Ja, točno to, Ebor. Ne vem, meni so te stvari stvar pogovora in dogovora in jasnih, razčiščenih odnosov. Sva mela zanč eno dobro debato s frendom (nekaj časa bil fant).. Jaz vedno pravim, da mi več pomeni odkritost in iskrenost, kot pa neka zvestoba telesna.. Če pač se daš dol z drugo žensko, ker je bil tak in tak trenutek in se je zgodilo, pričakujem, da mi to poveš. Če ne zarad drugega, da ne izpadem bedak pred sabo in drugimi, ko se na neki žurki stvar slučajno zasliši... Tle se je pa pol nadaljevalo - ja, a pa ti bo dovolj, če boš samo vedla, al boš hotla it pol v podrobnosti, ki bolijo.. Al boš sposobna samo rečt, ok, bilo - minilo, greva naprej. In se ne spraševat kaj sta počela in hodit v podrobnosti.. ki bolijo. Al je boljše se zmenit že na začetku, da če do tega pride, je pač skrivnost, se ne pove, se ne razlaga.. Meni osebno, sem še vedno prepričana, lažje prvo. Povedat. Pa ne mislim zdaj, da se oba dol dajeva po dolgem in počez, ker pol partnerstvo nima smisla.. Ampak pač, met odprte karte.. Tko kot sem jaz tipu vedno omenla, če mi je bil kakšen v družbi všeč, njemu pokazala kakšno, za katero sem bila prepričana, da mu bo všeč, se nasmejala, ko je kakšno lepotičko spremljal s pogledom čez sobo.. In greš od tu naprej.. do tja, da lahko brez slabe vesti rečeš, ej, včeraj sem se pa poljubila z enim ful hudim tipom.. je blo fajn, metuljčki, ampak ga ne zamenjam.. Tyazi je mel dobre misli v zvezi s tem, mal prevec radikalne sicer, ampak...