Zivijo Sebo, pa tudi ostalim lep pozdrav, seveda. Ze dolgo vas berem in zdaj sem se odlocil da povem nekaj o svojih izkusnjah, ce ti bodo lahko kaaj koristile, Sebo. Pred casom sem se znasel v podobni situaciji kot ti. Moja veza se mi je stalno zdela idealna, se kar, vsekakor je bila taka, kot sem si jo zelel. In naenkrat mi je padlo vse na glavo. Partnerka ni "zelela" biti vec taka, kot sem si jo jaz predstavljal. Takrat je bilo precej hudo, ampak danes sem ji hvalezen za to. Padel sem iz svojega milnega mehurcka v realnost. In zacelo se je. Najprej sem mislil, da je vsega kriva ona, a hitro sem dojel, da je problem v meni. In danes sem ji hvalezen, da je privlekla stvari iz mene na svetlo. Tako se je zacela pot spoznavanja samega sebe. Toliko za uvod. Pa se nekaj mojih spoznanj. ki veljajo zame, mogoce pa ti bodo pomagala. Mislim, da brezpogojna ljubezen v partnerstvu ni mogoca. Smo druzbena bitja, ce si se tako tezko priznamo smo soodvisni in eden do drugega gojimo stevilna pricakovanja. Mislim, da lahko brezpogojno ljubis samo tistega, do katerega nimas pricakovanj, na primer majhnega otroka ali psa, pa se tu samo vcasih. Priznati si, da partnerke ne ljubim brezpogojno, da ona mene ne in da imava eden do drugega dolocena pricakovanja v najini vezi, mi je zelo pomagalo. Drugic, dojel sem, da do te krize partnerke nisem dojemal kot povsem avtonomne posameznice. Vedno je bila nekako "moja punca", "moja zena". Podzavestno sem pricakoval, da se mi bo prilagajala, kot bi bila nekak moj podaljsek. Ko sem razcistil sam s sabo, da je prav tako avtonomna oseba kot jaz, pa se popolnoma drugacna, in da se kljub temu lahko ljubiva, mi je bilo se lazje. In tretjic, postalo mi je jasno, da tezav v neki vezi nikoli ni konec. Ko je trenja konec, je tudi veza mrtva in partnerja se lahko mirno razideta. Saj prav zaradi tega trenja smo skupaj!!! Seveda, ce ga izkoristimo za to, da rastemo, in ne zato, da zakopljemo glavo v pesek in se smilimo sami sebi. Ob trenju lahko dosti hitreje rastes, ko bi sam. Stvari hitreje in bolj jasno pridejo na povrsje in cakajo, da jih resis. Res pa je, da vcasih prav k... boli...Ampak tega nihce ne bo delal namesto tebe, ne terapevt ne partner... Resuj najprej sebe, ne odnosa... Pa se neka misel za zakljucek... Ko se dva zaljubita, sta si zelo blizu. Z leti, ko rasteta, pa se morata malo odmakniti eden od drugega, saj sta zrasla in oba rabita malo vec prostora sama zase. To je ljubezen - toliko se odmakniti od partnerja, da bo tudi on dobil dovolj sonca... No, se eno knjigo: Dr. M. Scott Peck: Svet, ki caka, da se bo rodil Se enkrat lep pozdrav vsem in rastite greeny
