In večina teh, ki so proti materialnemu bogastvu, ga nimajo, pa vseeno vedno znova ponavljajo to puhlico. Na to lahko odgovorim relativistično, da ima glede teh stvari vsak svoj pogled, a to ni ravno najboljši odgovor, ker ne pove nič. Prav tako je zahtevno povedati, kje se eno konča in začne drug. O tem trenutno nimam odgovora, je pa v bistvu lahko definirati revščino in pohlep. Pohlep ustvarja revščino. Pohlepneži zaradi notranjega neravnovesja grabijo, vse kar lahko (ker so notranji reveži), materialni reveži pa so reveži prav zato, ker nimajo osnovnih pogojev za življenje in se morajo vsak dan sproti boriti za preživetje; skratka vedno jim visi nad glavo, kje dobiti naslednji košček hrane ali kje dobiti drobiž denarja. Materija je v osnovi namenjena notranji rasti. Vsakdo bi moral imeti dovolj, da se mu ni treba vsak dan boriti za hrano, in bistven del časa posvetiti delu na sebi; kar pa je materije/tehnologije, jo uporabiti za ta namen. To je zgolj ideal in resničnost le nekaterih, a v osnovi je tako. Marsikaj, spisek je predolg. A na kratko in splošno: dejanja in stvari same po sebi niso duhovne. To bi bile in so v primeru, ko jih ta, ki jih uporablja in ki počne dejanja, uporablja za notranjo rast, pod pogojem, da s tem zlonamerno ne škodi drugim. Duhovno je tudi zaščititi življenje pred vsem, kar ga uničuje, tudi za ceno ubijanja (Bhagavad-gita govori med drugim tudi o tem).