrat je do naju stopil mlad fant in vprašal, če iščemo sobo.. Ja, v bistvu res. Razlika v ceni je bila samo 3€, tako da smo se odločili za sobo. Seveda je vedno potrebno vprašat, če imajo garažo za motorje. Tokrat smo jih imeli parkirane v garaži - hlevu, tale jih je pa budno pazil. day 8 Zjutraj smo ugotovili, da se Bran Castle odpre šele ob 12h in bo treba čaaaakat.. Jaz sem si vmes itak premislila, nekak sem videla par razglednic in fotk iz notranjosti pa se mi je zazdelo boljše, da ohranim spomin samo na tisti nočni pogled od zunaj, ki ima vsaj malo veze z Drakulo. Drugače v bistvu ni nobene pametne povezave, razen da so ga pač poimenovali Drakulov grad. V bistvu je kakih 250 km oddaljen od kraja, kjer naj bi stal grad iz Stokerjevega romana. Kar se pa tiče Vlada Tepeša - je baje celo enkrat prespal tu notri. No ja, medtem ko sta si H. in S. ogledovala grad , sva midva brskala po stojnicah s spominčki (večinoma dolgčas, neizvirno, vse made in China) in si privoščila siesto. Potem pa smo se skupaj odpravili na ogled še enega gradu, kakih 20 km stran. Cetatea Rasnov oziroma grad, utrdba ali kaj že to je v Rasnovu je kar lepo presenetila. Najprej razgled, potem pa še notranjost. Lepo obnovljeno, celo nekakšnem muzej je noter. Pa zanimiva zgodbica, povezana z vodnjakom. Med enim od turških obleganj je prebivalce zaskrbelo, da bodo ostali brez pitne vode. Tako so dvema turškima ujetnikoma obljubili, da ju izpustijo, ko skopljeta http://stronghold2.heavengames.com/cpix/cw/rasnov-7.jpg. Kopala sta 17 let in končno naletela na vodo v globini 146 metrov. V bistvu se pa ne ve zagotovo ali so potem izpolnili obljubo ali pa še vedno ležita na dnu vodnjaka. S. je našel prijatelja , potem pa smo šli iskat hrano. Za spremembo smo jedli pico in ribe. Vmes smo se z lastnikom stanovanja zmenili, da lahko prespimo še eno noč, saj nekako ni imelo smisla pozno popoldne odhajati naprej. Fant je imel neke čudne izjave kako nič ni spal ponoči.. malo smo se zamislili.. pod Drakulovim gradom, v mestu vampirjev, ti človek reče, da ponoči ni spal?!??! Česna in žegnane vode pa na tistih stojnicah ne prodajajo... day 9 Preživeli smo noč brez dodatnih luknjic v vratu, se poslovili od pujska in se odpravili proti Sighisoari. Vreme je bilo spet bolj tako, tako. V mestu smo zavili v prvo restavracijo, naročili pico in čakali, da se vreme odloči.. Kar naenkrat se iz ulice zasliši: 'O lej, Ljubljančani!' In tako smo spoznali dve primorki, ki vsaka s svojo Africo Twin potujeta okrog in se ne izogibata makadamu. I. se je odločil pazit motorje, mi smo se pa skupinsko odpravili na ogled mesta. Potem smo še skupaj popili kavico, se zmenili, da jo ponovimo v Sloveniji in šibali naprej v Sibiu. Sibiu/Hermannstadt je ena taka zanimiva mešanica romunske in nemške kulture. V mestu živi kar precejšen odstotek nemške manjšine še iz 12. stoletja. Vsi napisi so dvojezični. Menda je bil celo eden od zadnjih županov nemškega rodu. Mesto je spet en približek Dunaja, z velikim trgom in arhitekturo, ki se jo splača it pogledat. Čeprav se je že večerilo, smo se odločili iti naprej in poiskati prenočišče čim bližje Transfagarasu. Ampak kampov in hotelov, narisanih na zemljevidu, v živo spet ni bilo videti. Že v čisti temi smo zapeljali dol iz glavne ceste in se odločili poskusiti srečo še z enim narisanim, oddaljenim kakih 20 km. Cesta je bila obupna.. tisto, ko se lotijo popravljat asfalt in izrežejo 10 cm globoke in pol metra široke luknje.. potem pa jim zmanjka časa in asfalta. in jih pustijo. Super za vožnjo z motorjem v trdi temi No, čez 20 km se je pred nami pojavil ogromen hotelski kompleks. In the middle of nowhere. V največji hotel sem šla vprašat, če lahko prespimo.. pa so mi razložili, da je vse zasedeno, da je verjetno tudi po apartmajčkih vse zasedeno in da bomo morda dobili prostor v samostanu. Halo?!? Zunaj pa v celem naselju ni bilo videti žive duše. Strašljivo... Sredi Transilvanije, 20 km od civilizacije, nikjer nikogar in vse zasedeno.. Kako se že začenjajo tisti filmi o vampirjih? Gremo pogledat do samostana, ogromen lesen obok, kakih 100m noter pa samo ena mala lučka.. O ne, ne bomo. Gremo pogledat v apartmaje.. Pozvonim pri enem, ki ima celo zvonec, ostalo je vse za ograjo. Zaspan gospod se oglasi in ko mu razložim kaj in kako on začne samo ponavljati:'no, no... nonono, no, no..' in potem odloži slušalko.. Uf.. ok.. Kaj pa zdaj? Nič, gremo še enkrat do samostana, se opogumimo in zapeljemo noter. Malo pred samostanom ena cestica zavije levo in tam je še ena stavba. Pozvonimo, fanta smo očitno zbudili. 'A je to hotel?'.. 'Hm.. no ja.. recmo.. ja je..' V bistvu je dom za duhovne vaje ali nekaj podobnega, plačamo skoraj najnižjo ceno do zdaj in se stlačimo v edino še prosto sobo, S. mora spati na tleh, ker ni prostora.

drugi del ni šlo na krajše lubija še ni, z morja se vozi, upam da je ok.. Kul dan bil.. delala dopoldne, pol neki vlagala hruške, se konkretno ukvarjala s Tristanom (posledica so totalno spraskane roke) in drugi del bloga spisala.. Jutr moram nujno najdt šiviljo, odpovedat job za soboto, ker ma bratranc birmo in jaz čist pozabla, napisat poročilo, pa lahk bi se kaj učila.. Zdaj mam pa dost, grem pod dekco Aja, Stane: moj ni Stane, od sopotnice je

eno vprašanje... a obstaja slučajn kaka možnost, da se zviša omejitev za fotke gor dajat? tko, v posamezen zapis...

pol ure sem se zdajle tepla z mačkom.. spraskana do komolcev res mal nima mere... sam mi je dbest, ker zna nehat, ko rečeva, da je dost pa se naslednji trenutek že stisne k men in mausa.. pa na postli je spal danes

Ima morda kdo recept za slivovo pito brez jajc? pa če lahko margarino/maslo zamenjam z sončničnim oljem al kej tazga? (nujno porabit češplje pa nobenih sestavin doma )

Pozdravček! Dve vprašanji imam.. glede premikov.. V katero smer neba bi bilo trenutno najbolje imet obrnjeno vzglavje? (morda kombinacija za 124 in 216?) Potovanje v srednjo in J Ameriko, začetek nekje konec leta 2008, pol leta nekako.. ni še odločeno v kateri smeri (najverjetneje S -- J, možno tudi obratno). Bi šlo? Hvala, 124

blog mah, mejhne fotke so.. sam ko mi je tolk nepregledno, da bi dajala vsak dan pod novo objavo, že tole, ko bodo vsaj tri prišle, mi je preveč.. PA ne da se mi več. grem spat počas.. jutr delam, bo treba vstat zjutri..

ja se moram se tekst spravit dat zraven.. pa se mal zreducirat, tole je sele ena tretjina

30.7. --- 11.8. 2007 Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage. day 4 Nov dan je pred nami.. pa gremo.. in smo se že skoraj nehali čuditi takim prizorom. Za kosilo smo bili že pred Moldavsko mejo. Na restavraciji, kjer smo jedli, je visel izvesek: PECTOPAH, Igralni avtomati, Biljard (hmm.. zmanjkal ta čudnih črk..). Po kosilu smo šibali naprej, v Moldavijo.. Ravne, dolge ceste, obdelana polja okrog in okrog.. V ??? smo s težavo našli hotel. V prvem so hoteli 100€ na osebo, v drugem čisto malo manj, tretjega, ki naj bi bil, pa nismo in nismo našli.. vsi obupani smo se ustavili, da si vsaj še pivo privoščimo, preden gremo ven iz mesta iskat plac v koruzi.. Pa se je iz nekega avta prikazal nek bajker in nas odpeljal do hotela Malo smo se sicer spraševali komu točno je hotel namenjen , ampak spali smo pa le na toplem. Prej seveda še v trgovino, tokrat si bomo pivo privoščili kar v sobah. S H. sva imeli malo težav pri sporazumevanju, prodajalka bila nekam tečna.. Pa se je našla punca s huuudim dekoltejem in se lepo zmenila z nama v angleščini kaj in kako.. Pred trgovino smo spoznali še par njenih sošolcev (menda so se dobili po parih letih s svojo učiteljico angleščine in šli na drink), punca je pa med drugim povedala, da ima zaročenca v ZDA in da čaka na vizo, da bo lahko odšla tja.. Skupaj z otrokom.. Kolikor je bila cela zgodba malo zavita v meglo, smo se pozneje resno spraševali, če ga ni spoznala preko neta.. Izgleda, da je to tu kar pogosto. Punce mislijo, da je zunaj vse oh in sploh super.. No ja.. day 5 Če bi vedeli, kaj nas danes čaka, bi ostali kar tam, v romantičnem hotelčku.. Pa nismo. In smo šli naprej. Romantika se je nadaljevala, malo na drugačen način. Nekaj časa... Dokler nismo kakih 70km pred mejo z Ukrajino naleteli na mejo. Halo?!? Nikomur nič jasno.. Najprej nas ustavijo policaji, pregledajo potne liste, razložijo, da moramo plačati nekakšno eko takso.. S. jih nekako prepriča, da smo to plačali že na Moldavski meji in da so nam pač pobrali vsa potrdila.. Nas spustijo naprej. Se spet ustavimo par metrov naprej pri carinikih. Mrko gledajoči fantje. Vso prtljago pobrat dol iz motorja in odnest not, v pisarno. Pregledajo čisto vse, vmes jim razlagam, da kavni bonboni niso droga in da je nož v tulcu namenjen rezanju melon. Tip samo mrko gleda. Naju s H. pošljejo ven, I. in S. pa ostaneta not.. Čez nekaj časa prideta vsa penasta ven in povesta, da sta pač plačala 100€. Nekakšne kazni in v bistvu podkupnina, da nas spustijo naprej in ne kličejo policije zaradi tistega trapastega noža in da nas ne pošljejo nazaj, ker baje nismo imeli nekakšnega žiga iz Chisinaua.. Vmes med vso to kolobocijo se nekaj na kratko pogovarjamo z fanti z nizozemsko registracijo, ki tudi čakajo na postopek.. Tip nam razlaga, da je tu vmes še ena država, ki je sicer ni na uradnem zemljevidu, da pa Lonely Planet močno odsvetuje pot tu skozi.. Hja, dobro da vemo. No, fantje nas potem spustijo naprej. Do naslednjih policajev. Ki ugotovijo, da nimamo vize. In nam zaračunajo 20€ na osebo. In ne, ni še dovolj. Ko se vsedemo na motor, stopi k nam policajček iz druge strani ceste.. Kaj pa eko taksa za motorje? Nekaj se pregovarjamo, plačamo nekaj in mu damo še ves moldavski drobiž, zahtevamo potrdilo pa samo nekaj bluzi, da je zdaj vse ok in vse v računalniku in da ne rabimo potrdila.. Penasti od besa se odpeljemo naprej, preden se še kdo kaj spomni. S. stopi po gasu.. Ne za dolgo. Za prvim ovinkom policaj maha z loparčkom. Obema voznikoma pokaže merilnik, na katerem piše, da sta vozila 73 km/h. Oba. V naselju menda, čeprav ni videti nobene hiše.. Nekaj se bunimo pa ni pametno, tip kar rdeč postane.. in pač plačamo še 20€. In se lepo po pravilih peljemo naprej. UStavile so nas še 2, 3 kontrole, denarja na srečo niso več hoteli.. Smo si pa močno oddahnili, ko smo prišli ven. Pozneje smo ugotovili, da smo bili v Transnistriji. Priznava jih sicer nihče. Imajo pa svoj denar, svoje znamke, svoj parlament.. in okoli 20000 ton ruskega orožja. Nobenih fotk, se nismo upali fotoaparata potegnit ven.. Kdo bi si mislil, da bomo kdaj navdušeni, da smo prišli nazaj v Ukrajino. V Odessi se spravimo na večerjo, šef dovoli, da motorje parkiramo v notranjem dvorišču. Razložijo nam, da je kamping, ki ga iščemo na krožnem križišču levo in na naslednjem krožnem še enkrat levo. In se odpravimo. Zapornice so spuščene in vštric nam pripelje tipček.. Vpraša kam smo namenjeni in pove, da nima pojma kje bi bil ta kamp, da je pa naslednje krožno oddaljeno 70 km.. Pravi, da nam bo poiskal hotel. Skupaj se ustavimo na drugi strani zapornic, ob robu ceste.. Mlad fant (Igor) in dve luštni punci (Katja in ???) v avtu. Kar obvladajo angleščino. Ne dobi hotela in nam na koncu ponudi, da prespimo pri njegovih starših. Ne izgleda, da bi bilo kaj narobe pa itak imamo dost vsega in se peljemo za njimi.. Pridemo v ogromno hišo, komaj jih prepričamo, da lahko spimo v eni sobi na tleh, da ni treba komplicirat.. Potem pa sedimo zunaj na vrtu in čvekamo pozno v noč. Vsi trije so motoristi day 6 Zjutraj nas čaka zajtrk, povabljeni smo, da ostanemo še en dan, da nam razkažejo Odesso. Pa se raje odločimo, da gremo naprej, toliko je še pred nami.. Samo še S. motor je treba popravit. Igor je razložil kje najdemo serviserja, še poklical je tja in mu vse razložil. Tako da se samo pripeljemo pa tip že ve kaj je treba. V manj kot pol ure je vse urejeno. Še skupinska fotka za konec in smo šibali naprej. Spet zanimivi prizori na cesti. Tip je očitno selil kokošnjak Dvakrat smo še prišli v nevarno bližino Moldavske meje (oziroma Transnistrie najverjetneje), ampak na srečo tokrat niso pobirali prispevkov. Spet smo si privoščili zajtrk iz trgovine, tiste centimeterske rezine salame smo pojedli kar zadaj za hišo. Skozi malo mestece (ali pa je bila vas? ena bolj neurejenih - sem dobila dokaz, da se folk ne norčuje, ko pravi, da lahko sredi ceste naletiš na 2 metra globoko luknjo, ker je pač nekdo rabil pokrov od kanalizacije) smo prišli do Črnega morja. Vsaj ta del, ki smo ga videli, nas ni preveč navdušil, tako da smo se kar hitro odpeljali dalje. V Galatiju nam je pisana družbica mladih in starih prišla pomagat, ko smo iskali pravo cesto nazaj v Romunijo. Peljali smo se ob delti Donave (tega je sicer za nekih 100 km, ampak že tisti mali košček, ki smo ga videli, je bil čudovit.) Ko se je začelo večeriti pa smo lahko opazovali ženske in otroke, ki so peljali kravice domov iz paše. Vozili smo se pozno v noč, ker kampa ali hotela kar ni in ni bilo. Ko smo kamp nazadnje le našli, je bil seveda že zaprt. In smo se odločili, da nismo mi krivi, če nas ne spustijo noter, si napihnili blazine in se zleknili kar pred ograjo. Ko smo že skoraj spali, se prižge močna luč nad nami in iz recepcije pride tipo.. da smo ga prestrašili. I. ga vpraša, če nas spusti noter pa odgovori, da se kamp odpre ob 10h. A lahko pol vseeno spimo tu? Ja, ni problema. OK, a lahko potem ugasneš luč? In je tip šel ugasnit luč in smo mirno spali do zjutraj.. Da jutranjega mimohoda vseh hlevskih živali sploh ne omenjam... day 7 Spet smo se vozili po nekih vaških cesticah, za katere je I. rekel, da so jih očitno zgradili že Rimljani, od takrat pa jih ni nihče več popravljal.. Nekaj časa makadam, potem malo granitnih kock pa spet makadam in spet kocke... Pripeljale so nas 100 let nazaj v čas. Na pašnikih smo opazovali gospe, ki so pasle ovce, v daljavi je kmet dirkal po polju z vozom, v katerega je bil vprežen konj, po cesti smo prehitevali volovske vprege.. niti enega traktorja. Hiše krite celo s slamo, pred vsako vodnjak.. In potem smo se kar naenkrat znašli v lepem, modernem mestecu Tecuci s prekrasnim parkom http://www.gapo.ro/thumb/4K6J8BBCTANA516WRSU5GKJKW.jpg.. in si privoščili kavo in zajtrk. Vmes je do nas pristopil gospod in nam prinesel knjižico in DVD s fotkami parka http://www.gapo.ro/thumb/3FR9LR4M531X9NX1PEM985KTR.jpg. Izkazalo se je, da je prav on arhitekt parka (mini živalski vrt, vse v cvetju, malo kičasto ampak simpatično) in tudi fotograf in nam je kar podaril svoj izdelek. Spet smo odrinili naprej, zdaj se je pogled malo spremeil, ker smo se spet vozili skozi gozdove. Proti večeru smo začeli iskat kamping. Prvi, ki smo ga našli, je bil nekakšen mladinski center. Ker kao znam španščino (in to kao ful pomaga pri romunščini ) so me poslali, naj se zmenim.. V jedilnici sem našla eno staro gospo, ki je pometala in jo poskušala vprašat kje je recepcija.. Me je skoraj za roke odvlekla na drugo stran hiše, kjer naj bi bila druga gospa, ki bo razumela.. Ta gospa je prišla ven in poklicala tretjega tipa, ki je govoril nekako francosko in par besed angleščine.. Na koncu sva ugotovila, da se res še najbolj razumeva, če jaz črkujem španščino, on pa romunščino. V glavnem, izvedeli smo, da je mladinski center, da sploh ni kamping, da pa lahko prespimo zadaj za hišami, ampak potem kriza s kopalnicami.. Ja, verjamem, da niso bili preveč navdušeni, da bi otroci tuše delili s štirimi čudnimi bajkerji Nekako smo se zmenili, da je par km naprej pravi hotel, s tuši. In smo se odpravili naprej in čez par km res zagledali celo naselje. Na koncu smo se znašli v simpatični leseni hišici, šef se je nekaj sekiral, da nimajo angleškega zajtrka ampak le 'romunskega'.. sploh ni panike, saj jemo vse. Po pijačo smo se morali odpeljati par km naprej v trgovino, za večerjo smo pa dobili ogromen pladenj mesa na žaru in seveda pomfri.. Smo se že nekako sprijaznili, da bomo večinoma jedli zrezke in pomfri na poti, ker v restavracijah očitno še niso prišli do kakih posebnih, domačih ali pa vegetarijanskih jedi.. no ja, ali pa jih nismo znali naročit..

30.7. --- 11.8. 2007 Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage. Prvotni plan je bil Romunija... day 1 Začelo se je s celodnevno vožnjo po Madžarski.. že tu smo naleteli na zanimive kombinacije prevoznih sredstev , kar pa se nam po parih dneh sploh ni zdelo več nenavadno. Vožnja skozi Madžarsko je bila.. hmm.. kako bi opisala.. ravna, enolična in na trenutke dolgočasna.. vmes smo sicer zagledali tudi take romantične prizorčke http://web.spajkit.si/sabina/romweb/images/007_madzarsko_podezelje.jpg Prvo noč smo prespali v Szegedu na Madžarskem, večer smo zaključili v družbi polne lune, s pivom v roki in sendvičem posebej zame iz bližnje črpalke.. day 2 Nadaljevali smo pot proti Romuniji. Vmes nas je ujel dež in smo pot nadaljevali kot telebajski, oblečeni v dežne kombinezone.. Mejo z Romunijo smo prestopili brez težav (aja, saj res, Romunija je že del EU!) in se ustavili v prvem večjem mestu, Oradei. Kratek foto sprehodek po bližnjem parkcu in ugotavljanje kam naprej... Potem pa se je dan itak že bližal koncu in smo začeli dokaj neuspešno iskati na zemljevidu označeni kamping.. No, kamping je menda celo stal na pravem mestu.. pred leti.. Neki čudni tipi so nas sicer vabili bližje, ampak občutek ni bil ravno najboljši, zato smo poskusili v zasebni hiši, ki je imela na vratih napis.. kakšen že? no pač, apartmaji... Zmenili smo se, da nam motorje spravijo za ograjo, mi pa smo se znašli v 4-posteljni sobici. Ena vrata so vodila ven, druga pa direkt za šank. Dreams come true za S. Seveda smo večer spet zaključili s pivom, tokrat romunskim Ursusom. day 3 Zajtrk ni bil vključen v ceno, tako da smo na poti našli eno mini trgovinico (''ja, ni problema, bomo narezali salamo..'' na centimeterske rezine ) in se spravili k zajtrku v družbi potepuških psov. Veliko njih... Za danes je bil v planu Satu Mare in obisk 'Veselega pokopališča'. Seveda se je bilo potrebno vmes ustavit na pivu in spočit riti. Pri sosednji mizi se je večinoma sam s sabo, malo menda tudi z nami, v neki mešanici ruščine, madžarščine in romunščine pogovarjal tale gospod. Družbo sta mu delala večji kozarec vode in malo manjši kozarec vodke. Fotk WCja (barbati & femei) ne bomo objavljali javno :xx!: Vožnjo smo nadaljevali čisto na sever v Sapanto, ob mejo z Ukrajino. Tu smo si želeli ogledati 'Cimitirul vesel', veselo pokopališče. Leseni križi, ki jih je vaški umetnik Stan Patras pobarval v svetlo modro in nanje narisal prizore iz življenja umrlih ter vsakemu posvetil še pesmico, so res vredni ogleda. Tale je bila očitno učiteljica Potem pa se je bilo treba odločit kam naprej.. in smo ugotovili, ko smo že tako blizu meje, viza pa menda ni več potrebna.. da gremo naredit vsaj par km po Ukrajini.. Prvi vtisi so bili fajn, že ljudje, ki smo jih srečevali na ulicah, so izgledali bolj živi in bolj priljudni kot v Romuniji.. Tudi tu nikakršnih problemov za čez mejo, samo neke listke za vstop in izstop smo morali izpolnjevati in potem še čakati, da so gospodiči na meji to vse lepo počasi prepisali na računalnik.. Vmes so nam prijatelji motoristi, ki so se tudi potepali po Ukrajini sporočili, da je super, fajn, poceni in oh in sploh, in da se dobimo v Odessi ob Črnem morju. Ma ja, pa smo za 100% spremenili plane, pustili severni del Romunije za kdaj drugič, in se odpeljali kar naprej po Ukrajinskih Karpatih. Vmes smo naleteli na kraj, ki je baje središče Evrope In občudovali cerkvice, take in drugačne, ampak nujno vse s svetlečo srebrno streho. Pozno kosilo smo si privoščili v simpatični restavraciji, se fino oblekli (kar hladno je postalo, ko se je sonce skrilo) in se peljali še malo naprej.. in še naprej.. in še naprej.. in nas je že malo skrbelo, da bomo prenočevali med medvedi in volkovi, ker ni bilo sledu o kakem hotelu.. No, pa se je našel na koncu. In to najbolj simpatičen na celi poti, če mene vprašate. Kompleks lesenih hišic sredi gozda, vse v sobah leseno, prijetno toplo in dišeče..